Zdravnik, ki dela v tujini, soočil z realnostjo levico, ki za težave državnega zdravstva obtožuje "zdravnike dvoživke"

Foto: Matej Grah, dz-rs.si
POSLUŠAJ ČLANEK
Opozicijska stranka Levica je sklicala sejo parlamentarnega odbora za zdravstvo, preko katere so hoteli vlado s sprejetimi sklepi pozvati, naj prepove delo t. i. "zdravnikom dvoživkam", zaradi katerih naj bi se, kot to vidijo oni, javni denar namesto v korist bolnikov, pretakal v zasebne žepe.

Toda le malo verjetno je, da bi bili s prepovedjo popoldanskega dela zdravnikov, zaposlenih v državnem zdravstvu, problemi slovenskega zdravstva rešeni. Slednje je namreč posledica velike potrebe ljudi, ki enostavno ne pridejo na vrsto v državnem zdravstvu, ne zato, ker ne bi bilo kapacitet, temveč ker posegi niso plačani s strani ZZZS. 

Da zamenjujejo vzroke in posledice, je levico opozoril predstavnik zdravniške zbornice dr. Matej Beltram, zdravnik zasebnik, delno zaposlen v javnem zdravstvu v tujini, v Švici, z licenco v Italiji in Avstriji in delovnimi izkušnjami iz Velike Britanije in ZDA. 

Beltram je opozoril, da se predlagatelj seje osredotoča le na zdravnike, medtem ko so drugi zelo problematični vidiki prezrti. "Zato poleg slikovito opisanih dvoživk pogrešam še druge predstavnike favne slovenskega državnega zdravstva: parazite, pijavke, mrhovinarje, hijene, jastrebe ter druge zveri in plenilce, pa hobotnice, lenivce", je karikiral s pomočjo besednjaka predlagateljev.

Epidemija novega koronavirusa je še dodatno razgalila težave slovenskega zdravstva. Že tako dolge čakalne dobe za nekatere specialistične preglede in posege so se v tem času še dodatno podaljšale. Tako je bilo na primer ob koncu leta 2019 endoprotezo kolena v UKC Ljubljana potrebno čakati 1.121 dni, s stopnjo napotnice hitro pa 480 dni. Leto dni kasneje pa sta se čakalni dobi podaljšali na 1.336 (redno) oziroma 970 (hitro) dni. Ob tem je potrebno povedati, da je bila ortopedska klinika pomemben del tega časa zaprta, saj so na njenih oddelkih zdravili covidne bolnike. Zato je del specialističnih pregledov in operativnih posegov preprosto odpadel.

Jasno je, da so zdravniki zaradi razmer naredili manjši del programa. A tudi sicer ga lahko v državnem zdravstvu realizirajo le toliko, kolikor ga plača zavarovalnica. Mnogi bi delali več, a za to ne dobijo terminov, saj ZZZS bolnišnicam ne krije presežkov opravljenega dela. Čakalne vrste posledično naraščajo, po državi pa rastejo zasebne zdravstvene inštitucije, kjer obupane paciente samoplačniško vendarle oskrbijo pravočasno.

Nekateri zdravniki, sicer zaposleni v državnem zdravstvu, v prostem času tako sklepajo pogodbe z zasebniki in opravljajo prakso pri njih. Nedavno pa so devet zdravnikov Ortopedske klinike UKC Ljubljana odkrili, da so to počeli kar med delovnim časom, saj so se "znašli" pri evidentiranju delovnega časa. Te je zaradi kršenja pogodbe o zaposlitvi z UKC Ljubljana doletelo opozorilo pred odpovedjo.

Levica: prepovedati popoldansko delo vsem!


Zaradi tovrstnih anomalij pa so v stranki Levica prepričani, da bi popoldansko delovno aktivnost zdravnikov, zaposlenih v državnem zdravstvu, morali kar popolnoma prepovedati. Po besedah Mihe Kordiša, poslanca stranke Levica, naj bi za zasebne izvajalce (kot s. p. oziroma za druge zdravstvene zavode) trenutno delalo 11 % oziroma 740 od skupno 6.514 slovenskih zdravnikov. V UKC Ljubljana pa naj bi ta delež znašal kar 18 %. Tam naj bi tako delalo 263 od 1430 zdravnikov.

Levica je prepoved skušala doseči že v času Cerarjeve vlade, vendar se tudi takratna leva koalicija s tem predlogom ni strinjala.

V tej stranki vidijo v tem, ne pa v veliki potrebi ljudi, ki zaradi neplačanih posegov v državnem zdravstvu ne pridejo na vrsto, razlog za razcvet samoplačniškega zasebnega zdravstvenega trga. Logika Levice je, da bi s konkurenčno prepovedjo dela pri zasebnikih zdravniki več dela opravili v javnem sektorju, s čimer bi se naposled povečala dostopnost do zdravstvenih storitev.

A ta logika ne upošteva najosnovnejšega dejstva, da čakalne vrste v javnem zdravstvu ne nastajajo zato, ker bi zdravniki tam lenarili, temveč ker zavarovalnica ustanovam (bolnišnicam, zdravstvenim domovom ...) plača le omejeno število posameznih zdravstvenih storitev. Vse kar bolnišnice delajo nad to kvoto, pa gre v njihov minus, kar je, (za razliko od preplačevanja materiala) eden od bolj upravičenih razlogov za bolnišnične izgube.

Vlada poleti nad čakalne vrste z razpisom
Vlada se je problematike čakalnih vrst lotila z nacionalnim razpisom za izboljšanje dostopnosti do zdravstvenih storitev, za katerega je namenila dodatnih 65 milijonov evrov sredstev ter k sodelovanju povabila vse, ki imajo kapacitete, da čakalne vrste kar se da hitro zmanjšajo - od državnih inštitucij do koncesionarjev in zasebnikov. A to je še vedno bolj gašenje požara kot reforma sistema tam, kjer je najbolj potrebna.

Javno zdravstvo ima številne hude težave


Zdravo prebivalstvo je v interesu vsake razvite države in tudi zato na primer v številnih gospodarsko najuspešnejših državah sploh ne poznajo čakalnih dob. Ob tem je dejstvo tudi, da so v Sloveniji v zadnjem letu zaradi ukvarjanja s covidni bolniki, ki zasedajo številne kapacitete predvsem v smislu kadra, ponovno narasle.

Toda kot je v svojem nastopu pred poslanci pojasnil predstavnik Zdravniške zbornice Slovenije dr. Matej Beltram, kljub pravilno naštetim aferam, nepravilnostim in anomalijam v tem trenutku nismo nič bližje rešitvi problema, saj se predlagatelj v "analizi osredotoča predvsem na vlogo zdravnikov, medtem ko so drugi zelo problematični vidiki prezrti (npr. področje nabav, organiziranost, dostopnost)."

Beltram: predlagatelji seje mešajo vzrok in posledico


Pri tem prav nič  ne pomaga zmerjanje zdravnikov z žaljivimi izrazi. Takšno poimenovanje namreč onemogoča dostojen dialog. Ob tem pa navrže tudi, da pogreša njihov "pogum, da s pravim imenom poimenujete tisto, kar se dogaja v slovenskem državnem zdravstvu in ustreza definiciji organiziranega kriminala oz. mafije."

Kajti tisti, ki generira čakalne vrste, je prav državni zdravstveni sistem. In ker ta ne deluje, naposled "nastane pritisk/želja/potreba bolnikov, da na drug način čim prej, na vsak način, rešijo svojo težavo, kar posledično generira korupcijska tveganja in prej naštete anomalije, afere ..." Popoldansko delo zdravnikov je tako posledica, in ne vzrok za privatizacijo, ki se tudi dejansko že dogaja.

Vidimo jo lahko v rasti trga zasebnih zavarovanj (ob obveznem in dopolnilnem so zacvetela komercialna še dodatna zavarovanja, ki pri zasebnikih omogočajo takojšnjo storitev) in dejstvu, da je v skupščini ZZZS še vedno pet največjih dobaviteljev v slovenskem zdravstvu.

Ob vsem tem se Beltram strinja s besedami predlagatelja seje, da je zasebno zdravstvo najslabša možnost, zato ga imajo zgolj države, ki jih lahko poimenujemo s "failed states". Toda že druga najslabša možnost je t. i. državno zdravstvo, kjer v praksi bolnik dobi pomoč zgolj v nujnih primerih. V preostalih pa jih močno skrbi, da se jim stanje med čakanjem ne bo nepopravljivo poslabšalo, zaradi česar so prisiljeni iskati druge možnosti in so jih pripravljeni tudi plačati. Veliko slabosti slovenskega zdravstvenega sistema je razgalila že epidemija novega koronavirusa. Toda še več jih bo staranje prebivalstva, slednje bo potrebo po zdravstvenih storitvah le še povečevalo.

Slovenija za to po njegovem mnenju potrebuje odprt zdravstveni sistem, ki bo zdravnike k nam privabljal, ne pa jih odganjal. To pa lahko zagotovi zdravstveni sistem "preko katerega so pokriti stroški zdravljenja pri zdravniku s strokovno licenco, ki si ga bolnik sam izbere - ne glede na pravno obliko opravljanja zdravnikovega dela - zaposlen v državni ustanovi, zasebni ustanovi ali kot samostojen zdravnik. Javno zdravstvo je tudi dokazano najbolj učinkovita preventiva proti vsem prej naštetim anomalijam, aferam,...: korupcija, slaba organiziranost, vprašljiva kvaliteta, nedostopnost - vse te so zreducirane na minimum v sistemu, kjer obstaja možnost izbire in s tem konkurenca med izvajalci. (...)." 

"Da so taki javni zdravstveni sistemi za davkoplačevalce vzdržljivo breme nam pokaže primerjava, kolikšen % bruto prejemkov za povprečno 4-člansko družino predstavlja strošek zdravstvenega zavarovanja zavarovanja: pri nas 18 % (7.300 €/leto), v Nemčiji in Franciji 11-13 %, v Švici 5-10 % (8.800-17.000 CHF)", svoj prispevek zaključuje Beltram.

Njegovo diagnozo bolezni državnega zdravstva ter razlike med državnim in javnim zdravstvom si lahko preberete tukaj.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike