Po naših mestih so se pojavili novi plakati, ki opozarjajo na neenako obravnavo spolov na različnih področjih.
Verjamem, da nisem edina, ki ji gre to poudarjanje enakopravnosti med spoloma že nekoliko na živce. Ker govorijo o enakopravnosti, v mislih imajo pa enakost – enaki pa moški in ženske ne bomo nikoli. Meni pač ne raste brada in mož nikdar ne bo rodil ali dojil.
Kampanja se mi zdi brezpredmetna, saj se kot ženska v zahodni družbi ne počutim zapostavljeno ali prikrajšano. Ob govoru o enakopravnosti pa se nekako predpostavlja, da smo ženske tiste prikrajšane, depriviligirane, ki potrebujemo več pravic.
Pravice žensk. Ženske kvote. Izenačitev ženskih plač z moškimi. Opolnomočenje žensk … Vse to so postale že fraze. Pa tista, da »vsaka peta pade po stopnicah«.
Kaj pa pravice moških? Moške kvote? Izenačitev moškega skrbništva nad otroki z ženskami? Opolnomočenje moških? Zakaj nam to zveni čudno, tuje? Zakaj o tem nikdar ne slišimo nikogar govoriti? Družba se toliko posveča »ženski problematiki«, da na moške kar pozablja.
Kaj pa pravice moških? Moške kvote? Izenačitev moškega skrbništva nad otroki z ženskami? Opolnomočenje moških? Zakaj nam to zveni čudno, tuje? Zakaj o tem nikdar ne slišimo nikogar govoriti?
Kdo bo zaščitil moške pred ženskim nasiljem?
Trenutno je v razpravi novela Zakona o preprečevanju nasilja v družini. Zdi se, da nam bodo kmalu prepovedali, da svojim otrokom sploh karkoli prepovemo.
Saj novela zakona gotovo prinaša nekaj pozitivnih sprememb. Prva izmed takih je, da kot nasilje upošteva tudi tisto, storjeno na spletu ali s pomočjo informacijske tehnologije.
Nikoli v vseh javnih razpravah pa se kot žrtev nasilja ne izpostavlja moških. Drži, da so ženske pogosteje žrtve nasilja v partnerskem odnosu – slovenska raziskava iz leta 2010 navaja, da v kar 90 % primerov. Ali ta raziskava sploh zajema psihično, verbalno nasilje, ne vem. A če ga – številke gotovo niso točne. Upam si trditi da so žrtve verbalnega nasilja pogosteje moški.
Saj vsi vemo, kako strupene znamo biti ženske z jezikom. Očitamo, zaničujemo, ponižujemo, ali pa vse skupaj prefinjeno zavijemo v ironijo. Po drugi strani smo izvrstne v zgovornem molčanju in pasivni agresivnosti. In vse to ni nič drugega kot nasilje – ki pa ga spretno predstavimo kot našo skrb za boljši odnos ali naše visoke zahteve do sebe in drugih.
Moški nam pri tem še pomagajo. »Pravi« moški pač zlepa ne bo priznal, da ga žena zlorablja, verbalno trpinči, ponižuje, zasramuje, izsiljuje … In da vse to pušča posledice na njegovi samozavesti, na njegovem zdravju. »Pravi« moški v predstavah družbe je kot granit – vanj lahko vržeš karkoli, pa se ne bo okrušil. V resnici pa bo le raje tiho, da se okolici ne ponudi v posmeh, in se bo vrgel v delo, šport, kak konjiček … ali alkohol.
V borbi za enakopravnost pravzaprav moški največ izgubijo – ženskam se izenači pravice, se jih izravna z moškimi, celo tam, kjer so razlike smiselne in potrebne. Vsi pa nekako pozabijo na izravnavanje pravic moških z ženskami.
Družba moške zapostavlja
Moški so zapostavljeni na številnih področjih. Prešibko so zastopani v vzgojno-izobraževalnih ustanovah. Premajhno vlogo imajo pri vzgoji otrok, marsikdaj ne na lastno žejo, pač pa ker jim ženske ne pustimo blizu. Kar je večji problem kot ta (na katerega nas opozarjajo vladni plakati), da ne sodelujejo dovolj v gospodinjskih opravilih. (Spomnimo – raziskave vedno znova potrjujejo, da so Slovenski moški na prvem mestu v EU po času, namenjenemu gospodinjenju.)
V borbi za enakopravnost pravzaprav moški največ izgubijo – ženskam se izenači pravice, se jih izravna z moškimi, celo tam, kjer so razlike smiselne in potrebne. Vsi pa nekako pozabijo na izravnavanje pravic moških z ženskami.
In če bi ta tekst napisal moški, bi ga napadli, češ da je šovinist, da želi ženske videti le za štedilnikom itd.
Drage ženske, ob boju za lastne pravice ne pozabimo na pravice svojih moških. Oni se pač zanje ne morejo postaviti, ne da bi pri tem izpadli vsaj malo grdi.
Podpišem!
Edino, s čimer se ne strinjam je popolnoma je, da pri izenačevanju največ izgubimo moški. Na koncu vsi izgubimo, tudi ženske.
Ženska, ki hoče bit enaka moškemu, posredno trdi, da je moški več vreden. Zakaj bi sicer hotela biti enaka? Tudi vloge moškega in ženske v naravi niso iste in enake. Namesto, da bi se borile za ustrezno ovrednotenje svojih naravnih vlog, bi raje opravljale moške. Pri vsej borbi za iste pravice, povsem zanemarjajo to vlogo, jo same zanikajo in globoko podcenjujejo, s prstom pa kažejo na moške. Povsem zgrešena smer borbe za “enakost”
Skrbnemu opazovalcu akcije Anje Kopač Mrak ne bo moglo uiti, da se akcija izenačevanja spolov nanaša na “bolje plačane položaje vv gospodarstvu,” in pa da je sama akcija reprodukcija spolnih stereotipov.
Če bi predobro plačanim uradnicam res šlo za izenačevanje, potem bi seveda videli tudi poziv k izenačevanju zastopanosti žensk na zidarskih odrih, naftnih ploščadih, ladijskih čezoceanskih tovornih prevozih, železarnah in orodjarnah …
Zakaj v tej akciji izenačevanja ne vidimo tovrstnih pozivov. Odgovor je, da zato, ker državne uradnice – izobraženke s papirnatimi diplomami, ki po nobenem pravilu meritokracije ne bi mogle upati na zaposlitev v gospodarstvu na najbolje plačanih mestih, same sebi s pomočjo zlorabe državne prisile, odpirajo nova delovna mesta. Skratka, dame z našim denarjem agitirajo zase.
Škodijo pa vsem ostalim … predvsem pa družinam in s tem tudi nam ženskam, kajti iz konkurence za najbolje plačana delovna mesta izrivajo naše može in očete naših otrok.
Ker je med temi feministkami za lastni žep največ ločenk, samo retorično vprašanje … kako v njihovem samskem gospodinjstvu poteka uravnoteževanje delitve domačega dela med spoloma … (zelo očitno je to uravnoteženje povsem neobstoječe – pobudnice akcije so v svojem življenju tako uspešno izvedle uravnoteženje, da so od nekega trenuta same za vse). Upam si stavit, da še najbolj zagoveden pater familias v svojem gospodinjstvu opravi več opravil, kot pa neobstoječi in izgnani partner tipčne ločenke iz MDDSZEM.
Skratka, tudi na tem področju srečujemo socializacijo stroškov osebnostne polomjade s pomočjo državne prisile.
1. Ali ni RS nše vedno na programu čim manjše porabe sredstev?
2. Osebno se ne strinjam s to filozofijo in ker ima naša država demokratično ureditev to pomeni, da so mi kršene osnovne človekove pravice, razen če bo v naslenjem mesecu po Sloveniji polno plakatov, kjer bo pisalo – Moj oz družinski finančno ekonomski steber je moj mož in to me izpolnjuje. – ali – Kot ženska skrbim za družino in dom, moš skrbi za našo finančno varnost. – ali – Hvaležna sem, da zame skrbi moj mož.
3. Želim, da smo ženske, ki smo full time žene in matere tretirane enako kot feministke in da se iz državnega proračuna tudi za nas namenja gore denarja, saj smo vendar v državi vsi enakopravni ali pač ne?
4. Zaradi poniževanja in onemogočanja žensk, ki ne želimo igrati moških vlog in vdirati v njihov svet ter si dvigovati testosterona je najbolje, da za vse duševne bolečine poiščemo pravico na svetovnih pravnih institucijah!
Hvala, Ursulla. Zelo lepe besede. Ena izmed zadnjih Mohikank.
Enakosti med spoloma ne more biti, bi pa naša družba morala delati na pravičnosti in poštenosti med spoloma.
Super članek; pogled z druge strani…to mi je všeč.
“Ženske, postavimo se za pravice moških in njihovo enakopravnost!”
Hvala, da je to napisano.
“Premajhno vlogo imajo pri vzgoji otrok, marsikdaj ne na lastno žejo, pač pa ker jim ženske ne pustimo blizu.”
Hvala, da je to napisano.
Tudi sam sem videl plakate po Ljubljani in šokiran spoznal do to dejansko sponzirira MDDSZ. Tipično feministično sranje, ampak sem si dejansko vzel čas in se odpravil na ministrstvo da bi odgovorni za “enakost spolov” dr. Sonji Robnik postavil nekaj vprašaj. MDDSZ sem obiskal malo čez enajsto v sredo in sem vstopil hkrati z dostavljalcem malic. Ko sem končno prišel do tajnice in je ta poklicala dr. Robnik ta ni imela časa in prav tako ne njene kolegice. Za bežno minuto, ko pa sem z njo lahko govoril prek tajničinega telefona mi je na vprašanje zakaj kampanja za “enakost” ignorira probleme moških naravnost odgovorila, ker so problemi žensk bolj pomembni… Nato se mi je opravičila ker je morala iti nazaj na mali ahem sestanek.
Se podpišem. Konkreten plakat me moti še iz enega vidika: zdi se mi skorajda ponižujoč do žensk, saj predpostavlja, da pri odločanju o delu v gospodinjstvu ženska nima nobene besede, da je tako rekoč sužnja moškega ali nekih nevidnih patriarhalnih struktur, ki jo silijo v vzpostavljene družbene vloge.
Pa je res? Morda bi našli več primerov 50 ali 100 let nazaj, dandanes pa prav gotovo ne. Sprejemam možnost, da je moj pogled naiven in da ne poznam niti enega takega primera, ker se gibljem v drugačnih krogih. A če je problem ženske “sužnosti” tolikšen, se z “osveščanjem” prek plakatov nikakor ne bo rešil.
Gospa Lucija, hvala vam!
A veste kako dolgo sem pogrešal, da nekdo natanko tako napiše, kot ste to storila vi. In seveda da to napiše ženska, ker sicer to ne bi imelo nobene veljave, oz. bi bilo celo kontraproduktivno, kot ste sama povedala.
Le dva spola sta na planetu. In le harmonija med njima prinaša srečo za oba in za potomce.
Če smo se moški morali kaj naučiti glede na doto stoletij, kjer je dominiral moški, še posebej pod vplivom najbolj uveljavljene religije, menim da smo kar dojeli. Sedaj pa so na potezi ženske, da tudi one spoznajo, da v moči in nadvladi ni rešitve. Ko bomo oboji dojeli, da je le v slogi in zdravi različnosti, ki nam je dana od stvarstva, prava moč, bo planet čisto drugače zadihal.
In z njim seveda vsi, ki na njem živimo.
Še enkrat hvala.
T
Poglejte, koliko moških se zahvaljuje že samo, da je nekdo to omenil, kaj šele, da bi v realnosti imeli enake pravice kot ženske, predvsem v družinskem pravu.
Tudi jaz se zahvaljujem avtorici članka, Luciji Čakš. Biti ženska ali moški je najbolj naravna stvar na svetu. Zakaj bi torej moški želeli bitiženske in obratno. Vem, da ima nekaj žensk prirojeno več testosterona in nekateri moški več oksitocina. Tem bi dovpustil prosto pot v drugi svet.
Menim, da je težava v tem, da smo razvili zelo udobno civilizacijo. Kjer predvsem ženske ne potrebujejo več moških. Če bi po svetu še vedno divjali levi in medvedi in podobno, bi se stvar hitro spremenila.
Marsikakšna ženska se pritožuje, da ji je dolgčas, ko je v monogamnem odnosu z moškim. Seveda. Več ko sebe žrtvuješ v delo, odnos, itd., več ti je vredno. Če ima vsaka današnja ženska na dan toliko oboževalcev kot jih ima povprečen moški v vsem življenju, se ji ni treba truditi. In enako pri delu. So ženske, ki so vrhunske v svojem poklicu. So poklici, ki so pisani na kožo ženskam. Večina pa po mojem mnenju v svoje delo investira malo. Seveda ji je potem dolgčas.