Ženske bodo tudi iz politike že v naslednjih nekaj mandatih bolj ali manj izpodrinile moške

Na začetku decembra so v Reykjaviku nagradili animirano-dokumentarni film Babičino seksualno življenje režiserke Urške Djukić z evropskim oskarjem za najboljši kratki film. Scenarij za film je bil prirejen po knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače, 1. del. Ker je šlo za zgodovinski dogodek, je ekipo filmskih ustvarjalcev ministrica za kulturo Asta Vrečko včeraj (v torek) povabila na sprejem in kosilo v Vilo Podrožnik. Doživeti srečanje s političarko in protokolarnim objektom se ne zgodi ravno vsak dan, zato me tudi gnojne vile, ki bi letele izpod neba, ne bi odvrnile od potovanja v Ljubljano.

Že prvi vtisi, ko so se moje oči sprehodile po parku okoli vile, nenazadnje tudi po notranjosti, so bili fascinantni. Za eno staro mamo mojega kova, ki je dopoldne, v delovni trenirki, hitela s pripravljanjem kosila za vnuke-počitnikarje in si potem, med vožnjo, belila glavo s tem, o čem naj v tako eminentni družbi sploh govori, da ji ne bo kdo po tihem očital, da je prišla streljat kozle, je bilo mičkeno naporno.

Vilo, v kateri je potekal sprejem, je dal postaviti ljubljanski trgovec s porcelanom Franc Kollmann. Dokončana je bila takrat, ko je škof Jeglič izdal svojo znamenito ''rdečo knjigo'', namenjeno zakoncem. Tudi nagrajeni film je govoril o ženskah iz tega časa. Kakšna slučajnost!

Menile bi celo, da je ženske 21. stoletja, milo rečeno, obsedel hudič! Prepad v razmišljanju in ravnanju je več kot očiten.

Ko sem od strani poslušala razmišljanja povabljenih, sem se nehote vprašala, kako pa bi na nas gledale ženske, ki so se sprehajale po tistih sobanah v prvi polovici 20. stoletja. Mar se ne bi ob vsem, kar bi videle in slišale, nejeverno držale za glavo, prepričane, da so priča nepojmljivi Sodomi in Gomori? Verjemite, niti pod razno nas ne bi razumele! Menile bi celo, da je ženske 21. stoletja, milo rečeno, obsedel hudič! Prepad v razmišljanju in ravnanju je več kot očiten.

Sodobne ženske, ki smo se vsaj na načelni ravni že zdavnaj odlepile od patriarhalnih vzorcev, ki so vladali pred letom 1940, kršimo praktično vsa ''pravila'', ki so jim bila takrat sveta in zacementirana! Da bi v javnosti izražale svoja mnenja, se zanje borile, jih zagovarjale?

Franjo Tavčar (1868–1938) bi, to sem prepričana, potovanje v stilu ''back to the future'' razveselilo. Verjetno bi se potrudila in v nas, sodobnicah, prebujala čut za dobrodelnost in liberalno neodvisnost, spodbujala pa nas bi tudi, da bi, poleg ali celo namesto države, gmotno in moralno podpirale mlade umetnike.

Da Franja Tavčar ni ena in edina, dokazujejo ženske, ki se politično kosajo z moškimi kolegi že od prve slovenske vlade naprej! V rekordno kratkem času so prodrle malodane v vse pore s politiko prežete družbe!

V prvi slovenski vladi sta bili le dve ženski: Katja Boh in Jožica Puhar. V zadnji, Golobovi, jih je že veliko več: Tanja Fajon, Sanja Ajanović Hovnik, Dominika Švarc Pipan, Asta Vrečko, Irena Šinko, Sanja Ajanović Hovnik in Emilija Stojmenova Duh. Družbo jim je še do nedavnega delala nekdanja ministrica za notranje zadeve Tatjana Bobnar, a so ji – a sploh kdo točno ve, zakaj? – pokazali vrata.

Od leta 1994, ko je bilo na lokalni ravni 604 kandidatov za župana in 31 kandidatk, pa nobena izvoljena, bodo ženske v prihodnjem štiriletnem mandatu vodile kar 29 občin!

Sodobne političarke tudi po videzu ne spominjajo več na Franjo, Milko Planinc ali Pepco Kardelj. Nekaj posebnega med njimi je predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič. Mimogrede: Bojan Požar je danes zapisal, da je imela njena fotografija s proslave ob dnevu državnosti v manj kot 48 urah več kot 80 tisoč ogledov. Si morete misliti? Ko vidim, s kakšnim zanosom in samozavestjo pripleše na različne prireditve, imam včasih občutek, da je prepričana, da je množica tam zbrana zaradi nje, in ne zaradi proslave, na kateri se je tudi sama znašla po službeni dolžnosti. Bogve, kako bi njeno obnašanje pokomentirala Franja Tavčarjeva, kaj bi si mislile ''moje'' Žirovke. Včasih, ko se čudim njeni razposajenosti, pomislim: kaj pa, če je Urška tiste sorte političarka, ki hoče pisati nova poglavja zgodovine slovenske politične scene?

Škoda, res, da smo postali eni veliki zapečkarji, ki za pogovore te vrste v živo skoraj nimamo več časa!

Vprašanje, ali se mora političarka ravnati po stereotipih, ki jih podedujemo iz generacije v generacijo, pa je stvar debate. Škoda res, da smo postali eni veliki zapečkarji, ki za pogovore te vrste v živo skoraj nimamo več časa!

Bilo je že pred leti, ko sva bili s kolegico priča divjemu prepiru neke političarke z moškim, s katerim je sedela pri kosilu. Besede, ki so padale, so bile ne le sočne, tudi zelo glasne. Gospa je pokazala temperament, ki ga ji, kadar je prišla do besede v parlamentu, ne bi pripisala. Še danes mi je žal, da sta se pobotala prej, preden mu ni zmetala krožnikov v glavo!

Z nekdanjo političarko Katarino Kresal sem si skoraj štiri leta delile omizje pri Zadnji besedi. Vtisi iz zasebnih pogovorov se niso niti približno skladali s trači, ki še danes krožijo po družabnih omrežjih.

Z ministrico za kulturo Asto Vrečko smo se v času druženja pogovarjali tako, kot bi se že dolgo poznali. Pa še nikamor se ji ni mudilo, ni nas priganjala, češ, moj čas je dragocen, gremo domov, kaj še čakate! Ali bom zaradi prijetnih vtisov torkovega druženja prizanesljivejša do ravnanj, ki mi morda že jutri ne bodo všeč? Upam, da ne.

Nekoč sem slišala, da so dobre političarke prav tako redke, kot so redke dobre inštruktorice varne vožnje. Ne bi se sicer strinjala, vem pa, da smo volivci do žensk v politiki zahtevnejši kot do njihovih moških kolegov.

Nedolgo nazaj je prisegla Nataša Pirc Musar. Zanimivo je, da – tak vtis sem dobila – zelo rada obleče hlače, po drugi strani pa imam občutek, da takrat, ko mora držati jezik za zobmi, ponoči bolj težko spi. Se bo naučila šteti do dvajset, da ne bo vsega komentirala na prvo žogo? Ker če bo, ji bodo hitro pripisali, da je sitna in tečna kot muha, ki nam brenči okoli glave.

Skoraj bi si upala dati roko v ogenj, da bodo ženske tudi iz politike že v naslednjih nekaj mandatih bolj ali manj izpodrinile moške.

Bi pa bila vesela, če bi si vsaj političarke za ''ljudstvo'' vzele čas! Tudi Franja Tavčar si ga je! Kaj vse je počela ta izjemno prodorna in delovna ženska!

Političarka, ki se približa ljudem – kdaj in kako to stori, je stvar njene presoje – je bolj priljubljena od tiste, ki se zapre v svoje mehurčke, od koder grmi in treska – odvisno od tega, ali je vstala z levo ali desno nogo.

Skoraj bi si upala dati roko v ogenj, da bodo ženske tudi iz politike že v naslednjih nekaj mandatih bolj ali manj izpodrinile moške, feminizirale jo bodo podobno, kot so sodstvo, zdravstvo, šolstvo …

Bo to dobro ali slabo? Bogve. Pomembno je le, da tega, kar bodo zgradile z eno roko, z drugo (in z jezikom) ne bodo podirale. Skratka, da se iz golobice ne bodo prehitro spremenile v napadalne orlice. Tudi takšne, ki bodo druga drugi izkljuvale oči.