Foto: Matej Grah, dz-rs.si

Opozicijska stranka Levica je sklicala sejo parlamentarnega odbora za zdravstvo, preko katere so hoteli vlado s sprejetimi sklepi pozvati, naj prepove delo t. i. “zdravnikom dvoživkam”, zaradi katerih naj bi se, kot to vidijo oni, javni denar namesto v korist bolnikov, pretakal v zasebne žepe.

Toda le malo verjetno je, da bi bili s prepovedjo popoldanskega dela zdravnikov, zaposlenih v državnem zdravstvu, problemi slovenskega zdravstva rešeni. Slednje je namreč posledica velike potrebe ljudi, ki enostavno ne pridejo na vrsto v državnem zdravstvu, ne zato, ker ne bi bilo kapacitet, temveč ker posegi niso plačani s strani ZZZS. 

Da zamenjujejo vzroke in posledice, je levico opozoril predstavnik zdravniške zbornice dr. Matej Beltram, zdravnik zasebnik, delno zaposlen v javnem zdravstvu v tujini, v Švici, z licenco v Italiji in Avstriji in delovnimi izkušnjami iz Velike Britanije in ZDA. 

Beltram je opozoril, da se predlagatelj seje osredotoča le na zdravnike, medtem ko so drugi zelo problematični vidiki prezrti. “Zato poleg slikovito opisanih dvoživk pogrešam še druge predstavnike favne slovenskega državnega zdravstva: parazite, pijavke, mrhovinarje, hijene, jastrebe ter druge zveri in plenilce, pa hobotnice, lenivce”, je karikiral s pomočjo besednjaka predlagateljev.

Epidemija novega koronavirusa je še dodatno razgalila težave slovenskega zdravstva. Že tako dolge čakalne dobe za nekatere specialistične preglede in posege so se v tem času še dodatno podaljšale. Tako je bilo na primer ob koncu leta 2019 endoprotezo kolena v UKC Ljubljana potrebno čakati 1.121 dni, s stopnjo napotnice hitro pa 480 dni. Leto dni kasneje pa sta se čakalni dobi podaljšali na 1.336 (redno) oziroma 970 (hitro) dni. Ob tem je potrebno povedati, da je bila ortopedska klinika pomemben del tega časa zaprta, saj so na njenih oddelkih zdravili covidne bolnike. Zato je del specialističnih pregledov in operativnih posegov preprosto odpadel.

Jasno je, da so zdravniki zaradi razmer naredili manjši del programa. A tudi sicer ga lahko v državnem zdravstvu realizirajo le toliko, kolikor ga plača zavarovalnica. Mnogi bi delali več, a za to ne dobijo terminov, saj ZZZS bolnišnicam ne krije presežkov opravljenega dela. Čakalne vrste posledično naraščajo, po državi pa rastejo zasebne zdravstvene inštitucije, kjer obupane paciente samoplačniško vendarle oskrbijo pravočasno.

Nekateri zdravniki, sicer zaposleni v državnem zdravstvu, v prostem času tako sklepajo pogodbe z zasebniki in opravljajo prakso pri njih. Nedavno pa so devet zdravnikov Ortopedske klinike UKC Ljubljana odkrili, da so to počeli kar med delovnim časom, saj so se “znašli” pri evidentiranju delovnega časa. Te je zaradi kršenja pogodbe o zaposlitvi z UKC Ljubljana doletelo opozorilo pred odpovedjo.

Levica: prepovedati popoldansko delo vsem!

Zaradi tovrstnih anomalij pa so v stranki Levica prepričani, da bi popoldansko delovno aktivnost zdravnikov, zaposlenih v državnem zdravstvu, morali kar popolnoma prepovedati. Po besedah Mihe Kordiša, poslanca stranke Levica, naj bi za zasebne izvajalce (kot s. p. oziroma za druge zdravstvene zavode) trenutno delalo 11 % oziroma 740 od skupno 6.514 slovenskih zdravnikov. V UKC Ljubljana pa naj bi ta delež znašal kar 18 %. Tam naj bi tako delalo 263 od 1430 zdravnikov.

Levica je prepoved skušala doseči že v času Cerarjeve vlade, vendar se tudi takratna leva koalicija s tem predlogom ni strinjala.

V tej stranki vidijo v tem, ne pa v veliki potrebi ljudi, ki zaradi neplačanih posegov v državnem zdravstvu ne pridejo na vrsto, razlog za razcvet samoplačniškega zasebnega zdravstvenega trga. Logika Levice je, da bi s konkurenčno prepovedjo dela pri zasebnikih zdravniki več dela opravili v javnem sektorju, s čimer bi se naposled povečala dostopnost do zdravstvenih storitev.

A ta logika ne upošteva najosnovnejšega dejstva, da čakalne vrste v javnem zdravstvu ne nastajajo zato, ker bi zdravniki tam lenarili, temveč ker zavarovalnica ustanovam (bolnišnicam, zdravstvenim domovom …) plača le omejeno število posameznih zdravstvenih storitev. Vse kar bolnišnice delajo nad to kvoto, pa gre v njihov minus, kar je, (za razliko od preplačevanja materiala) eden od bolj upravičenih razlogov za bolnišnične izgube.

Vlada poleti nad čakalne vrste z razpisom
Vlada se je problematike čakalnih vrst lotila z nacionalnim razpisom za izboljšanje dostopnosti do zdravstvenih storitev, za katerega je namenila dodatnih 65 milijonov evrov sredstev ter k sodelovanju povabila vse, ki imajo kapacitete, da čakalne vrste kar se da hitro zmanjšajo – od državnih inštitucij do koncesionarjev in zasebnikov. A to je še vedno bolj gašenje požara kot reforma sistema tam, kjer je najbolj potrebna.

Javno zdravstvo ima številne hude težave

Zdravo prebivalstvo je v interesu vsake razvite države in tudi zato na primer v številnih gospodarsko najuspešnejših državah sploh ne poznajo čakalnih dob. Ob tem je dejstvo tudi, da so v Sloveniji v zadnjem letu zaradi ukvarjanja s covidni bolniki, ki zasedajo številne kapacitete predvsem v smislu kadra, ponovno narasle.

Toda kot je v svojem nastopu pred poslanci pojasnil predstavnik Zdravniške zbornice Slovenije dr. Matej Beltram, kljub pravilno naštetim aferam, nepravilnostim in anomalijam v tem trenutku nismo nič bližje rešitvi problema, saj se predlagatelj v “analizi osredotoča predvsem na vlogo zdravnikov, medtem ko so drugi zelo problematični vidiki prezrti (npr. področje nabav, organiziranost, dostopnost).”

Beltram: predlagatelji seje mešajo vzrok in posledico

Pri tem prav nič  ne pomaga zmerjanje zdravnikov z žaljivimi izrazi. Takšno poimenovanje namreč onemogoča dostojen dialog. Ob tem pa navrže tudi, da pogreša njihov “pogum, da s pravim imenom poimenujete tisto, kar se dogaja v slovenskem državnem zdravstvu in ustreza definiciji organiziranega kriminala oz. mafije.”

Kajti tisti, ki generira čakalne vrste, je prav državni zdravstveni sistem. In ker ta ne deluje, naposled “nastane pritisk/želja/potreba bolnikov, da na drug način čim prej, na vsak način, rešijo svojo težavo, kar posledično generira korupcijska tveganja in prej naštete anomalije, afere …” Popoldansko delo zdravnikov je tako posledica, in ne vzrok za privatizacijo, ki se tudi dejansko že dogaja.

Vidimo jo lahko v rasti trga zasebnih zavarovanj (ob obveznem in dopolnilnem so zacvetela komercialna še dodatna zavarovanja, ki pri zasebnikih omogočajo takojšnjo storitev) in dejstvu, da je v skupščini ZZZS še vedno pet največjih dobaviteljev v slovenskem zdravstvu.

Ob vsem tem se Beltram strinja s besedami predlagatelja seje, da je zasebno zdravstvo najslabša možnost, zato ga imajo zgolj države, ki jih lahko poimenujemo s “failed states”. Toda že druga najslabša možnost je t. i. državno zdravstvo, kjer v praksi bolnik dobi pomoč zgolj v nujnih primerih. V preostalih pa jih močno skrbi, da se jim stanje med čakanjem ne bo nepopravljivo poslabšalo, zaradi česar so prisiljeni iskati druge možnosti in so jih pripravljeni tudi plačati. Veliko slabosti slovenskega zdravstvenega sistema je razgalila že epidemija novega koronavirusa. Toda še več jih bo staranje prebivalstva, slednje bo potrebo po zdravstvenih storitvah le še povečevalo.

Slovenija za to po njegovem mnenju potrebuje odprt zdravstveni sistem, ki bo zdravnike k nam privabljal, ne pa jih odganjal. To pa lahko zagotovi zdravstveni sistem “preko katerega so pokriti stroški zdravljenja pri zdravniku s strokovno licenco, ki si ga bolnik sam izbere – ne glede na pravno obliko opravljanja zdravnikovega dela – zaposlen v državni ustanovi, zasebni ustanovi ali kot samostojen zdravnik. Javno zdravstvo je tudi dokazano najbolj učinkovita preventiva proti vsem prej naštetim anomalijam, aferam,…: korupcija, slaba organiziranost, vprašljiva kvaliteta, nedostopnost – vse te so zreducirane na minimum v sistemu, kjer obstaja možnost izbire in s tem konkurenca med izvajalci. (…).” 

“Da so taki javni zdravstveni sistemi za davkoplačevalce vzdržljivo breme nam pokaže primerjava, kolikšen % bruto prejemkov za povprečno 4-člansko družino predstavlja strošek zdravstvenega zavarovanja zavarovanja: pri nas 18 % (7.300 €/leto), v Nemčiji in Franciji 11-13 %, v Švici 5-10 % (8.800-17.000 CHF)”, svoj prispevek zaključuje Beltram.

Njegovo diagnozo bolezni državnega zdravstva ter razlike med državnim in javnim zdravstvom si lahko preberete tukaj.

11 KOMENTARJI

  1. Tako se dela.
    Mlajši in dokaj zdravi levičarji – zdravnikov ne potrebujejo – ta hip. Čez 20 let jih bodo pa uvozili za svoje potrebe.
    Ostale pa bo tako ali tako pobral kovit.

    Res pa je, da ima Slovenija državno zdravstvo in ne javnega. Javno bi bilo za vse državljane. Tako pa smo priče, da za nekate ni čakalnih dob, vse preko vrste, ker vsak nekoga pozna.
    Drugi pa lahko dihajo na škrge in se v čakalnih vrstah postarajo in umrejo.

  2. Prepiri okrog tega, ali je boljše javno zdravstvo, ali zasebno, so brezpredmetni.
    Potrebno je oboje, vendar urejeno.
    Tudi “dvoživke” so potrebne.
    Problem pa je v tem, ker razmere niso urejene, ker se ne priznava in dopušča dvojnost. Celo več, zasebno zdravstvo je prikazanno kot kriminalna dejavnost.
    Potrebna pa je resna analiza in razprava o tem, kako zdravstvo reformirati in postaviti na zdrave temelje.
    Zdravstvo je organizirano po načelih sociaističnega samoupravljanja in ni doživelo prepotrebnih reform.
    Vemo, da ne obstoja dvojnost: socializem in tržno gospodarstvo hkrati. Ali imamo eno, ali drugo, obojega hkrati pa ne moremo imeti.
    Socilizem ali komunizem terjata ogromen kontrolni aparat, ki običajno stane mnogo več kot dejavnost, ki jo tak aparat kontrolira, zato je socializem nevzdržen in prej ali slej propade.
    To smo doživeli v Jugoslaviji, ko so vojska, policija in drugi represivni organi porabili več kot polovico vseh prihodkov.
    V samostojni Sloveniji smo to represijo ukinili in pod Drnovškom doživeli zgodbo o uspehu, saj so se stroški države bistveno zmanjšali. Pojavil pa se je kriminal, saj država ni ustvarila aparata, ki bi jo ščitil. V vseh državnih podjetjih in sistemih se je razpasel kriminal in ta sedaj ovira razvoj države.
    Če držijo ocene Vebra in Lukšiča je bilo v Sloveniji pokradeno in v tujino izvozeno za 100 mrd kapitala, kar znaša dobro tretjino proračunskih sredstev porabljenih v samostojni Sloveniji.
    Ta velika izguba je nastala zvestno, saj so sile na oblasti in v ozadju nenehno zagovarjale državno lastnino, saj je le državno lastnino mogoče krasti, ker je od vseh in od nikogar.
    Zdravstvo je eno takšnih področij.
    Od javnega zdravstva ima mafija, ki je nalepljena nanj, ogromne koristi, zato preko svojih lutk oglša javno zdravstvo, kot najboljše in najučinkovitejše zdravstvo, ka pa je debela laž
    O tem nam govori primerjava med zasebnim zdravnikom in zdravnikom v zdavstenem domu.
    Oba dobita enak denar za opravljanje dejavnosti. Zasebni zdravniki živi nadpovprečno dobro, med tem ko je zdravnik v zdravstvenem domu državni uslužbenec. Zasebni zdravnik si lahko z denarjem, ki mu ga zagotavlja zdravstvena blagajna poleg odlične plače nabavlja sodobno opremo za ordinaciijo, onemu v zdravstvenemu domu pa nabavljajo opremo uradniki po planu. Ko pride na vrsto.
    Razlika je očitna. Zakaj?
    Zasebni zdravnik jemlje ordinacijo za svojo. Čim bolj racionalno posluje in nabavlja opremo, ki jo potrebuje in pazi na to, da je kvalitetna in s primerno ceno.
    Zasebnik klesti vse nepotrebne stroške, kar se mu pozna pri plači. Zdravnik v zdravstvenem domu ne more vplivati na stroške saj so ti zabetonirani že z osebjem, ki je zaposleno v zdravstvenem domu: vratar, administracija, pomožno osebje, sindikalisti, vzdržavalci in še in še. Vsi ti bremenijo plačo zdravnika in medicinskega osebja. Najprej plače, potem pa nabava oprene. Za plače je vedno premalo denarja, saj je vedno preveč zaposlenih. Službo je potrebno zagotoviti zdaj temu,potem onemu. Na vse to je potrebno dodati še stroške kriminala, saj je vsaka nabava obremenjena še z dodatnimi stroški ki se prelijejo v privatne žepe. Tak sistem je neracionalen. Pokopal je že eno državo in če bomo nadaljevali , bo pokopal še drugo.
    Opisano velja za primarno zdravstvo. Sekundarno in terciatno zdravstvo pa je organizirano drugače, pa vendar so učinkoviti modeli sposobni in potrebno jih le prenesti domov.
    Zakaj se pa to ne zgodi? V trenutku bi bil kdo ob jahto ali bajne zaslužke, zato takoj naroči lutkam, da začno vpiti proti zasebništvu, proti kapitalizmu. Da se razumemo,lutke niso kar tako, so akademiki,univerzitetni profesorji, vidni politiki, novinarji in pomembni upokojenci.
    In tako se vrtimo v krogu. Nočemo pa normalnosti, saj bi normalnost odpravila v veliki meri kriminal in v zdravstvu bi ostal denar s katerim bi lahko odostojno plačevali zdravstveno osebje, nabavljali sodobno opremo in gradili nove bolnišnice in ambulante.
    Tako pa ostajamo pri obtožbah in po želji po povratek v socializem.
    Je tako, Igor?

  3. Za “leve” poslance je, kot kaže debata, “epohalno razkritje” dr. Beltrama, da pri čakalnih vrstah ne gre za čakanje na zdravnika, temveč za čakanje na denar zavarovalnice, s katerim bo storitev plačana. Če denarja ni, ne more biti posega.

    Ko bi res samo čakali na zdravnika, ni treba v zdravstvu nič reformirati, dovolj je, da pacient pred odhodom v zdravstveni dom vzame iz predala zarjavelo pištolo in z njo maha zdravniku pred nosom! In kot kaže, “levica” v resnici išče rešitve za zdravstvo v tej smeri.

    Žalostno je, če “levica” še ne ve, da brez denarja ni in nikoli ne more biti muzike. Zanje je še vedno najboljše in praktično edino zdravilo za vse bolezni in probleme v družbi, vedno in povsod, surova prisila in smrtni strah – torej živela levorucija, Mačkova pištola in Kordiševi bajoneti…

  4. Ni mi jasno, kako je zdravnik, ki je v vsakem slučaju plačan, če dela ali pa ne, odvisen od ZZZS. Prav tako mi ni jasno, kako so ZZZS odvisni fiksni stroški zdravstvenega sistema, ki obstajajo, če zdravniki delajo ali pa če ne. Da bo bolj jasno o čem govorim: Zdravnik stane enako, če naredi eno, dve ali pet operacij na dan, fiksni stroški bolnice ostanejo tudi enaki. Zakaj potem zdravniki ne delajo, kolikor morejo?

    Bojim se, da je iskanje grešnega kozla zgolj v ZZZS spet ena fint v slogu: Ujemite tatu.

    • Je potrebno poznati naš zdravstveni sistem. Bolnice in zdravstvene ustanove dobijo od ZZZS letni plan na osnovi financ ZZZS. Potem te zdravstvene ustanove razpišejo posamezne programe. Recimo 100 opreacij slepiča, 50 operacij kolkov, … Enako za preglede.
      Ko zdravnik opravi zahtevano število razpisanih operacij, je zaključil svoje obveznosti. To, da bi lahko naredil več, mu pa sistem ne dovoljuje. Ker imamo socialistični državni sistem. Drugače pa ni čisto res, da bi zdravnik lahko oprevil več operacij. Za operacijo rabi slikanje, opremo, … in tega mu za dodatne posege nihče ne pokrije. In posege mu dodeli šef, ne pa da sam dela, kakor mu ustreza.

    • Navigator, če se prav ne motim, se z denarjem, ki ga od prispevkov zbere zavarovalnica, plačuje delo zdravnikov, ure, porabljeni materiali itd. – predvidena denarna sredstva pa se najprej “po planu” predvidijo za toliko in toliko opravljenih ur, porabljenih materialov, določenih kirurških operacij in tako naprej.

      Posamezni zdravstveni ustanovi se pri izvajanju plana odobrijo recimo določene operacije do planiranega števila v določenem planskem obdobju, prek tega števila pa ne: zavarovalnica presežnih operacij ne plača, kar je s stališča plana razumljivo, ker bi s tem presegli plan za eno postavko, za drugo pa bi ga zato zmanjkalo.

      Torej je treba počakati, da pride naslednje plansko obdobje – to se potem odraža v podaljšanju čakalne vrste za določeno operacijo ali druge posege. Videli smo nekaj poskusov, da bi zdravstvu namenili nekaj več denarja za skrajšanje čakalnih vrst, a posebnega efekta ni bilo, ne samo zato, ker je bilo denarja premalo, ampak tudi zato, ker se je s tem denarjem reševalo še druge pereče probleme, ki jih v zdravstvu ne manjka.

      V sistemu, kakršnega imamo, za državno zdravstvo ne bo nikoli toliko denarja, da bi čakalne vrste izginile – na to se lahko zanesemo. To so pokazale tudi žilne opornice. Spremeniti je treba sistem, tega pa mnogi ne želijo, ker jim je v državnem zdravstvu preveč lepo. V svetu obstajajo mnogi dobri modeli rešitev, a pri nas nobeden ne bo pravi, tudi na to se lahko zanesemo…

      Opravičujem se za dolgovezenje, a če problema čakalnih vrst po desetletjih debat niti poslanci v parlamentu ne razumejo, da bi najraje šibali in z lenuhi obkladali zdravnike kar napočez, človeka res zaskrbi, a ne?

      • slehernik – Neverjetno, plansko zdravstvo? Ampak resno, a ljudje ne štekajo da zdravstvo ne moreš furati po nekih 5-letnih sovjetskih planih?!? Zdravstvo je živa reč, stalno se spreminja, stalno novi izzivi in kar je najpomembneje: v zdravstvu so ljudje s svojimi usodami – tako bolniki kot zdravniki in ostali zdravstveni delavci.

        Sam osebno ščitenja te državne (ne javne) ureditve z ZZZS NIKOLI ampak res NIKOLI nisem razumel. Mi lahko kdo to plastično razloži – kako model prodajo ljudem? Z vidika prispevkov – plačate manj (čeprav je vse ostalo privat da preskočiš vrsto)? Z vidika kvalitete obravnave – čeprav v veliko inštitucijah zdravastva z opremo škripa?

        Pa zaenkrat kar se mene osebno tiče, zdravstvo zame nekako še laufa, osebni zdravnik je res ok, ”servis” je v redu. Ampak se velikokrat vprašam, koliko časa bo to še trajalo in kaj če se situacija v zdravstvu poslabša???? Nekateri kraji v SLO npr. že nimajo dovolj zdravnikov. Ne znam si predstavljati kako je tistim, ki jih sistem pusti na cedilu, ki čakajo, ki se jim zadeve komplicirajo in so ujeti v mline medicinske ZZZS birokracije…… le kaj bo čez 10 let?????

  5. Miha Kordiš in stalinistično starosvetni trdo-rokci “mesečnikov” Levice vztrajno zavajajo javnost in barbarsko žalijo zdravnike z “dvoživkami”, čeravno s svojim delom prav ti zdravniki dejavno in požrtvovalno skrajšujejo čakalne vrste, razbremenjujejo javno zdravstveno zavarovalnico in skrajno preobremenjene kapacitete t. i. javnega zdravstva, obenem pa aktivirajo za zasebno in javno zdravje tudi pomembna sredstva iz “zasebnih žepov” tistih, ki te dodatne stroške za lastno zdravje še zmorejo in so jih pripravljeni porabiti..

    Še bolj idiotsko je njegovo oz. njihovo vztrajno populistično zavajanje z očitki o domnevnem pretakanju javnega denarja v “zasebne žepe”;
    kot da državni poslanec Miha Kordiš in njegovi poslanski kolegi ne prejemajo poslanskega javnega denarja v svoje “zasebne žepe”;
    kot da zdravniki, negovalno in vse ostalo potrebno zaposleno osebje javnih zdravstvenih domov, bolnišnic, klinik, sanatorijev in kliničnih centrov ne bi prejemalo plač iz javnih proračunskih sredstev v svoje “zasebne žepe”;
    kot da zaposleni pri proizvajalcih in posrednikih zdravil ter vse druge zdravstvene opreme ne bi prav tako prejemali plačil za proizvode, usluge in storitve iz javnih virov in jih pretakali prav tako v “zasebne žepe”.
    V čem so “zasebni žepi” poslancev anarho-komunistične Levice drugačni od “zasebnih žepov” zaposlenih v državnem in zasebnem zdravstvu, od delodajalcev in od delojemalcev v javnem sektorju, kovinski industriji, prometu in zvezah ter v medijski industriji zabave in pozabe …?
    Ali so se Miha Kordiš in njegovi populistični levičarski ekstremisti, nihilisti in anarhisti Levice pripravljeni prvi odreči lastnim “zasebnim žepom”?!

    • Bravo, Aktivni!

      Morda pa kritiki “zasebnih žepov” jemljejo denar iz kakšnega drugega žepa, recimo iz skupnega ali državnega, namesto iz svojega, “zasebnega”?

      Pri žilnih opornicah smo videli enega od načinov, kako se to naredi in menda zvedeli tudi, kdo to dela, a zgodilo se ni nič: karavana sicer vneto lajala, a pes gre nemoteno dalje…

  6. Iskrene čestitke gospodu Beltramu. Eden prvih, če ne prvi, ki je v našem hramu oblastnikov jasno povedal, da privatnik po defaultu ni ropar, tajkun, cigan ali … V zdravstvu kot v vseh ostalih dejavnostih dobiš garače, ki delajo kot mravlje in lenuhe, ki si ne zaslužijo slane vode. Se pa privatnik običajno bolj bori, da bo delo opravljeno, medtem ko se zaposleni bori za dopust, regres in sto drugih pravic.
    Prvi korak je storjen. Želel pa bi si še drugega koraka, za katerega pa menim, da tako zdravstvena zbornica kot oblast še nimata poguma.
    V razmislek predlagam, da se vsaj vse primarno zdravstvo in zobozdravstvo na nek način »privatizira«. Absolutno naj ZZZS vzpostavi enako ceno za enako storitev za vse izvajalce. Na tak način se bo vzpostavila osnova za podjetniško pobudo- nekdo bo delal manj, drugi več. Vsak po svojih zmožnostih, znanju, volji. Plačilo naj bo po opravljeni storitvi in nikakor po številu opredeljenih zavarovancev. Račun za opravljeno storitev se izstavi koristniku storitve s takim rokom plačila, da lahko zavarovalnica koristniku storitve povrne priznano ceno. Če je cena višja zaradi urgentne izvedbe ali ker je storitev opravil vrhunski strokovnjak ali …, razliko krije koristnik storitve (ali polica dodatnega zavarovanja).
    Nujno je ukiniti bolniški stalež zaposlenih do 30 delovnih dni v breme delodajalca. Bolniški stalež, ki ni posledica poškodbe na delu, mora bremeniti državno blagajno. Tudi na račun povečane prispevne stopnje za kakšno desetinko. Kot primer: delavec je na bolniški in se sprehaja od kafiča do bara. Ko vprašaš zdravnika kaj je razlog bolniške in kakšne so omejitve, je pa to že poseg v varovane podatke. In zakaj bi se zdravnik izpostavljal in odrekel bolniško, ko ta ne gre iz njegovega žepa? In državi tudi ni mar. Po 30 dneh pa država zdravniku ne zaupa in mora bolnik na komisijo!
    Sam nisem zdravnik. Torej mi lahko kdo zabrusi tisto znano »le čevlje sodi naj kopitar«. Ampak čevlje ki jih kopitar dela slabo, moram jaz nositi. In me skozi čakalne dobe, naročanje in čakanje,.. presneto žulijo!

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime