Zeleni politiki, ne krivite podnebnih sprememb za svoje napake

POSLUŠAJ ČLANEK
Kmalu po tem, ko so velike poplave razdejale Nemčijo, Nizozemsko in Belgijo, se je v političnih krogih začelo mrzlično iskanje krivcev. Politiki iz teh držav so bili razmeroma enotni. Trdili so, da niso krivi za žrtve in škodo. Odgovornost zanjo bi morali po njihovem mnenju prevzeti državljani in podjetniki, ki zanikajo podnebne spremembe.

Toda po mnenju Guusa Berkhouta, inženirja, nekdanjega profesorja geofizike, člana Nizozemske akademije za znanost in Akademije za tehnologijo, ter predsednika okoljske fundacije Clintel, bi najprej morali pomesti pred svojim pragom.

Njegova Nizozemska jo je sicer v poplavah razmeroma dobro odnesla. Urejene razmere ob obalah in večjih rekah so poskrbele, da ni bilo žrtev. Več težav je bilo ob kanalih, pritokih rek in lokalnih potokih. Na jugovzhodu Nizozemske je bilo življenje nekaj časa popolnoma moteno. Podobne pomanjkljivosti so opazili že v začetku devetdesetih let.

Najbolj boleča ugotovitev je, da se od takrat ni veliko spremenilo. In tudi sedaj politiki trdijo, da niso krivi za nastalo škodo in to valijo na državljane in podjetnike, ki zavračajo njihovo igro o zelenem podnebju. Ki pa je po mnenju profesorja Berkhouta zgolj nesramni način prikrivanja lastnega neuspeha.

Globalno segrevanje je dejstvo, ujme pa smo poznali tudi pred tem


Profesor seveda ne zanika, da se globalno segrevanje tudi zares dogaja. To se je dogajalo že večkrat v zgodovini našega planeta in je tudi geološko dokazljivo. Toda ob tem opozarja, da je razmerje med emisijami CO2 in vremenskimi ekstremi zelo malo verjetno. Ob tem prikaže fotografijo iz nekega nemškega mesteca, s katere lahko vidimo, da so hude vremenske ujme mesto prizadele tudi v preteklih stoletjih, ko še ni bilo problema globalnega segrevanja.

Vse te zgodovinske podatke oblasti poznajo. Kljub temu pa ne ukrepajo ter se ukvarjajo zgolj z zmanjševanjem izpustov CO2.

Podnebju se je potrebno prilagajati


Toda če pogledamo dejstva, ugotovimo, da je v nasprotju z željo po zaustavljanju podnebnih sprememb največje zmanjšanje podnebnih žrtev prineslo prilagajanje podnebju. Zato se profesor ob tem sprašuje, zakaj se zeleni odločevalci iz tega niso nič naučili? Ker so tako okupirani z naložbami v zmanjševanje CO2, da gre za učinkovite zaščitne ukrepe proti poplavam sramotno malo denarja.

Evropa ne zmore zaustaviti podnebnih sprememb


Ob tem profesor dodaja, da so evropski izpusti toplogrednih plinov pravzaprav minorni. Predstavljajo namreč zgolj 6 % globalnih izpustov CO2. Vse, kar v tem smislu počne Evropa zato pravzaprav nima večjega globalnega vpliva. Odločilni učinek pa bi imelo, če bi uredili sisteme za odvodnjavanje vode. Uspeh pri tem je po njegovem mnenju zagotovljen.

Vlade so talci zelenih


"Osrednja vloga vlade v 21. stoletju je služiti splošni blaginji prebivalstva, kar bi vključevalo vzdrževanje javne infrastrukture in njeno prilagajanje spreminjajočim se okoliščinam", nadaljuje profesor. "To še posebej velja za ekstremne vremenske razmere, saj je tukaj mogoče preprečiti veliko trpljenja. Znano je, da prilagajanje prinaša visoke koristi z nizkimi stroški. Zakaj torej dopuščamo zelenim politikom, da nadaljujejo z zlonamernimi ukrepi glede CO2? Zakaj jim ne preprečimo, da bi več deset milijard davčnih prihodkov zapravili v nezanesljive in potratne tovarne na biomaso in vetrne turbine? Ta sredstva preusmerjajo iz prepotrebnih zapornic, črpalnih postaj in nasipov v notranjosti?"

Pomenljivo je tudi, da so vlade pred prihodom ogromnih vodnih mas molčale, evropski politiki, kot je podpredsednik Evropske komisije Frans Timmermans, pa so še naprej govorili le o problemu CO2. Zato zaključuje: Je to res tisto, kar si želimo, ko bodo podnebni alarmisti prevzeli oblast?

KOMENTAR: Blaž Čermelj
Podnebne spremembe zahtevajo racionalen odziv
Evropska unija v tem trenutku izvaja pravo politično vojno proti ogljikovemu dioksidu, ki je bil v preteklih desetletjih prepoznan kot glavni krivec za globalno segrevanje ozračja. Zato se trudi njegove izpuste na vsak način zmanjšati. To dolgoročno zagotovo ni slabo. Človeški civilizaciji prav gotovo mora biti cilj, da podnebne razmere ohrani takšne, v katerih se je razvila. Toda obstaja veliko vprašanje, ali je to sploh mogoče. Ohraniti izpuste toplogrednih plinov na ravni pred industrijsko revolucijo bi namreč samo Evropo stalo na tisoče milijard evrov, njen neuspeh pa je ob nesodelovanju preostalih držav zagotovljen. Zato je, vsaj tako kot o preventivi, enako pomembno razmišljati tudi o kurativi oziroma prilagajanju. Pri politikih, ki se s tem nočejo sprijazniti, pa je na mestu vprašanje, komu pravzaprav služijo. So podnebni aktivisti morda postali zgolj zato, ker so ugotovili, da se bo na tem področju delilo zelo veliko denarja? Lep primer je Termoelektrarna Šoštanj, ki kleca pod (cenovno) težo vse držajih emisijskih kuponov, ki služijo kot nekaka "kazen" (ali odkup) za previsoke CO2 izpuste. Posledica je 280 milijonov evrov čiste izgube v minulem letu ter predviden 30%-35% dvig stroška toplotne energije za Šaleško dolino.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike