Zdravilo zoper predsodke

POSLUŠAJ ČLANEK
Če premoremo kaj iskrenosti, bomo priznali, da smo do ljudi, ki nam niso pri srcu, pogosto zelo pristranski, celo krivični v mislih, sodbah in ravnanju.

Takšnemu odklonilnemu odnosu do nekoga brez utemeljenih razlogov pravimo predsodek. S predsodki smo bolj ali manj obremenjeni vsi do zadnjega, le da tega pri sebi ne vidimo, pri drugih pa nas močno bode v oči.

Ko je Jezus prišel v domače mesto Nazaret, je šel – kot smo slišali minulo nedeljo – kot veren Jud na sobotni dan v shodnico. Potem ko je nanamig načelnika shodnice prebral odlomek iz preroka Izaija, je zbranim rojakom spregovoril. Kazalo je, da bo njegov govor naletel na ugoden odmev v njihovih srcih. Evangelist Luka poroča, da so mu "vsi pritrjevali in strmeli nad radostnimi besedami, ki jih je povedal".

Kmalu pa začnejo v Nazarečanih prevladovati predsodki, ki jih izraža vprašanje "Ali ni to
Jožefov sin?" in z drugimi besedami: "Tale, sin tesarja, nam bo solil pamet?"

Slovenski jezuitski pater Ivan Škrinjar, dolgoletni profesor Svetega pisma v Zagrebu, k temu dogodku pripominja: "Nazarečani se pohujšujejo nad vsem, kar vsak dan opazujejo v Jezusovi družini: stan brez posebnega ugleda, uboštvo in pomanjkanje, morda vsakdanje nepopolnosti Jezusovih sorodnikov … Pogubna je zanje malenkostna strast vaške nevoščljivosti."

Jezus jih opomni, naj ne zapirajo svojih src pred resnico, ki jo slišijo iz njegovih ust, in naj se ne postavljajo za razsodnike, koga sme s svojo močjo ozdraviti in koga ne. To jih tako razjezi, da ga hočejo pahniti v prepad.  Predsodki so za mnoge ljudi nepremagljiva ovira za sprejem resnice. Predsodek namreč pomeni prostovoljno slepoto, zatiskanje oči pred resnico.

Zdravilo za te vrste slepoto je ljubezen. Prava ljubezen, ki ji apostol Pavel poje hvalospev v drugem berilu današnje maše, "se ne veseli krivice, veseli se pa resnice". Ljubezen ti odpre razum in srce za Boga, ljubezen ti pomaga dobrohotno gledati na ljudi okoli sebe. Premisleka je vredno spoznanje sv. Avguština: "Veliko resnico moreš objeti le z veliko
ljubeznijo."

V letih po drugem vatikanskem vesoljnem cerkvenem zboru so ponekod z velikimi predsodki gledali na stare oblike pobožnosti, na primer na rožni venec. Nekateri "pokoncilski gorečniki" so to molitev javno zaničevali. Indijski jezuit Anthony de Mello v svoji knjigi Ptičja pesem, v kateri so zbrana "zrna modrosti iz svetovnih verstev", piše: "Včasih opazujem stare ženice, ki v cerkvi brez konca žebrajo rožne vence. Kako bi le moglo tako neurejeno mrmranje slaviti Boga?

A vsakič, ko se zazrem v njihove oči ali opazujem njihove povzdignjene obraze, v srcu vem, da so bliže Bogu kot mnogi učenjaki." Kaj naj rečemo šele o materi Tereziji, ki rožnega venca ni dala nikoli iz rok?

Duhovni nagovor je povzet po listu Šmarski zvonček župnije Šmarje pri Jelšah, avtor Silvester Čuk
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike