Zemlja je nekoč Slovencem pomenila vse. Danes pa z njo ravnamo kot svinja z mehom

POSLUŠAJ ČLANEK
V Hočah bo Magna postavila lakirnico avtomobilov, v kateri bodo zaposlili 400 delavcev. In ne 3000, kot so sprva napovedovali.

Toda kakšno ceno bodo v občini Hoče-Slivnica plačali na račun industrijskega napredka? Se mar ne zavedamo, da se na mestu prihodnje tovarne razprostirajo polja, na katerih kmetje pridelujejo poljščine in se preživljajo s kmetijstvom?

Po površini njiv na prebivalca (851 kvadratnih metrov) je Slovenija že danes krepko pod evropskim povprečjem, pa tudi pod povprečjem sosednjih držav. Kmetijska gospodarstva po Sloveniji sicer uporabljajo skoraj 477.000 hektarjev kmetijskih zemljišč oz. približno četrtino ozemlja, vendar so več kot polovica teh zemljišč trajni travniki in pašniki, saj se kar 80 odstotkov kmetij ukvarja z živinorejo.

Kako slepi in kratkovidni smo, dokazuje tudi politično obnašanje slovenske vlade pa tudi uradnega Maribora, in celo mainstream medijev! Do najnovejšega projekta Magna Styer, ki bo, tako pravijo naravovarstveniki, z lakirnico in njenimi odpadki resno načela ekološko ravnotežje in dobro pitno vodo na teritoriju Hoč, se obnašamo klečeplazniško - kot hlapci!

Kdo si upa trditi, da ni tudi drugačnih rešitev?! Prepričana sem, da malodane v vsakem večjem slovenskem kraju obstajajo cone ''duhov'', kjer so nekoč stale socialistične tovarne, ki so po osamosvojitvi zaradi takšnih in drugačnih razlogov propadle, stavbe, ki še stojijo, pa prazne in razpadajoče kljubujejo času. Sprašujem se, zakaj ne bi na novo oživili tega mrtvega prostora, pa bi lahko ohranili na stotine hektarjev rodovitne zemlje? Pa ne le za nas- tudi za zanamce. Bomo večno odvisni od tujih trgovcev, ki že danes prodajajo ''vse sorte''?!
Ali našim prednikom- če nas opazujejo iz nebes - krvavi srce in duša, ko vidijo, da z veliko lopato mečemo skozi okno ne le njihovih žuljev in truda, temveč tudi svojo lastno prihodnost?

Kaj se dogaja z našo ljubeznijo do zemlje?


Naši predniki se obračajo v grobu! O tem sem prepričana! V zadnjih tridesetih letih sem slišala toliko zgodb o ljubezni do zemlje, pa o tem, s kakšnim nečloveškim odpovedovanjem so jo dobili ali kupili, da jim - če nas opazujejo iz nebes - krvavi srce in duša, ko vidijo, da z veliko lopato mečemo skozi okno ne le njihovih žuljev in truda, temveč tudi svojo lastno prihodnost.

Zemlja je še pred drugo svetovno vojno, kar niti ni tako daleč nazaj, pomenila vse. Slovenski človek je še kako dobro vedel, da brez nje ne bo pridelka, da brez nje ne bo mogel preživeti svoje družine. Neštetokrat se je zgodilo, da sta starša dajala na stran sleherni dinar, zaradi česar je družina živela na robu preživetja, da se je le lahko kupilo novo njivo, ki je pomagala nahraniti lačna usta, ki so se – vedno nova - rojevala. V ljubezni do zemlje so šli celo tako daleč, da je bila izguba le-te največja tragedija vsake družine!

Tam okoli leta 1938 pa duh stalinizma prodre tudi v moje kraje, za katere je že od nekdaj veljalo, da so bolj ''odročni''. Bilo jih je nekaj, ki so bili brez pravega dela, ali pa se jim delati ni ljubilo, tako kot nekemu Jakobu. Ideja komunizma, ki je govorila, da bodo ''vse pobrali bogatim in dali revnim'', je pri njih padla na plodna tla. Začeli so se šopiriti po vasi in groziti: ''Stalin bo pomagal, da bomo mi vzeli komando v svoje roke in mi bomo ukazovali, kdo bo kaj imel in kdo bo delal.'' (Stanko Mrlak: Spomini mobiliziranca v nemško vojno)

Žirovci so jim rekli plašurji. Po tihem so jih prezirali in se iz njih norčevali, v javnosti pa so jih pustili pri miru. Nikoli niso vedeli, kaj bi bili v svoji žlehtnobi pripravljeni storiti.

Nihče, žal, ni slutil, da bodo prav ti- plašurji, imeli glavno besedo po osvoboditvi! Tistim, ki so se jim zamerili pred vojno, so nagajali, da bolj niso mogli.

Spominjam se, da so sredi najlepših travnikov na Ledinici postavili zadružne hleve (danes so na tem mestu obrati Etikete in Kladivarja). A zadružništvo, četudi je bilo na vso moč opevano, ni nikoli zaživelo. Spominjam se, da smo tam mimo poleti hodili k Sori, v Županov kot, kjer smo se kopali. Krave v hlevih so mukale, delavci, ki bi morali poskrbeti zanje, pokositi travnike in postoriti še kaj drugega- najbolj nujnega, so ob steklenicah kartali, pijansko razgrajali, včasih so se tudi stepli. Bilo je tudi veliko kurbarije. Kdaj bo vse skupaj propadlo, je bilo le še vprašanje časa ….

Kleni kmetje, ki jih ni bilo malo, so danes ostareli ali so že pokojni. Tisti, ki jim je uspelo vzgojiti naslednike, ki so ljubili zemljo podobno kot oni, so imeli srečo. A so bili redki. Plašurjev je bilo zato, žal, vedno več.

Tako kot povsod drugje so se tudi pri nas pozidala najlepša polja. Sredi njih - dobesedno- so zrasli celo novi bloki.

Drugje po Sloveniji so najboljšo zemljo pretopili v nakupovalne centre, nova spalna naselja. V ''najboljšem'' primeru smo jo zanemarili, dopustili, da jo je načel zob časa, da so jo porasle tujerodne rastline, grmovje…

Zdi se, kot da vsi skupaj sveto verjamemo, da se bo takrat, ko bomo pozidali vse, uničili vse, prikazal Jezus Kristus, naredil čudež in nas že kako nahranil s kosom kruha in porcijo nalovljenih rib.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike