Zgled za Ljubljano? Evropska prestolnica z brezplačnim javnim prevozom

POSLUŠAJ ČLANEK
Medtem ko v Ljubljani enkratna vožnja z lokalnim avtobusom stane 1,3 evra in je bila pred kratkim spet deležna podražitve, v EU obstajajo prestolnice, kjer je javni prevoz za prebivalce mesta brezplačen.

Prestolnica Estonije ga je za rezidente mesta uvedla s prvim januarjem 2013. Z julijem 2018 je to lokalno iniciativo vlada prestavila na državno raven. A tam je, začuda, doživela le omejen uspeh in zadovoljstvo.

Ideje, da bi Estonija postala prva država na svetu s popolnoma brezplačnim javnim prevozom, tako ne uživajo podpore prebivalcev, še najmanj na podeželju.

Ko sem se pred odpravo na jug Estonije z gostiteljico dopisovala, kako lahko z javnim prevozom prispem na želeno destinacijo, me je presenetil stavek, da mora ‘vozovnica stati 0 evrov’. Bila sem prepričana, da je iz sporočila ušla kakšna enka ali kakšna druga številka; izkazalo pa se je, da ni šlo za napako, saj so julija 2018 so v kar enajstih okrajih Estonije uvedli brezplačni avtobusni prevoz, med drugim tudi v okraju Valga na jugu države, kjer sem se gibala v tistem trenutku.

In čeprav je brezplačni prevoz mišljen za rezidente Estonije, se voznik avtobusa ni nič obotavljal s tiskanjem vozovnice s ceno ‘0.00 evrov’, ko sem mu očitno zmedeno in ne po estonsko povedala postajo, na kateri sem morala izstopiti.

Takšnih vozovnic sem v naslednjih dveh tednih prejela še nekaj, tudi, ko sem se odpravila v sosednje okrožje, v petdeset kilometrov oddaljeno mesto Võru.

Talin: javni prevoz zdaj uporabljajo tudi premožnejši


Leta 2012 so v Talinu izvedli referendum, v katerem so prebivalce vprašali, ali si želijo brezplačnega javnega prevoza. Referenduma se je udeležilo 20 % mestnih volilnih upravičencev, od katerih pa je večina volila za. Leta kasneje so tako v estonski prestolnici uvedli brezplačni javni prevoz za mestne rezidente.

Že samo s tem, da se vpišeš kot rezident, mestne oblasti avtomatično prejmejo delež davkov, s katerim krijejo stroške mestnega javnega prevoza. To pa tudi pomeni, da morajo turisti in estonski rezidenti, ki živijo po drugih delih države - vsaj zaenkrat - vseeno plačati za javni promet, ko se odpravijo v prestolnico.

Mestne oblasti po več kot petih letih trdijo, da je nova shema uporabna predvsem za prebivalce z nižjimi dohodki, da pa se sedaj javnega prevoza poslužujejo tudi premožnejši sloji.

Brezplačno ali uporabno?


Pred slabim letom dni so se odločili vzpostaviti iniciativo še na državni ravni. Okraji so se lahko sami odločili, ali ohraniti plačljivo shemo ali začeti prejemati dodatno finančno pomoč za vzpostavitev brezplačnega javnega prevoza. V iniciativo so vključeni zgolj mestni avtobusi; vlaki, kot tudi avtobusi, ki pokrivajo daljše razdalje, tako še vedno ostajajo plačljivi.

Le v štirih od petnajstih estonskih okrajev so se odločili, da bodo avtobusi ostali plačljivi, vključno z okrajem Harju, v katerem leži Talin sam. Oblasti v slednjem okraju namreč ocenjujejo, da bi brezplačni javni prevoz privedel do 40 % porasta v številu uporabnikov javnega prometa, za kar infrastruktura za spremembe v zadnji minuti ni pripravljena. Poleg tega bi raje namesto uvedbe brezplačnega prevoza sredstva vložili v izboljšavo storitev in urnikov.

Povezave na podeželju redke in nepraktične


Po besedah Kadri Simson, nekdanje estonske gospodarske ministrice, je namen lanskoletne poteze omogočiti višjo stopnjo mobilnosti predvsem ljudem z nižjimi prihodki.

Težko pa je govoriti o višji mobilnosti na podeželju, pa četudi brezplačni, ki je z glavnim mestom okraja povezano s tremi ali štirimi avtobusi na dan, po možnosti v mesto prispejo tako, da za dve minuti zamudiš vlak, ki pelje skozi mesto do želene destinacije; na naslednjega pa moraš čakati dve uri ali več.

Zato na podeželju navdušenja nad brezplačnim prevozom ni zaslediti; lanskoletno uvedbo so mi prej opisali kot predvsem populistično potezo. “Po eni strani se sliši dobro, da se lahko moj sin vozi v Valgo v glasbeno šolo, brezplačno,” mi je komentirala mati 13-letnega harmonikarja. “Toda za storitev mora nekdo plačati. Z brezplačnimi vozovnicami je financiranje postalo še bolj nepregledno.” 

Pomanjkanje podpore brezplačnemu prevozu potrjuje tudi vprašalnik estonskega dnevnika Postimees, ki je pokazal, da ga podpira zgolj četrtina podeželskega prebivalstva; kar 57 % pa se z njim ne strinja. Povezave so tako redke, da se nanje ne zanašajo in prav nič čudnega ni v tem, da vprašaš soseda za avto, če imaš v trenutku, ko ga najbolj potrebuješ, težave s svojim. Ko živiš na podeželju, je avto nujno potreben, je prišel komentar iz večih ust.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike