Ženske od patriarhata do svobode. In nazaj do 50 odtenkov sive

Še dobro, da je ženskim praznikom namenjen le en sam mesec v letu, ker če ne bi bilo tako, potem bi se (ne)produktivni pogovori o tem, kdo ima več pravic – moški ali ženska, vlekli skozi vse leto.

Pisatelj Mark Twain je nekoč dejal: “Poznamo tri vrste laži: laži, preklete laži in statistiko.”

Statistika pravi, če jo znamo brati na pravilen način, da Slovenke danes živijo veliko bolje kot kdajkoli v zgodovini. A tako lahko trdimo le, če, seveda, vsaj mičkeno poznamo bližnjo preteklost, ko se je ženski godilo le za spoznanje bolje, kot ”psu na ketni’‘.

Ženske imajo danes višjo izobrazbo kot moški. Dočakajo višjo starost. Med doktorji znanosti je kar 41 odstotkov žensk. Delež žensk se povečuje tudi v nekaterih poklicih, ki so nekoč veljali za izrazito moške. Vsako jutro lahko stojijo pred polno omaro oblačil in jamrajo, da nimajo česa obleči.  79,99 % ima za prvo silo, ko gre kaj narobe, na voljo Facebook, kateremu lahko potožijo, če so nesrečne, sitne, slabe volje, razočarane v ljubezni. Naše babice niso imele ničesar in nikogar.

Kljub množici Centrov za socialno delo, brez števila nevladnih organizacij in varnih hiš, še zmeraj okrog 1.600 žensk vsako leto, žal, doživi fizično ali spolno nasilje. Statistika je še zmeraj prijaznejša kot nekoč, ko je bila tepena vsaka druga ženska.

Bolj kot moški skrbijo za svojo kondicijo: 43 odstotkov moških je čezmerno hranjenih, petina je debelih. Med ženskami je čezmerno hranjenih 30 odstotkov, debelih pa ”komaj” 17 odstotkov.

A ”ljubezen” se začne in konča pri denarju. Nedavno je največ prahu dvignilo statistično poročilo, da povprečen Slovenec zasluži 100 € več kot povprečna Slovenka.

Ponovno, malodane čez noč, so šle tiste, ki se jim ljubkovalno reče feministke, v zrak, rekoč, da so zato ženske v Sloveniji še zmeraj zatirane in tlačene. Pri tem pa niso pomislile, da ne gre za to, da bi bile za isto službo in enako opravljeno delo ženske plačane manj kot moški, temveč za to, da skupaj – v povprečju, pač opravljajo za 100 € manj plačane službe.

Še dodatno pa je ženske razburil poljski evroposlanec Janusz Korwin-Mikke, ki je mačistično zinil, da so ženske manj plačane zato, ker so pač “manjše, šibkejše in manj inteligentne”.

Še v 60 letih 20. stoletja je bilo ogromno žensk nezaposlenih. Mnogim moškim se še danes kolca po preteklosti, po patriarhatu, ko se je točno vedelo, kdo pije in kdo plača. In kdo je bil gospodar.

Bog je sicer naredil moškega fizično močnejšega, je pa zato položil v ženske gene večjo mero moči in energije za samopreživetje.

“Lepote” patriarhata

Bog je sicer naredil moškega fizično močnejšega, je pa zato položil v ženske gene večjo mero moči in energije za samopreživetje. Ker če ne bi bilo tako, bi bili moški tisti, ki preživijo ženske in ne ravno obratno, mar ne?

Moški je v imenu Boga od ženske zahteval brezpogojno pobožnost, pokornost, potrpežljivost in čistost. Ženino področje je bilo gospodinjstvo, otroci in rojevanje. Da bi se pojavljala v javnem in političnem življenju’! Bognedaj. Malo za šalo malo zares: menda se pravoverni judovski moški še danes v molitvi takole zahvaljujejo Bogu: »Slavim te, da me nisi ustvaril pogana, žensko ali nevednega (Prim. A. Zarri, n.d.,  253).«

Zanimivo je bilo, da pred drugo svetovno vojno besede ”prešuštnik” sploh niso poznali. Za vse pregrehe je bila namreč kriva – ženska! V patriarhalni družbi, tesno povezani z nauki Cerkve, pač ni moglo biti drugače.

