Oddaja o zgodovinski obletnici, ki se ne sklada z mnenjem RTV Slovenija. Kaj na to pravi Peter Jambrek

Slovenija

Peter Merše

Komentarjev: 23

Praznujemo 30. obletnico odločitve Demosa za plebiscit o samostojni in neodvisni Sloveniji. Obeležili smo jo v soboto, s proslavo na daljavo, ki jo je prenašal drugi program Televizije Slovenija.

Ob tem pa je v oči padel še nikoli viden napis čez ekran v času predvajanja: “Oddaja je nastala v produkciji VSO in ne izraža mnenja RTV Slovenija.”

Kaj se je dogajalo pred 30 leti v Poljčah, kar ne izraža mnenja RTV Slovenija, kaj so z napisom sploh želeli sporočiti, kdo sploh oblikuje njihovo mnenje in kakšno je to v tem primeru?

Ta vprašanja smo naslovili na nacionalno radiotelevizijo in odgovore še čakamo. Kaj si o takšnem označevanju in distanciranju nacionalke mislita, pa smo povprašali tudi predsednika Združenja novinarjev in publicistov, dr. Matevža Tomšiča ter enega izmed očetov slovenske ustave, akterja takratnih dogodkov, dr. Petra Jambreka.

Prelomni trenutki slovenske zgodovine

Pisal se je 9. november 1990. Demos na čelu z dr. Jožetom Pučnikom se je zavedal zgodovinskosti trenutka, v katerem so se nahajali. Slovenskim volivcem, ki so jim dali mandat za vodenje, so obljubili samostojno Slovenijo.

Načrt je bil, da spišejo ustavo za novo, samostojno in neodvisno Slovenijo. Novo ustavo bi na referendumu potrdili volivci, hkrati pa bi sprejem nove ustave pomenil tudi neodvisnost Slovenije, saj bi ustava to definirala.

Toda Demos je imel v Skupščini le navadno večino in še ta ni bila zelo udobna. Za sprejem ustave so potrebovali sodelovanje opozicije in ta je bila vse prej kot kooperativna. Sodelovala je le toliko, kolikor je morala, da je slovenski volivci na naslednjih volitvah prav zaradi tega ne bi povsem zdesetkali. Podpora neodvisnosti med ljudstvom je namreč bila velika.

Ko je leto dni po padcu Berlinskega zidu postalo jasno, da do konca leta ne bo mogoče niti pripraviti predloga Ustave, kaj šele jo sprejeti, je bil čas za Plan B. Razmere v Jugoslaviji so se namreč zaostrovale in zgodovinski trenutek bi lahko minil.

Sestanek v Poljčah in presenečenje – še za Demosove poslance

Poslanci Demosa so se zbrali v Poljčah na Gorenjskem. Peter Jambrek, Jože Jerovšek in Tine Hribar so zbranim poslancem predstavil predlog plebiscita o neodvisnosti, ki je med poslance udaril kot strela z jasnega, saj tega ni nihče pričakoval. Na poslancih je bila pogumna in odgovorna odločitev, da predlog podprejo. S tem dejanjem so presenetili tako omahljivce v vrstah Demosa kot tudi opozicijo. S to »partijo pokra« so zagotovili, da ni bilo več poti nazaj.

Neodvisnost nikakor ni bila samoumevna. Jugoslovanska ljudska armada je imela v Sloveniji nameščenih 20.000 vojakov. Tujina nad slovensko neodvisnostjo prav tako ni bila navdušena in vladal je strah pred ekonomskim kolapsom. Dogodki so vzbujali tesnobo. Kljub temu so se odločili za plebiscit. Izbrali so nedeljo, 23. december, s čimer so glasovanje omogočili tudi zdomcem, ki so se vračali za praznike z dela v tujini in izkoristili praznično vzdušje.

Tudi pri plebiscitu ni šlo vse gladko. Zakon o plebiscitu je sprejela le Demosova večina, opozicija pa se je kampanji za neodvisnost pridružila šele decembra, ko je videla, da je javnost zadevi naklonjena. Pred tem so skušali izvedbo zamakniti, celo do pomladi 1991. Politika se je naposled poenotila in še bolj so se poenotili ljudje.

Sestanek v Poljčah na današnji dan pred 30. leti je bil ključen, da je Slovenija izvedla plebiscit tako, kot ga je zastavila in si s tem zagotovila temelj slovenske državnosti. To danes praznujemo. Okroglo obletnico tega dogodka bi v normalnih razmerah proslavili s proslavo, a je le to preprečila epidemija. Zato je bila v soboto izvedena proslava na daljavo, prek televizijske oddaje.

Več o zgodovinskem dogodku v Poljčah si preberite v članku Petra Jambreka: Demosova odločitev v Poljčah danes objavljenem na Domovini.

Proslava, ki ne izraža mnenja RTV Slovenija

V oddaji je zbrane najprej nagovoril minister za notranje zadeve in predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve, Aleš Hojs. Nato pa smo poslušali intervjuje s ključnimi akterji takratnih dogodkov, ki so v 50 minutah orisali tedanje dogajanje.

Oddajo o dogajanju v Poljčah si lahko ogledate v arhivu Televizije Slovenija.

Čeprav je nekatere gledalce zmotila tudi domoljubna vsebina in kritika nekaterih posameznikov takratnega časa, ki so plebiscitu nasprotovali, je še bolj v oči padlo opozorilo RTV Slovenija, da je »oddaja nastala v sodelovanju z VSO in ne izraža mnenja Televizije Slovenija.«

Ker se je ta napis tokrat pojavil prvič, se postavlja resno vprašanje, kaj so nam na Televiziji Slovenija želeli s tem sporočiti. Da se z vsebino proslave ne strinjajo? Da se sicer strinjajo z vsem drugim kar predvajajo, kjer omenjenega opozorila ne prikazujejo? S čim od povedanega na proslavi se ne strinjajo? Kaj sploh je mnenje RTV?

S temi vprašanji smo se obrnili na RTV Slovenija, vendar njihovega odgovora do tega trenutka še nismo prejeli.

Matevž Tomšič: Oddaja je bila korektno pripravljena, opozorilo pa je vertetno plod ideološkega odpora do organizacije, ki jo je pripravila

Po mnenju predsednika Združenja novinarjev in publicistov dr. Matevža Tomšiča je opremljanje oddaje s takšnim napisom zelo nenavadno. “Resda je niso pripravili sami, ampak jo je pripravil VSO; vendar so že večkrat predvajali oddaje zunanjih producentov, pa takšnih ‘opozoril’ bilo ni mogoče zaznati.

Kot ocenjuje Tomšič, je bila Sama oddaja povsem korektno pripravljena, saj je šlo za pogovore z ljudmi, ki so igrali ključno vlogo pri pripravah na izvedbo plebiscita. “Tako da res ne vem, kaj bi bilo lahko v njej spornega. Sploh pa me zanima, kaj naj bi bilo ‘mnenje RTV Slovenija’? Kdo ga izraža – generalni direktor, uredništva, programski svet?”

Sam predpostavlja, da gre pri tem za ideološki odpor do organizacije, ki je pripravila oddajo, saj le-ta ni prave politične ‘barve’. “Lahko pa da gre tudi za način opravičevanja pred tistimi krogi, ki jim sicer osamosvojitev ni bila ‘intimna opcija’, pa vendar še danes obvladujejo politično zakulisje,” je za Domovino še povedal Tomšič.

Peter Jambrek: Slovenski mediji nas skušajo prepričati, da je bila osamosvojitev mit

Eden izmed ključnih akterjev dogodka pred 30 leti, Peter Jambrek pa ocenjuje, da »je splošno znano in na konkretnih primerih dokazano dejstvo, da Delo, Dnevnik, Večer, POP TV in RTV Slovenija delujejo dosledno in v celoti skladno z ideološkimi in aktualno političnimi pogledi opcije, za katero sta se uveljavila naziva kontinuiteta in tranzicijska levica.« Gre za stranke, nastale iz družbeno političnih organizacij nekdanjega režima. Glavni mediji pa objavlja in vrednostno ocenjuje dogodke doma in po svetu v skladu s strateškimi usmeritvami tranzicijske levice ter igra vlogo preganjanja zunanjih in notranjih sovražnikov.

Na spisek drugorazrednih tem so z dejanji ta konca tedna dodali še ljudsko glasovanje o neodvisnosti in osamosvojitev samo. Le to skušajo spremeniti v mit. »Mit, ki da je pristranski in v sporu z realnostjo. Mit, ki je legitimiral, med drugimi, tudi slovenski nacionalistični neodvisnostni projekt. Mit, ki je divjemu kapitalizmu in liberalizmu omogočil obračun s socializmom. Slovenska osamosvojitev naj bi bila nerealni mit, kar pomeni, da se pravzaprav niti ni zgodila. Kar se je morda vendarle dogajalo, pa naj bi bilo v resnici spodleteli projekt.«

S tem je podan še en dokaz več, da je slovenska levo-tranzicijska opcija opremljena s propagandnim aparatom medijev, “ki bi želeli biti osrednji, so pa zgolj in dosledno partijski.”

Relativizacija osamosvojitve, ker je niso izpeljali »naši« oz. »našim« nikoli ni bila intimna opcija

V odlični oddaji je jasno prikazano, kako je potekalo dogajanje, ki je vodilo k plebiscitu. Plebiscitu, ki je bil plan B, potem, ko zaradi nagajanja tedanje opozicije ni bilo možno izvesti plana A – pravočasno sprejeti novo slovensko ustavo.

Zakaj točno je RTV Slovenija oddajo opremila z opozorilom, da vsebina ni skladna z mnenjem Televizije Slovenija, za zdaj lahko le ugibamo. A najverjetneje se zdi, da so želeli relativizirati povedano. Ustvariti občutek, kot zadnje čase pri socialnih omrežjih, ki določenim objavam in tvitom dodajajo opozorila o netočnosti, da oni kot vrhovni cenzor poznajo drugačno resnico od prikazane, prikazana pa naj bi bila zavajajoča?

Dokler ne dobimo njihovih odgovorov, ne moremo vedeti zagotovo, a zdi se, da so za opcijo, za katero, kot opozarja Peter Jambrek, navijajo, nekatera dejstva povedana v oddaji nadvse neprijetna. Še posebej za nekatere »ikone« slovenske osamosvojitve.

V oddaji smo lahko slišali, da je tedanja opozicija naredila vse, kar je lahko, da bi z osamosvojitvijo zavlačevali. Da je Kučan tedaj izjavljal: »Kdo je ta Pučnik, da nas pošilja na plebiscit?«, da je bil njegov tabor zavezan Jugoslaviji in ne Sloveniji, da so želeli doseči, da bi prišlo le do »operetne« razglasitve samostojnosti, brez kakšnih pomembnih dejanskih učnikov.

Vse omenjeno in še kaj je za posameznike in interesne skupine, ki jih s svojim »mnenjem« podpira RTV Slovenija, precej neugodno. Čeprav kot javna TV hiša svojega »mnenja« na tak način ne bi smeli izpostavljati, saj so zavezani profesionalnosti in pluralnosti, ne pa postavljanju na določeno stališče in označevanju oddaj, ki slučajno s tem ni skladno.

Povezani članki

23 komentarjev

  2. Tega napisa pa res še nisem zasledil na RTV Slovenija. Zato me res zanima, čemu so ta napis postavili ravno v to oddajo. Ker če nimajo resnega argumenta, potem naj pri vsakem predvajanju dnevnika in drugih oddaj vedno napišejo napis – Oddaja je ideološko subjektivna glede na trenutno ideološko opredeljeno vodstvo RTV.
    Pa RTV naročnino je treba nujno ukiniti. Ker to pa res presega vse meje.

  3. Javno distanciranje uredništva državne TV Slovenija od predvajane spominske oddaje ob pomembni obletnici ključnih dogodkov za osamosvojitev ter osvoboditev RS pomenljivo sovpada z žaljivim javnim norčevanjem in prezirljivim distanciranjem istih nazadnjaških opozicijskih političnih sil od aktualne vladne pobude za ustanovitev nacionalnega muzeja osamosvojitve in osvoboditve Slovenije (zamudniška tri desetletja po veličastnem enkratnem zgodovinskem uresničenju samostojne, svobodne, suverene in mednarodno priznane demokratične države slovenskega naroda!).
    Več kot očitno gre s strani odgovornih urednikov in najvplivnejših levičarskih političnih aktivistov na državi TVS za še en poskus servilnega klečeplazenja in poniglavega ideološkega služenja tistim nazadnjaškim političnim silam opozicije in njihovim ključnim nedotakljivim ideološkim in političnim vplivnežem, ki jim samostojna, svobodna, demokratična in politično pluralna država Slovenija po njihovih lastnih izjavah “nikoli ni bila intimna politična opcija”.
    Ti prepoznavni politični “heteroseksualci” iz ključnega obdobja osvobajanja in osamosvajanja RS se vedno znova sramujejo svojih medijsko dokumentiranih političnih besed in dejanj, a še bolj časovno odloženih, zavrženih in škodljivih ne-dejanj, s katerimi so kameleonsko “v trenutkih odločitve” oprezno ter shizofreno skušali “igrati na obe strani”, v resnici varati obe diametralno nasprotni politični opciji, ter se do zadnjega skušali dobrikati tako zveznim partijskim, državnim, vojaškim, policijskim in udbovskim funkcionarjem v SFRJ kot lojalni državljani in funkcionarji SFRJ, sočasno pa se tudi pred domačo javnostjo, pod silnim pritiskom strank Demosa, intelektualnega jedra Nove revije, tedanjega vodstva Društva slovenskih pisateljev ter pred glasno prebujenimi pričakovanji ljudskih množic glasno in modno maskirati v lojalne slovenske domoljube in nenadomestljive politične krmarje na “skupni ladji osamosvojiteljev in osvoboditeljev”.
    Dokumentirano podobo teh in takih “političnih biseksualcev” tistega in najbrž tudi našega časa je prepričljivo izrisal prav sinočnji gost dr. Jožeta Možine, mag. Igor Omerza (ob knjigi Pravi obraz Janeza Stanovnika), ki nam namesto politično “pravovernih” akademikov in aktivističnih “uradnih” zvestih varuhov ter producentov “revolucionarne” zgodovine ponuja presenetljive ter z verodostojnimi dokumenti in drugimi otipljivimi dejstvi podprte vpoglede v zamolčano, prikrito in potvorjeno mitologizirano preteklost ter osvetljuje lažne malike preteklega partijskega enoumja ter zločinskega državnega terorja.

    • Distancira se tudi od nas gledalcev, ki smo nenazadnje ta plebiscit za osamosvojitev tudi z ogromno večino podprli.
      Zakaj se sedaj nočejo distancirati še od našega denarja, ki ga neprostovoljno vsak mesec “doniramo” politično pristranski in nekorektni RTV hiši.
      To ni nacionalna televizija, ki bi krepila državotvornost, ki se je rodila v poznih 80. prejšnjega stoletja in udejanila 23.decembra 1990, temveč RTV hiša, ki temelji na znani levičarski doktrini, da se hrani s stisko ljudi v krizah. Ne želijo ljudi združevati, temveč razdvajat družbo in povzročiti krizo. Nenazadnje so v krizi tudi sami, tako vsebinsko, še posebej pa poslovno. In kako lažje sleči pokakane hlače kot v družbi enakih, t.j. posrancev z leve politične opcije in upati, da bodo skupaj, tako kot že vsakič 75 let poprej, lahko ponovno “oprali” ta svoj smrad.

  6. Še malo pa se bo javna hiša distancirala od države in državljanov.

    Ti Aleš, Janez……SDS ste se že zdavnaj distancirali od okoli 75% prebivalcev Slovenije! Potezo RTV razumem v smislu, da si desna opcija nikakor ne sme prisvajati zaslug za osamosvojitev! Osamosvojitev je projekt vseh državljanov in vseh političnih opcij v Sloveniji!

    • Igor, daj ne nakladaj. SDS še vedno voli največ volivcev. Po zadnjih anketah bi trenutna vladajoča koalicija dobila še bistveno večjo podporo kot recimo opozicijske stranke.
      Poteza RTV pa nima smisla. Kot je nekdo že zapisal, RTV pogosto predstavlja oddaje zunanjih producentov. Verjetno jih prej pregleda in potrdi ali zavrne. Zakaj tega niso naredili v tem primeru? Zakaj pa po dokumentarcu niso povabili tistih, ki so takrat sodelovali pri osamosvojitvi, da bi povedali svoje vidike? Zato, ker RTV ni več RTV ampak anti JJ TV. Postali so tisto, kar so očitali Orbanu. Še huje. Postali so hujši kot Nova24 pri čemer moramo RTV še prisilno plačevati. V bistvu ste reveži. Izsiljujete druge. Kot praviš za druge, ste se v bistvu vi distancirali od Slovencev. Niste sposobni ene oddaje speljat, da bi vsak kolikor toliko objektivno predstavili več plati. Ker veste, da je resnica drugačna in bi vas bilo po oddaji sram.
      Je pa dejstvo, da je osamosvojitev zasluga DEMOS-a. Vsi dokumenti in ljudje pričajo o tem. Kdo pa naj bi bil po tvoje zaslužen za osamosvojitev? Ve se, kdo je speljal osamosvojitev, kdo pripravil ustavo, plebiscit, … Saj so v oddaji tudi levičarji kot je dr. Bučar, pa Tine Hribar, … Si mogoče oddajo pogledal?
      Enako velja tudi zdaj. Sedanja vlada je naredila tudi kakšno napako ampak recimo ekspresno je dokončala prizidek UKC (prej kot v 1 mesecu), prej so ga pa pacali več let. V tem letu so spravili skozi že 5 korona zakonov z vsemi podzakonskimi akti. Šarec enega resnega zakona ni uspel narediti v prejšnjem mandatu. Sedanja vlada je svetlobna leta pred prejšnjimi 3 vladami.
      Enako je bilo v času DEMOSA. Nekaj je bilo tudi napak ampak ekspresno nam je uspelo uvesti svojo valuto, se ločiti od EX YU trga in se usmeriti na zahod.

      • Velike stvari se delajo počasi! Kučanu vsa čast za modro vodenje države v teh težkih in usodnih časih! Včasih je treba 3x premisliti, kot pa se zaletavati z glavo v zid! Pučnik pa se vehementno dere:” Jugoslavija je mrtva, Jugoslavije ni več!” Modrosti desničarji takrat niso imeli in je tudi pod
        Janšo nimajo!

      • Vidim, da pred sabo vidiš le Kučana. Takrat je bilo potrebno presekati s popkovino in to je zmogel le DEMOS. Kučan je še kasneje izjavil, da samostojna Slovenija ni bila njegova intimna opcija. Torej smo te dobili na čisti laži, ko daješ zasluge Kučanu za nekaj, za kar se sploh ni zavzemal. Ko je videl, da bo Demos to speljal s podporo ljudi, se je vdal in šel s tokom. Potem pa to izkoristil za nadaljevanje svoje komunistične oblasti.
        O modrosti pa raje ne bi. Demos je speljal osamosvojitev. Kako modro je bilo delovanje, lahko sodi vsak sam. Pri levičarjih modrost sploh nima mesta, ker jih zanima samo absolutna oblast in lastna ideologija.

      • Igor, Kučan se takrat ni mogel ” vehementno” dreti “Jugoslavije ni več”! Kako bi se le, saj se mu je razbila ljuba kristalna vaza!? Res je, modro je vozil tovariš skozi prelomni čas, ampak, priznaj, ne v prvi vrsti zaradi naroda!! On je pač politično spreten in je oportunistično preživel, bil nagrajen s častjo predsednika in ostal intimno to kar je bil! Medtem ko je Kučan mirno gledal kako totalitarna država krši človekove pravice, je Jože Pučnik za svoje prepričanje sedel v samici, bil izpostavljen ponižanju, tepežu, žrtvoval družinsko srečo za dobro sonarodnjakov…!! Sramuj se, Igor, svojega odnosa do čustev tega velikega Slovenca!! Na njegovem pogrebu smo se zaobljubili, da spomin nanj vsadimo v zavest naših ljudi, ker je bil le on resnični OČE NARODA! Smo pa kot skupnost, žal, narod duhovnih pritlikavcev in le redki uzrejo v svoji sredi velikane!

      • Slovencsm
        Vedi, katerakoli opcija bi bila takrat na oblasti, bi izpeljala osamosvojitev! Če bi ji leva opcija, kot jo imenujete, nasprotovala, bi referendum padel! Kaj pa bi rekli tedaj?

      • Shalotka
        V primeru Pučnika sta modrost in čustvo povsem različno pojmovana! In kot vedno, znova žališ in razdvajaš! Sem ponosen borec za samostojno Slovenijo in se nimam česa sramovati! Tudi moji streli so vtkani v zgodbo o samostojni Sloveniji, kot še od nekaj tisoč drugih! Če pa nismo desničarske ovce, nas nobeden ne bo žalil! Razumeš!

    • Igor, znova pretiravaš.

      Osamosvojitev ni bila projekt vseh državljanov.

      Pravkar je v obtoku knjiga znanega publicista, v kateri beremo, da je bil očim naroda Janez Stanovnik odločno in zagrizeno proti slovenski osamosvojitvi.

      Najbrž še tudi nisi pozabil izjave Slovenca z največjo pokojnino Milana Kučana, v kateri priznava, da osamosvojitev ni bila nikoli njegova intimna opcija.

      Če sta ta dva moža nasprotovala osamosvojitvi, ki sta predstavljala vrh komunistične partije Slovenije, potem ste ji morali nasprotovati tudi vsi navani komunisteki.

  7. Javni interes = interes plačnikov. Ker smo plačniki RTV prispevka tudi volivci, potem bi morala biti tudi politična usmeritev informativnih oddaj skladna s politično usmeritvijo nas plačnikov oz. volivcev, preko ustrezne sestave sveta zavoda, preko števila novinarjev posamezne politične usmerjenosti, preko gostov informativnih oddaj itd.

    Ker pomeni demokracija, možnost izbire, bi morali plačniki imeti možnost plačevati le tisto, kar gledamo ne pa biti deležni vsakodnevne propagande, ki smo jo prisiljeni plačevati.

    Koristno je razumeti kako deluje Propaganda oz. PR po Edwardu Bernaysu, s ciljem obvladovati množice na osnovi dognanj njegovega strica Sigmunda Freuda. O tem govori zanimiva serija v štirih delih “The Century of the Self” na YouTubu. Najprej so pristope uporabile ameriške multinacionalke za povečevanje prodaje, potem tudi CIA. Oče področja Edward Bernays je izumil tudi znano krilatico “Ogrožanje nacionalne varnosti” pri državnem udaru v “banana republiki”. Oba izraza se uspešno uporabljata še danes.

    Part 1: “Happiness Machines” na https://www.youtube.com/watch?v=DnPmg0R1M04&feature=youtu.be.

    “The story of the relationship between Sigmund Freud and his American nephew, Edward Bernays. Bernays invented the public relations profession in the 1920s and was the first person to take Freud’s ideas to manipulate the masses. He showed American corporations how they could make people want things they didn’t need by systematically linking mass-produced goods to their unconscious desires.”

    Ostale si lahko najdete sami.

  9. “Oddaja ne izraža mnenja @rtvslo ”

    Torej imamo na RTVS IZDAJALCE! Izdajalce Republike Slovenije.
    In koliko so imeli revolucionarji in njihovi dediči v tričetrt stoletja povedati o nekih “izdajalcih”. To sploh NISO BILI izdajalci. In še naprej bodo gonili svojo lajno o izdajalcih, kar je čista laž, svojega izdajstva – PRAVEGA IZDAJSTVA – pa ne bodo videli.
    RTVS je potrebno zares prečistiti. TAKI NOVINARJI NE SODIJO V NA NACIONALNO RTV.

  10. Tako! Tole je pa malo preveč. Poslal bom pismo na RTV, da mi kot upokojenemu uslužbencu RTV (delal sem vse najvažnejše oddaje ob osamosvojitvi in v CD večino tiskovnih v konferenc za časa vojne za Slovenijo) ne pošiljajo več Kričača.
    Zadost je in zdaj zares mnogo preveč!

Komentiraj