Poznamo različne dileme, povezane s končevanjem življenja, in na mnoge prakse, ki imajo v nekem trenutku družbeno soglasje, danes gledamo kot na kriminalna dejanja. Evgenika je denimo imela družbeno soglasje, pri njej so sodelovali zdravniki, je v začetku novinarske konference zdravniške stroke glede evtanazije karikirala predsednica zdravniške zbornice dr. Bojana Beović.
Zdravniki so jasni, pri vprašanju pomoči pri samomoru oz. medicinske usmrtitve na zahtevo, imenovane tudi evtanazija, gre za odločitev celotne družbe in ne zgolj zdravniške stroke. Se pa zdravniki dnevno pri svojem delu soočajo s trpljenjem in umiranjem ljudi, zato imajo vpogled v to vprašanje in so dolžni svoja razmišljanja posredovati ljudem in družbi, da bodo dobro informirani, ko bo prišlo do odločanja o teh temah.
Predstavili so mnoge skrite pomisleke, ki jih prinaša zakonski predlog, ki ga je v javnost posredovalo društvo Srebrna nit.
Srebrna nit v izjavi ob svojem predlogu zakona zagovarja, da želijo varovati pravico do avtonomije posameznika tudi glede lastne smrti, pri tem pa naj bi se opirali na ureditve držav, kjer je usmrtitev na zahtevo že uzakonjena. Prepričani so, da zakon vsakomur omogoča varen in dostojanstven konec življenja v krogu najbližjih, na kraju in v času, ki si ga izbere pacient.
A da pri tem nepovratnem postopku ni vse tako rožnato, kot prikazujejo predlagatelji, so prepričani zdravniki, ki bi te postopke bili primorani izvajati.
Slovenski predlog možnost usmrtitve na zahtevo širi do takšne mere kot noben drug zakon na svetu
Zdravnik in pravnik dr. Peter Golob opomni na tri pristope, ki so jih na tem področju ubrale države, ki so legalizirale oblike umetnega končanja življenja na zahtevo. Švica, Nemčija in Avstrija predvidevajo pomoč pri samomoru, kjer dejanje izvede bolnik sam, medtem ko Belgija, Nizozemska in Luksemburg omogočajo usmrtitev na zahtevo z opredeljenimi poklicnimi skupinami (zdravniki, medicinske sestre, farmacevti), ki postopek smejo izvesti, niso pa ga dolžni.
Samo ena evropska država (Španija) ima podoben pristop, kot ga predvideva predlog zakona Srebrne niti, da je zdravstveno osebje dolžno izvajati usmrtitve na zahtevo. Tudi v Španiji pa takšno ureditev še presoja Ustavno sodišče, saj je ureditev sporna z več vidikov.
Slovenski predlog povrh tudi najširše določa možnosti, kdo vse je do usmrtitve upravičen ter odpira polje subjektivnega dojemanja trpljenja do te mere, kot ne predvideva noben drug zakon na svetu, še opozarja dr. Golob.
Dr. Urban Vrtačnik opozarja na pomanjkanje pravnih analiz ter širše družbene razprave o vprašanjih kot je nedotakljivost in svetost življenja ter kako predlagane spremembe vplivajo na druge ustavne pravice.
Družinski zdravniki: Ne želimo sodelovati pri zaključevanju življenja bolnikov, ki smo jih zdravili celo življenje
Dr. Marija Petek Šter je predstavila vidik družinskih zdravnikov, ki bi v primeru sprejetja predlaganega zakona usmrtitve na zahtevo izvajali. Vsak družinski zdravnik ima nekaj neozdravljivo bolnih bolnikov – gre za bolezni, ki jih s trenutnim znanjem nismo zmožni zdraviti. Samo 3-4 % teh bolnikov je takšnih, ki bi si želeli pomoč pri končanju življenja, sama pa, kot pravi, takšnega bolnika še ni imela.
Družinski zdravniki s svojimi bolniki skozi leta in desetletja vzpostavijo dober odnos in spoštujejo njihovo avtonomijo, dodaja Petek Šterova, a avtonomijo imajo tudi zdravniki. In zdravniki so tisti, ki so te bolnike zdravili vse življenje, zato ne želijo biti tisti, ki bodo ta življenja zaključevali. Čeprav ne nasprotujejo apriorni možnosti, da bolnik konča svoje življenje, pa ne sprejemajo, da to dejanje pade na njihova pleča.
Na pomen paliativne oskrbe, ki bi se v primeru uzakonitve usmrtitve na zahtevo potisnila v ozadje, je opozoril dr. Jernej Benedik in dodal, da je še veliko treba postoriti pri odpravi predsodkov glede paliativne oskrbe. Bolnik namreč v paliativni oskrbi ni prikrajšan za nobeno obliko zdravljenja, le te pa se izbirajo tako, da ima bolnik največjo kakovost življenja.
Kot je dejal, imajo mnogi njihovi bolniki strah pred trpljenjem, ko pa se zavedajo celotnega delovanja paliative, pa moči skupaj z zdravstvenim osebjem usmerijo v oskrbo.
Kako preprečevati samomor, če ga družba dovoljuje?
Psihiater dr. Borut Škodlar je izpostavil še tri velike težave, ki jih prinaša legalizacija samomora s pomočjo in medicinske usmrtitve. Družbo sprašuje, katere so tiste oblike duševnih stisk, pri katerih pride v poštev končanje življenja in kako neko stanje proglasiti za ireverzibilno.
Iz kliničnih izkušenj namreč opozarja, da duševne krize nastopijo v valovih in takšna stanja niso dokončna. Kasneje, ko val mine, mine tudi želja po samomoru in na odločitve iz tistega časa človek nato gleda drugače. Kot tretje pa dodaja, da takšna zakonodaja zdravnikom jemlje vzvode za preprečevanje samomora in pomoč ljudem, da premagajo stiske stanja samomorilnosti.
V državah, kjer je podobna ureditev že v veljavi, beležijo porast mladih z duševnimi stanji, ki jih razglasijo za ireverzibilne, kar je vsekakor apel za široko razpravo. Ljudi bi morali pred tem zaščititi, je prepričan Škodlar, a zakon varovalk za to ne predvideva.
Pritisk na obrobne skupine
Strokovnjak medicinske etike dr. Matjaž Zwitter je opozoril, da so možnosti končanja življenja v primeru neznosnega trpljenja naklonjeni predvsem zdravi in mladi ljudje, zdravniki pa temu nasprotujejo, pri čemer gre za izrazito poenostavljanje vprašanja.
Na prvi pogled se zdi, da imamo neko zelo majhno skupino ljudi v neznosnih mukah, ki bi radi končali svoje življenje, in vse ostale, ki se jih to ne tiče, kar pa ne drži. Okrog te majhne skupine je ogromna skupina kroničnih bolnikov in drugih ljudi na obrobju družbe, ki bi nenadoma začutila ogromen pritisk, naj se umaknejo iz življenja. Prav naloga zdravnikov pa je, da te ljudi ščitimo, opozarja dr. Zwitter.
Ob tem dodaja, da je demokracija tudi spoštovanje pravic manjšine in v primeru, da bi vprašali invalidske organizacije, organizacije pacientov in paliativno medicino, bi dobili bistveno drugačen odgovor.
Namesto tega pa je bil zakon pripravljen brez sodelovanja zdravstvene stroke, ki pa se ji nalaga spisek nalog. Po Zwitterjevih besedah je tudi način priprave tega zakona povsem edinstven; na Nizozemskem denimo razprava med zdravniki, kako pomagati ljudem ob koncu življenja, potekala celo desetletje, preden so sprejeli takšen zakon. Pri nas te razprave ni bilo.
Zanašanje na nekaj zdravnikov
Predlagatelji se opirajo na približno 15 zdravnikov, ki podpirajo takšno ureditev, pri čemer je med temi petnajstimi nekaj takih, ki zadevo podpirajo načelno, ne bi pa drugemu vzeli življenja, nekaj takšnih, ki bi po tehtnem premisleku to storili svojemu lastnemu pacientu, skoraj noben pa ni tak, ki bi to naredil nekemu tujemu pacientu.
Zdravniki zato predlagajo, da se vrnemo na začetek in opravimo poglobljeno razpravo, kjer bo v ospredju tudi avtonomija zdravnika, ter da se naslovi tudi druga vprašanja ob koncu življenja, kot je denimo nepotrebno podaljševanje življenja z nesmiselno intenzivno terapijo.
Ugovor vesti, edini izhod, ki pa ni brez problemov
Zakon sicer predvideva ugovor vesti, a bi zdravnik, ki ga uveljavlja, še vedno bil dolžan iskati drugega zdravnika, ki ne uveljavlja ugovora vesti. Zakon pa na splošno predvideva obvezo izvajanja evtanazije, kar sicer ni redna praksa v tujini. Večinoma je praksa taka, da je dejanje dovoljeno, nihče pa ni dolžan, da ga opravi.
Zdravniki opozarjajo, da je zakon slab, in upajo, da ne bo sprejet v takšni obliki, kot je zapisan, ne želijo pa imeti enotnega stališča. Njihov namen je čim boljša informiranost ljudi, ki bodo o tem vprašanju odločali, je še zaključila dr. Beovićeva.
Na še več drugih problemov, ki se jih tokrat niso dotaknili, pa so zdravstveni in pravni strokovnjaki opozorili že konec aprila. Njihova opozorila najdete v članku na portalu Iskreni.
Veliko sem hodil po DSO in opazoval hudo dementne osebe in sam pri sebi sklenil, da “rožica” pa nočem biti. Čim pa se uzakoni evtanazija, bodo pa seveda zlorabe.
Kaj mi je storiti? Moliti za srečno smrt, za srečen prehod v onostranstvo.
Ja, nacisti so tudi trdili, da so v Auschwitzu samo odstranjevali skodljivo.
Isti, isti…
Trije pogledi:
1. Nekdaj so v enem od severnih ljudstev opešani ljudje odšli v sneženo daljavo. S samomorom so tako pomagali skupnosti, da ji v ekstremnih razmerah ni bilo potrebno skrbeti še za onemogle. Kruto samožrtvovanje z namenom, da obstane skupnost.
===>SAMOŽRTVOVANJE
2. Zločinsk veljaki so vedno kazali svojo premoč nad šibkejšimi z njihovim ubijanjem. Auschwitz, Jasenovac, Srebrenica, Goli otok, Barbarin rov… Nekaj te premoči je tudi v evtanaziji, ko se ubija nemočne.
===>PREMOČ
3. Danes se pred počitnicami marsikje v deželah z liberalnim pristopom do evtanazije poveča pritisk svojcev na zdravstvo, naj že zaključijo življenje bolnega svojca. Da bodo sami brez skrbi uživali na dopustu…
===>UŽIVANJE
Kam gre družba? Smo res v taki stiski, da moramo ubijati najšibkejše? Ali pa gremo pospešeno v zaton in smo v imenu edinozveličavnega hedonizma pripravljeni zahtevati, da zdravnik ubije našega svojca?
Pred odgovorom na 1. točko bi bilo dobro imeti podatke o številu Slovencev v hrvaških DSO.
Izkušnja človeka z izkušnjo skorajšnje smrti ali neizmernega trpljenja bi moral biti glavni sogovornik v tej zgodbi. Veliko ljudi v tej stiski prebrodi krizo in so izkušeni borci in zato ljubijo življenje. Čeprav je včasih zelo težko in preizkušano.
Medicina pomaga, zdravi, skrbi za paliativno oskrbo. S smrtjo bi se lahko kvečjemu ukvarjali odredi smrti.
Kako hinavsko obračaš besede in lažeš, v Barbara rovu so končali ZLOČINCI in nobeni šibki! Sram naj te bo! Lažeš kot pes teče, v nedeljo se boš pa lepega v cerkvi delal…?
Kako pa to veš Debela berta? Imaš morda spisek na smrt obsojenih v poštenem sodnem procesu?
Ker so bili “ZLOČINCI” v Barbarinem rovu, pa ne samo tu, 100.000 jih j,pokončani brez sodbe, zdaj debeli_berti popravlja komunistično napako in vse žrtve post mortem obsohja na smrt, kar je sicer že večkrat storil.
Ustaš je ZLOČINEC in nobena žrtev, za katerimi jokate samo klerikalni Hrvati in Slovenci. Sram me je takih sodržavljanov…
Očitno si bila zraven, ko tako dobro veš, kdo je bil tam. Verjetno pa starejše, ženske in otroke vseeno lahko prištevajo k šibkim? Takrat vsi obmolknejo. Tudi ob zadnjem najdbišču v bližini Brežic. Pa množičnih grobiščih Romov, …. Tvoj mit je že zdavnaj padel.
Ja, nacisti so tudi trdili, da so v Auschwitzu samo odstranjevali skodljivo.
Isti, isti…
Zdravniki so bili jasni in kar se mene tiče je debata zaključena. Pika.
Iz etičnih razlogov smo odpravili smrtno kazen. In zadaj naj bi iz etičnih razlogov likvidirali bolnike.
Mene še zanima ali zakon predvideva napotnico za evtanazijo in kako bo s čakalnimi dobami. Bi lahko minister kaj povedal na to temo namesto, da menja že snažilke po ZD, ker so sumljive janšistke.
Osupljivo je,kako t.i. strokovnjaki argumentirajo svoje nasprotovanje evtanaziji.Nihče ne omeni dveh glavnih razlogov zanjo: sočutje s trpečimi in željo teh po hitri smrti.Že v uvodu preberemo noro primerjavo evgenike in evtanazije. Ali dr. Beovičeva ne ve, da si nihče od umorjenih pri evgeniki ni želel smrti? in naprej – nekateri zdravniki zaradi lastne avtonomije zavračajo pomoč pri samomoru, najbrž zato, da z izgovarjanjem na humanizem, zaščitijo lastno rit. Nek pravnik in zdravnik odpira tipično pravniški pomislek o “subjektivnem dojemanju trpljenja”, kakor, da bi trpljenje lahko merilo objektivno.Dr. Benedik meni, da bi bila s tem paliativa potisnjena v ozadje. – Kaj res? Paliativa ne odpravlja trpljenja in spreminja pacientovo psiho. To govorim iz izkušnje. S psihiatrovimi pomisleki se ni vredno ukvarjati. In za konec še nejasna trditev dr. Zwittra. Ni jasno, kdo izrazito poenostavlja možnost končanja življenja ob neznosnem trpljenju. So to zdravi in mladi ljudje, ki so po njegovem mnenju za evtanazijo, ali pa so to zdravniki, ki tej možnosti nasprotujejo? Še maj je jasno, zakaj naj bi kronični bolniki nenadoma začutili pritisk “naj se umaknejo iz življenja”.
Temelj te neizmerne želje po legalizaciji evtanazije je vedno povsod isti “dostojen konec”. Človeško življenje je v vsakem trenutku in vsakem stanju vedno dostojno. Takoj, ko pristanemo na idejo o dostojnosti, se meja med dostojnim in nedostojnim poljubno v družbi spreminja. Danes ni dostojno trpeti, jutri ne bo dostojno biti odveč v družbi, …
Ker je človek socialno bitje, je njegova psiha pogojena s kvaliteto odnosa, ki ga ima z bližanimi.
Kako hitro bo lahko človeku uničiti moralo, ko bodo norme dostojanstva tako visoke, da bo veliko ljudi zahtevalo evtanazijo.
Zdravniki so zdravniki, zaprisegli so, da bodo delali v dobro vseh bolnikov in da bodo ljudi zdravili in jim pomagali. Zdravniki niso morilci, razumem jih.
Razumem pa tudi ljudi, ki neznosno trpijo in ne morejo in ne morejo umreti. Medicina žal ne more vsem pomagati. Trpljenje nekaterih ljudi je neizmerno, posebno tistih, ki trpijo zaradi psihoz in drugih hudih psihičnih bolezni. V letu 2020 je bilo v Sloveniji 369 samomorov. Vsi ti ljudje so umrli sigurno grozljive smrti: z obešanjem, z režanjem žil, s skakanjem v globino, z zadušitvijo…potem se človek vpraša: ali ne bi bilo boljše, da bi vzeli neko kombinacijo tablet in mirno zaspali?
Samo razmišljam…
SLO ni druzba, ki bi se lahko pohvalila z neoporecnim eticnim kompasom. Ni razresila niti tako samo po sebi umevnih problemov kot je zlocinskost revolucije, njene izvedbe in aplikacije socializma. Kako naj se potem loti tako kompleksnega vprasanja kot je evtanazija.
Tak zakon, ki zdravnika obvezuje, da konca zivljenje, je pa sam na sebi razlog za drzavljansko nepokorscino.
Tako kot je rekla Angela Merkel za nek drug primer:.. ce bi bilo tako, potem to ni moja dezela.
Koliko Slovencev Slovenije kot drzave ne smatra za “svojo dezelo”?
Kandidati za evtanazijo, brž se prijavite, da vas bo minister za ljudsko zdravje uvrstil na čakalno listo, sicer se vam lahko zgodi, da boste prej umrli naravne smrti kot dočakali milostno smrt.
Za slovenski narod pa me ne skrbi.
Ljudska oblast je z dolgotrajni oskrbo, demografski politiko, najnovejšo migracijsko politiko, podiranjem ograje na južni mejio, vplivom ideologije LGBT, družinsko politiko, s splavom kot najbolj priročno kontracepcijo in regulatorjem demografske politike, naraščanju števila spolov, izenačevanju statusa in vloge hetero in homoseksualcev, zdravstvom, socialnim skrbstvom in z drugimi modernimi politikami že začela pospešeno in uspešno izvajati narodovo evtanazijo.
Kdo bi zaupal svoje življenje aktualni vladi? Evtanazija v rokah levice? Lepo vas prosim! Tiste, ki imajo premoženje, bi hitro pospravili in poskrbeli, da ga dobijo “pravoverni”.
To so počeli rdeči baroni po drugi svetovni vojni, zato pa je toliko grobišč! Pobili so cele družine, da ne bi ostal kakšen dedič! To je rezultat evtanazije!
Zahtevati od družinskih zdravnikov, da bodo izvajali evtanazijo in zahtevati, da si zdravnik sam najde zamenjavo, če tega noče narediti je velika svinjarija. Toliko o vključevanju stroke v postopke nastajanja zakonov. Zdravstvena stroka je bila izključena z izjemo nekaj zdravnikov. Tak zakon zahteva večletno pripravo z vključitvijo vseh možnih deležnikov in brez enega samega člena, kjer je nekdo primoran nekaj narediti. To je “hoja po tankem ledu”.
Sem ZA evtanazijo. Zakaj ne končati muk trpečega takoj, namesto da trpi muke še leta in leta?
Evtanazija je nevarna stvar, saj bi hitreje “pospravljali” tiste, ki imajo premoženje…