Zdravniki nas pozivajo: Veš, novinar, svoj dolg?

»Nisem novinar, vendar bi si želel, da bi se novinarji zavedali svoje odgovornosti do družbe. Vsaj toliko, kot se mi, zdravstveni delavci, zavedamo svoje.«

Tako je svoje videnje oddaje Tarča v članku, ki ga je do zdaj prebralo čez 40 tisoč različnih obiskovalcev, zaključil zdravnik infektolog v celjski bolnišnici, Federico V. Potočnik. In čeprav sem, poznavajoč dogajanje v šmarskem domu, o resnični resničnosti boja proti koronavirusu v prvih bojnih vrstah nameraval pisati tudi sam, sem to opustil, saj je dr. Potočnik na najbolj nazoren način povedal vse, kar je povedati.

A ker sem, za razliko od njega, sam novinar, morda lahko besedo ali dve zapišem o »odgovornosti do družbe«, h kateri nas zdravnik poziva.

Čeprav nedvomno drži, da so največje delo v tem prvem valu epidemije opravili zdravstveni delavci na prvih bojnih črtah, civilna zaščita, lokalne in državna oblast, smo bili z delovnimi in drugimi pritiski močno obremenjeni tudi novinarji. Občutljivost situacije, v kateri so zaradi do sedaj neznane nalezljive bolezni zbolevali in umirali ljudje, je bila tako rekoč unikatna in je zahtevala posebno dozo poročevalske diskretnosti. V številnih pohvalah zaradi poročanja na Kozjansko.info, ki je bil referenčni vir informacij dogajanja v Šmarju pri Jelšah za vso Slovenijo, so bralci, ob ažurnosti, izpostavljali predvsem družbeno odgovorno diskretnost poročanja. Danes, ko dihamo lažje, se na opravljeno delo v najtežjih trenutkih obračam pomirjen in brez slabe vesti.

Da je tako ravno z vsemi drugimi kolegi v medijih, bi težko dejal. No, morda se z vestjo kdo kaj preveč ne obremenjuje, a dejstvo je, da (resda zelo tanko) linijo diskretnosti v teh občutljivih časih prestopa marsikdo. Slednje je še posebno hudo, ko kakor slon v trgovini s porcelanom tepta po nesebičnih prizadevanjih tistih iz prvih vrst spopada z nepoznano nalezljivo boleznijo. Tistih, ki so pod izjemnimi pritiski v skladu s svojim poslanstvom za druge nesebično izpostavili lastno zdravje.
Prestopanje tanke linije diskretnosti je še posebno hudo, ko kakor slon v trgovini s porcelanom tepta po nesebičnih prizadevanjih tistih iz prvih vrst spopada z nepoznano nalezljivo boleznijo.

Če kdo to počne zaradi nerodnosti, napačne ocene širšega konteksta ali pomanjkanja občutka, in se sčasoma tega tudi zave, mu navsezadnje lahko oprostimo. Tisti, ki veliko delamo, kdaj tudi grešimo. Mnogo težje pa je oprostiti onim, ki jih morda žene politična, ideološka ali druga agenda. Pri tej so v lovu na politike zdravniki le postranska žrtev cilja, ki posvečuje prav vsa sredstva.

O pšenici in ljuljki


»Po njih delih jih boste spoznali,« beremo v Svetem pismu in veseli me, da vse več ljudi zna ločiti zrno od plev, zna ločiti družbeno odgovorno od družbeno neodgovornega novinarstva. V tem smislu je presenetljivo, kako se nekateri v medijskem svetu bojijo odprave obveznosti davkoplačevalskega financiranja medijskih vsebin, najsi gre za posredno preko državnih subvencij, plačevanja množičnih naročnin, odvečnih oglaševanj in navsezadnje obveznega RTV prispevka. Če imajo čisto vest in so prepričani v svoje profesionalno delo, česa se tako bojijo? Mar ne zaupajo, da bodo ljudje znali ceniti in podpreti družbeno odgovorno novinarstvo?!?

Sam tovrstnih strahov nimam. Na Domovini smo v dobrem mesecu zbrali več donacijskih sredstev, kot smo si ob napovedi težkih časov obetali. Podobno je tudi z obiskom Domovine, ki mesečno presega 250 tisoč različnih obiskovalcev.

Finančni presežek od zastavljenega osnovnega cilja bomo investirali v razvoj, saj nam idej ne primanjkuje. Res iskrena hvala vsem, ki ste nas podprli ter s tem prepoznali in nagradili družbeno odgovorno novinarstvo. Če nam podpore še niste namenili, pa bi jo želeli, to še vedno lahko storite tukaj.





Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike