Zdravljenje oči srca

vir foto: Pixabay

Tisti čas je Jezus prišel v Jeriho. Ko je s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe, je slepi berač Bartimáj, Timájev sin, sedél ob poti. In ko je slišal, da je to Jezus Nazaréčan, je začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil: »Davidov sin, usmili se me!« Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Poklicali so slepega in mu rekli: »Le pogum, vstani, kliče te!« Odvrgel je svoj plašč, skôčil pokonci in pohítel k Jezusu. Jezus ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« Slepi mu je dejal: »Rabuní, da bi spregledal!« Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Takoj je spregledal in šel po poti za njim. (Mr 10,46-52)

Nedavno me je še posebej pretresel video znanega slovenskega youtuberja, v katerem je predstavil belo palico – nepogrešljivo spremljevalko slepih ljudi. Življenjske okoliščine sogovornika te, brez pomilovanja, morda še bolj zadenejo in streznijo, ko so predstavljene na tak plastičen način. Če sam pri sebi pomislim, kako bi bilo živeti z dejstvom, da že od rojstva dalje moje oči ne bi uzrle svetlobe in vseh lepot ustvarjenega, lahko po eni strani v sebi obudim veliko hvaležnost za dar vida, po drugi strani pa tak premislek vodi tudi globlje, v sam namen našega vida in naravo naših oči. Pri odkrivanju teh globin predlagam pomoč dveh vélikih mož iz davnine, Origena iz egiptovske Aleksandrije (sredina 3. stoletja) in sv. Avguština, škofa v Hiponu (†430).

Origen se je moral soočiti s sodobniki, ki so krščanstvu očitali preveliko poudarjanje telesnosti oz. mesenosti. Poganskemu filozofu Kelzu, ki je kot predstavnik medioplatonizma poudarjal zapiranje »oči telesa« in odpiranje »oči uma«, krščanski mislec odgovarja s sklicevanjem na biblično pripoved o stvarjenju, v kateri naj bi bila ta dvojnost oči že navzoča (Zoper Kelza 7.39). »Mojzes namreč v svojem opisu stvarjenja sveta predstavi človeka pred njegovim prestopkom kot tistega, ki vidi in (hkrati) tistega, ki ne vidi,« zatrjuje Origen in za to navede dva primera: »Žena je videla, da je drevo dobro za jed, mikavno za oči in vredno poželenja, ker daje spoznanje,« (1 Mz 3,6) in »V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči.« (1 Mz 3,5)

Origen poudarja, da sta Adam in Eva z grehom povzročila, da so se jima takrat odprle oči čutov in zaprle oči duše/uma. Namesto da bi ohranjala gledanje Boga z duhovnimi očmi, sta sprejela pogled čutnih oči, ki pa so tiste prve oči pri zrenju in uživanju Boga v raju zmotile in zaprle. A Kristusovo odrešilno delovanje predpostavlja to dvojino naših očes, pravi Origen, zato je sam rekel: »Za sodbo sem prišel na ta svet, da bi videli tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo.« (Jn 9,39) Pri tem aleksandrijski učenjak razlaga, da Jezus zopet odpira naše oči duše in zapira naše oči čutov, da bi duša znova lahko gledala brez motenj.

»Ko je imel zdravo srce čiste vesti, je užival v Božji navzočnosti; ko je bilo njegovo oko ranjeno zaradi greha, se je bal Božje luči, iskal je zatočišče v temi in v drevesnem grmovju, bežal pred resnico in hrepenel po senci zmote.«

»Vsi pravi kristjani imajo torej oko uma izostreno (tēs psychēs egēgerati ofthalmos), oko čuta pa zaprto (o tēs aisthēseōs [ofthalmos] memuke); tako da vsak glede na stopnjo, v kateri je njegovo boljše oko izostreno, oko čuta pa zatemnjeno, vidi in pozna vrhovnega Boga in njegovega Sina, ki je Beseda, Modrost in tako naprej.« (Origen, Zoper Kelza 7.39)

V izjemni sintezi najboljšega, kar je lahko ponudila grška filozofija, s svetopisemskim razodetjem se Origen izkaže za izjemnega duhovnega voditelja, saj ne zapade v gol platonističen dualizem, kjer bi bila pozornost idealistično popolnoma usmerjena na duhovno, nevidno in bi s tem zanemarjal ustvarjen svet in barvito resničnost, v kateri živimo, temveč to skrb za notranje, duhovno področje poveže z bibličnim sporočilom o padli človeški naravi in Jezusovim odrešilnim delovanjem. Vsekakor je bil globlji namen tudi Bartimájeve ozdravitve odpreti njegove duhovne oči, da bi spoznal Kristusa, Gospoda.

Kot največji predstavnik latinske patristične tradicije, Avguštin na drugi strani ta Jezusov čudež vrnitev vida najprej utemeljuje z razlago, da ga je – kot tudi ostale čudeže – storil zato, ker ljudje niso verjeli v resničnost, ki je ni bilo mogoče videti. Prav zato je s temi časnimi čudeži potrdil vero v resničnost, ki je ni bilo mogoče videti. Hiponski škof ob tem evangeljskem dogodku, podobno kot že Origen, spodbuja, da bi svoj pogled usmerili na tisto, kar v življenju ostane, da bi se nam odprle oči za Božjo razsežnost našega življenja.

»Ves naš trud v tem življenju, bratje, je v zdravljenju oči srca, da bi videli Boga [tota igitur opera nostra, fratres, in hac vita est, sanare oculum cordis, unde videatur Deus] (Avguštin, Govori 88.5.5) Tej sijajni izjavi sledijo številni napotki za čiščenje notranjega pogleda, ki ga po Avguštinovo vznemirjajo, zatemnjujejo in zastirajo požrešnost, pohlep, krivica in ljubezen do sveta. Hiponski škof graja nesorazmernost med skrbjo za zdravje telesnih oči in tistih notranjih, duhovnih.

Zdravo srce pomeni čista vest: »Če se vam želi Stvarnik pokazati, bo to za vas muka; to bo muka za vaše oko, preden bo ozdravljeno in ozdravljeno. Adam je namreč že v raju grešil in se skril pred Božjim pogledom. Ko je imel zdravo srce čiste vesti, je užival v Božji navzočnosti; ko je bilo njegovo oko ranjeno zaradi greha, se je bal Božje luči, iskal je zatočišče v temi in v drevesnem grmovju, bežal pred resnico in hrepenel po senci zmote.« (Avguštin, Govori 88.6.6)

Kot izkušen pastir se je tudi Avguštin zavedal krhkosti in omejenosti človekovega bivanja na zemlji. Če bi pri zdravljenju oči našega srca sami vse stavili na svojo lastno moč, bi krščanstvo razumeli napak. Resnično krščanski pogled na naše življenje sestoji v našem odgovoru na Božji dar, v našem sodelovanju z Bogom pri tem zdravljenju, ki se najlepše izraža prav v veri, v temeljnemu odnosu zaupanja do našega Stvarnika in Rešitelja: »Preden vidite, česar ne morete videti, verjemite v to, česar še ne vidite. Hodite v veri, da bi dosegli gledanje. Kdor na zemeljskem romanju ni potolažen v veri, njega ne bo razveselilo gledanje v nebeški domovini … Hodimo namreč v veri in ne v gledanju« (Prim. 2 Kor 5,7). (Avguštin, Govori 88.4.4) Potujemo torej med »že« in »še ne«, vidimo, a vendar obenem ne vidimo – toda v krhkost naše eksistence prihaja On, ki zdravi, daje moči in vrača resničen vid srca, saj On sam vidi v srce.

3 komentarji

  1. Ne moremo kar reči: Mi smo krščanski demokrati, mi bomo peljali naprej slovenbsko politiko, ker smo misijonarji odrešenja!
    Trba se je dokazati, da bodo ljudje videli ta misijon, kako deluje v pšraksi in množičnost bo rasla za dosego dobrih rezultatov, ki bodo upravičeno najboljši, upravičeno zgledni za vodenje slovenske politike, kulture in gospodarstva, da ne naštevam dalje.
    Vera mora biti živeto dokazana in verodostojna. Trb bapa je izrezati pokvarjence in seksualno bolne stran od duhovništva, sicer smo neverodostojni.
    Cerkev ne mora biti klerikalčno politična, zato so lauiki, če pa jih ni, če izobraženci bežijo v pridobitništvo v bližnjice, potem ne govorimo, da smo in bomo! Še zlasti ne zavidati tem, ki se ne kličejo KD, prakticirajo pa bolj kot mi v tej smeri. zato tudi ne zamerimio kristjanom, ki gredo k njim delat to, kar se jim zdi prav.
    S temi spotikanje ne pridemo nikamor, ker so “ludomila”!

  2. hehe.. pravi kristjan scena…

    pravi kristjan v srednjem veku ni mel problema za vikend zakurit kako čarovnico…
    ko kler zacne lapat o pravem kristjanu, kaj vse to je in ni, tecite proč.. boste poslušali en kup floskul, in zraven skrito še mokre sanje klera po oblasti…

Komentiraj