Zato ne čudi, da je Janez Pavel II. v Poročilu Svetega sedeža za IV. konferenco o ženskah poudaril, da Cerkev obžaluje in priznava, da nosi določeno objektivno odgovornost za nepriznavanje dostojanstva žensk tudi Cerkev.

Njeno dostojanstvo je bilo nepriznano, prednosti popačene, pogosto je bila izrinjena na rob življenja in celo ponižana v deklo.

Je potemtakem čudno, da se je ženski – gledano statistično in tudi sicer – popolnoma ”odtrgalo”, ko je enkrat odložila ruto, si nataknila hlače in spodnjice ter prvič v življenju zaslužila svoj lastni denar?

Je potemtakem čudno, da se je ženski – gledano statistično in tudi sicer- popolnoma ”odtrgalo”, ko je enkrat odložila ruto, si nataknila hlače in spodnjice ter prvič v življenju zaslužila svoj lastni denar?

Iz ene v drugo skrajnost

Ko se je to zgodilo, nikoli več ni bilo tako, kot je bilo. Če je še za babico veljalo, da je moralo tudi spočetje otroka potekati v ”bolečini”, je naredila vse, da je tudi na tem področju začela uživati. Vsaj tako kot moški, če ne še bolj. V kratkem času je želela in morala nadomestiti vse, za kar je bila stoletja prikrajšana.

Kar je bilo črno, je postalo belo, kar je nekoč veljalo za skrajno grešno, je ženska spremenila v užitek. Svet je postavila na glavo, česar moški dolgo časa ni in ni mogel razumeti.

Potem se je ulegel na kavč, in čakal, kaj še bo. Ker še zmeraj ni razumel, niti dojel, je izumil internet. Čez noč so izginili postavni, mišičasti in bojeviti Črtomirji iz Krsta pri Savici, idealni moški pa je postal ljubeč, prijazen in pomehkužen kimavček, ki kuha, pere, šiva, pazi na otroke in ne jamra.

Če je še ded vsaj trikrat na dan, je povprečje danes – komaj trikrat na mesec!

Iluzija svobode, v kateri ima ženska prvo in zadnjo besedo, je trajala le toliko časa, dokler svet ni vrgel s tečajev 50 odtenkov sive. Še same niso mogle razumeti, zakaj so drle v kino dvorane, se skrivoma muzale in se celo poistovetile z glavno junakinjo, ki je moškega, kako pregrešno, brezpogojno ubogala. In to celo na kolenih.

”Kaj bi sploh rade?!” so jih bolj ali manj sramežljivo in previdno spraševali moški, toda odgovora niso slišali.

Vsaj za zdaj ne. Morda bodo tako moški kot ženske našli čas za pogovor vsaj jutri?

Pregovor: kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima, ima lahko za obe strani usodne posledice.

2 komentarja

  1. Fizionomija ženske se razlikuje od fizionomije moškega. Tudi ženska psiha se razlikuje od moške. Razlike so in ni jih mogoče zanikati.
    Potem se postavi vprašanje:Patriarhat? Matriarhat?
    V dolgi zgodovini človeštva sta si spola razdelila opravila. Tista, ki so bila fizično zahtevnejša, so pripadala moškim, manj zahtevna pa ženskam.
    To je veljalo vse do industrijske revolucije. Pred industrijsko revolucijo je bila ednia sila sila mišic, ali pa sila živali, ki so pomagale človeku, kot vprežana živina, prenašale so tovore, in počele še marsikaj, kar je nadomeščalo človeško živo silo.
    V industrijski revoluciji pa so ženske izumile stroje, ki so v veliki meri nadomestile živo človeško silo in si s tem zagotovile enakopravnješi položaj v proizvodnji in jasno tudi v družbi.
    Niso pa izumljale le strojev za proizvdnjo,izumljale so tudi gospodinjske aparate, s katerimi si lajšajo življnje in tako postajajo vse bolj neodvisne. Klara Cetkin in njene tovarišice so na primer iznašle pralni stroj, električni štedilnik, likalnik, sušilnik, hladlnik in še marsikaj.Iznašle so tudi na pol pripravljeno hrano, tako da lahko po službi skuhajo sebi otrokom in če je potrebno tud možu hrano.
    Preveč prostora bi porabil če bi opisoval, kaj vse so si ženske izmislile, da lahko delajo in nadomeščajo v proizvodnji moške.
    Tipičen primer je pomorstvo.Dolgo časa o bile ženske nezaželjene na ladjah. Jadrnice so bile zahteven plovni objekt z nešteto vrvmi, jadri, škripčevjem in drugo opremo.Pri rokovanju s tako komplicirano in fizično zahtevnim delom seveda ženske niso bile kos. Bile so preslabotne in zato niso plule.
    Danes, ko so ženske iznašle nove tehnologije v pomorstvu, ko je skorajda celoten proces natovarjanja, iztovarjanja in plovbe avtomatiziran, se ženske uveljavljajo tudi v pomorstvu. Nmesto zategovanja težkih vrvi preko škripčevja pri dvigovanju in spuščanju jader, danes ženska pritisne na gum in požene v tej nekja 1.000 konjskih moči močan motor, ki spravi v plovbo najtežjo in največjo ladjo. Kot žerjavistke dvigujejo najtežja bremena itd.Seveda moški so sedaj na ladjah samo še kuharji, ki lupijo krompir in mesijo testo.
    Če ne bi bilo sufražetk, ženskih gibanj in sevdada bork za enakopravnist spolov, kakršna je Vlasata Nusdorfer, bi ženske še vedno ždele za štedilniki na trda goriva in bile popolnoma podrejene svojim nadutim možem.
    Naj mladim damam,ki se zavzemajo za ebnakopravnost posajnim kako so bile te uboge reve pripete na domač štedilnik, med tem ko so možje veselo delali v tovarnah.
    Štedilnik na trdo gorivo nima praktično nobenega gumba. Za kuho je najprej potrebno štedilnik očistiti, pripraviti kurivo, treske,drva in premog. To niti ni tako lahko opravilo, je pa tudi zamudno.Če je uboga na dom priklenjena ženska želela skuhati kosilo je potrebovala vsaj dve uri, da je pripravila ogenj in segrela štedilnik, da je lahko pričela kuhati. Da je lahko dala kaj v lonec je morala nakupiti hrano, ki ni bila pakirana tako kot danes, niti ni bila na pol pripravljena. Recimo,če si je omislilia za kosilo kuro,ali piščanca,ga je dobila na trgu živega, ga je morala zaklati, očistiti in iz njega napraviti jed. To ni bilo enistavno. Je trejalo napor in seveda čas.
    Zelo na hito sem opisal bistvi del gospodinjskih opravil, ki so jih morale gospodinje opravljati,sicrer ni bilo kosila. Tudi likanje ni bilo tako ensotavno, saj je bilo za likalnik potrebno pripraviti oglje, ga segreti in šele nato likati.
    Razume se, da so ženske opravljale še druga opravial med katerimi je bilo najtežje pranje perila.
    Če pa katera od ženski ni želele takšnih opravil, se je zaposlila. Tam pa so jo čakala fizična opravila: dvigovanje bremen, poganjanje naprav, in mnogo takšnih opravil, ki jih preprosto ženske niso bile sposobne opravljati.
    K sreči se je pojavila Klara Cetkin, ki je ženakam pokazala, kaj je enakopravnost. Ženske so se lotile izumljati naprave, ki so jim olajšale življenje in zato lahko danes sedijo v udobnih pisarnah, pritiskajo na najrazličnješe gumbe, ki se jih naučijo uporabljati ob pripravi doktoratov, Gospdinjska dela pa prepuščajo možem, ki tako in tako niso za nič. Še seksati ne znajo.

  2. Ne vem, katere ženske imajo toliko časa, da lahko ure berejo take neumnosti. Če hočeš prebrati tako debelo knjigo, moraš vsaj nekaj ur sedeti in brati. Le kaj imaš od tega?
    A ne bi rajši v tem času pospravile po hiši, kaj naredile po vrtu, se ukvarjale z otroki (če jih imajo). Ali pa naredile nekaj za svoje telo in šle na dolg sprehod v naravo. Opravljeno delo v nas vzbuja zadovoljstvo in ponos, nekaj sem naredila, nekaj sem sposobna ustvariti!
    Branje take ušive knjige pa je zgolj zguba časa, nekaj izmišljena zgodba, ki nas popolnoma nič ne nauči. Zgodba za zdolgočasene gospodinje, ki imajo hišo polno prahu…

Komentiraj