Zdravilo za godrnjavost
POSLUŠAJ ČLANEK
Spomnim se dogodka z letošnjega oratorija. Za nagrado so otroci po orientaciji dobili sladoled. Kornet vanilijevega okusa s čokoladnim prelivom. Za vsakega isti okus. Za vsakega eden. Polovica jih je brez pomisleka vzela, kar so videli in jim je bilo ponujeno. Polovica jih je kljub opozorilom, da je to edini okus, začela neumorno brskati po škatli s sladoledom in odkrivati nove, bolj eksotične okuse. Ker se podvig ni obrestoval, kot so si želeli, se je začelo kmalu pojavljati spremno besedilo: »A to je to? Jaz bi ledenkota. A sadnih pa ni? Vedno je samo ta vanilija. Ta vanilija je tak dolgčas.« Drug drugemu so dajali poguma in pritoževanje je nekaj časa živelo. Nekateri so se nato godrnjaje zadovoljili s ponujenim, nekateri so protestno, ker si zaslužijo več in boljše, godrnjaje odzveneli v prazno.
Podoben občutek imam ob branju izhoda Izraelskega ljudstva iz Egipta. Kot je bila na oratoriju usklajena, načrtovana in dodelana vsaka podrobnost, da otrokom ni bilo potrebno za nič poskrbeti, vse je bilo do potankosti organizirano, tako je bilo tudi ob eksodusu izvoljenega ljudstva. Vsako najmanjšo podobnost je Bog načrtoval in priskrbel. Pa se mu ni godilo nič bolje kot animatorjem. »Ni vode, Mojzes! Kje je meso, Mojzes? Žuljave noge imam, Mojzes. O, da bi umrli v Egiptu! Pomoriti nas hočeš!« je odzvanjalo po puščavi kmalu po tem, ko jih je Bog rešil iz Egipta in iz krempljev egiptovske vojske. Duhovna amnezija se je pojavila iznenada in zakrila oči. Hitro so pozabili vse, tudi neverjetni Božji poseg na poti iz Egipta.
Duhovna amnezija ali duhovna pozabljivost je zahrbtna duhovna bolezen. Izraelci so se sicer še spomnili egiptovske tlake, spomnili so se pritiska in stopnjevanja zatiranja z več dela in manj hrane, spomnili so se tudi poskusa pohabljenja naroda, ko so jim morili moške potomce. Slike so jim ostajale pred očmi, izgubili pa so kritičen zgodovinski spomin, pojavilo se je popačeno in idealizirano prikazovanje sistematičnega zatiranja Izraelcev v Egiptu. To sta dva simptoma duhovne amnezije. Kot bi želeli reči, raje vzamemo hudo, kar poznamo, kot pa morda bolje, v katerem je skrit strah pred nepoznanim. Upor, ki je bil povezan z godrnjanjem in pritoževanjem, ni bil zgolj upor proti spremenjenim standardom življenja, kaže se v nezaupanju, da bi Bog lahko to klavrno situacijo obrnil na bolje.
Godrnjanje, »jamranje« in pritoževanje izvoljenega ljudstva sploh ni toliko vezano na situacijo, v kateri so se znašli, ampak je njihova življenjska stalnica. Izraelci godrnjajo kot sužnji v Egiptu, godrnjajo, ko Mojzes sprejme vlogo preroka in jim ponudi rešitev, godrnjajo, ko jih izpelje v svobodo in so svobodni v puščavi. Godrnjanje je izraz nemoči, da bi v situaciji videli globljo in širšo perspektivo, da bi videli Njega, ki jim že pripravlja večerjo.
Podobno je z nami. Hvaležno srce se ne naslanja na številke bančnega računa, zdravniško diagnozo ali na morebitne ovacije in čestitke, ki jih prejmemo ob uspešno izpeljanem projektu. Hvaležnost razkriva duhovno razpoloženje, ki se dogaja v našem srcu, ko smo sposobni odkrivati in se spominjati neštetih majhnih izrazov ljubezni, ki nam jih poklanja Bog vsak dan.
Podobno tudi »godrnjajoča« nehvaležnost. Ta izhaja iz duhovne amnezije, ki napada vero in veselje bolj napadalno kot najbolj zahrbtna telesna bolezen. Kako se jo obranimo? Kaj je učinkovito protizdravilo? Morda se zdi odgovor smešen, vendar ni. Odgovor je spominjanje.
Spomin na Božjo bližino in dobroto. Delom, s katerimi se te diotakne Bog sam, ne dovoli, da bi odšli iz tvojega spomina. Zapiši jih. Shrani jih. V dnevnik in na stene svoje duše. To nam sporoča Bog z belimi zrnci – mano, ki je bila 40 let jedilnik Izraelcev. Ogromna množica je bila nasičena. Pa ne samo telesno. Še bolj duhovno. Še enkrat več je Bog dokazal, da je On tisti, ki bo vedno pripravil »naš vsakdanji kruh«, torej vse, kar potrebujejo. Mojzesu je bilo naročeno, naj shranijo za naslednje rodove en jerbas mane, »da bodo videli kruh, ki sem vam ga dal jesti v puščavi.« (2 Mz 16,33)
To govori tudi tebi. Protizdravilo duhovni pozabljivosti, ki dela človeka čemernega in godrnjavega je razločevanje in spominjanje mnogih del, ki jih je Bog storil v tvojem življenju. Ti si njegov otrok, sam te je oblikoval. Spremlja te, blagoslavlja in varuje. Vsak dan naredi na stotine majhnih čudežev, ki so tvoja rešitev v času duhovne suše. Spominjaj se. Ne dovoli, da ugasne sijaj tvoje vere. Spominjaj se.
Podoben občutek imam ob branju izhoda Izraelskega ljudstva iz Egipta. Kot je bila na oratoriju usklajena, načrtovana in dodelana vsaka podrobnost, da otrokom ni bilo potrebno za nič poskrbeti, vse je bilo do potankosti organizirano, tako je bilo tudi ob eksodusu izvoljenega ljudstva. Vsako najmanjšo podobnost je Bog načrtoval in priskrbel. Pa se mu ni godilo nič bolje kot animatorjem. »Ni vode, Mojzes! Kje je meso, Mojzes? Žuljave noge imam, Mojzes. O, da bi umrli v Egiptu! Pomoriti nas hočeš!« je odzvanjalo po puščavi kmalu po tem, ko jih je Bog rešil iz Egipta in iz krempljev egiptovske vojske. Duhovna amnezija se je pojavila iznenada in zakrila oči. Hitro so pozabili vse, tudi neverjetni Božji poseg na poti iz Egipta.
To sta dva simptoma duhovne amnezije. Kot bi želeli reči, raje vzamemo hudo, kar poznamo, kot pa morda bolje, v katerem je skrit strah pred nepoznanim.
Duhovna amnezija ali duhovna pozabljivost je zahrbtna duhovna bolezen. Izraelci so se sicer še spomnili egiptovske tlake, spomnili so se pritiska in stopnjevanja zatiranja z več dela in manj hrane, spomnili so se tudi poskusa pohabljenja naroda, ko so jim morili moške potomce. Slike so jim ostajale pred očmi, izgubili pa so kritičen zgodovinski spomin, pojavilo se je popačeno in idealizirano prikazovanje sistematičnega zatiranja Izraelcev v Egiptu. To sta dva simptoma duhovne amnezije. Kot bi želeli reči, raje vzamemo hudo, kar poznamo, kot pa morda bolje, v katerem je skrit strah pred nepoznanim. Upor, ki je bil povezan z godrnjanjem in pritoževanjem, ni bil zgolj upor proti spremenjenim standardom življenja, kaže se v nezaupanju, da bi Bog lahko to klavrno situacijo obrnil na bolje.
Godrnjavci
Godrnjanje, »jamranje« in pritoževanje izvoljenega ljudstva sploh ni toliko vezano na situacijo, v kateri so se znašli, ampak je njihova življenjska stalnica. Izraelci godrnjajo kot sužnji v Egiptu, godrnjajo, ko Mojzes sprejme vlogo preroka in jim ponudi rešitev, godrnjajo, ko jih izpelje v svobodo in so svobodni v puščavi. Godrnjanje je izraz nemoči, da bi v situaciji videli globljo in širšo perspektivo, da bi videli Njega, ki jim že pripravlja večerjo.
Podobno je z nami. Hvaležno srce se ne naslanja na številke bančnega računa, zdravniško diagnozo ali na morebitne ovacije in čestitke, ki jih prejmemo ob uspešno izpeljanem projektu. Hvaležnost razkriva duhovno razpoloženje, ki se dogaja v našem srcu, ko smo sposobni odkrivati in se spominjati neštetih majhnih izrazov ljubezni, ki nam jih poklanja Bog vsak dan.
Podobno tudi »godrnjajoča« nehvaležnost. Ta izhaja iz duhovne amnezije, ki napada vero in veselje bolj napadalno kot najbolj zahrbtna telesna bolezen. Kako se jo obranimo? Kaj je učinkovito protizdravilo? Morda se zdi odgovor smešen, vendar ni. Odgovor je spominjanje.
Spomin na Božjo bližino in dobroto. Delom, s katerimi se te diotakne Bog sam, ne dovoli, da bi odšli iz tvojega spomina. Zapiši jih. Shrani jih. V dnevnik in na stene svoje duše. To nam sporoča Bog z belimi zrnci – mano, ki je bila 40 let jedilnik Izraelcev. Ogromna množica je bila nasičena. Pa ne samo telesno. Še bolj duhovno. Še enkrat več je Bog dokazal, da je On tisti, ki bo vedno pripravil »naš vsakdanji kruh«, torej vse, kar potrebujejo. Mojzesu je bilo naročeno, naj shranijo za naslednje rodove en jerbas mane, »da bodo videli kruh, ki sem vam ga dal jesti v puščavi.« (2 Mz 16,33)
To govori tudi tebi. Protizdravilo duhovni pozabljivosti, ki dela človeka čemernega in godrnjavega je razločevanje in spominjanje mnogih del, ki jih je Bog storil v tvojem življenju. Ti si njegov otrok, sam te je oblikoval. Spremlja te, blagoslavlja in varuje. Vsak dan naredi na stotine majhnih čudežev, ki so tvoja rešitev v času duhovne suše. Spominjaj se. Ne dovoli, da ugasne sijaj tvoje vere. Spominjaj se.
Povezani članki
Zadnje objave
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Golob zavrnil ponudbo evropskih naprednjakov, da postane njihov spitzenkandidat
18. 3. 2024 ob 6:31
Lažnivi svet »sončnega kralja« Roberta Goloba
17. 3. 2024 ob 16:30
Ekskluzivno za naročnike
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Domovina 139: Laži socialista Goloba
13. 3. 2024 ob 9:00
Franc Bole: »oče urednik«, pionir in velikan katoliške medijske scene
11. 3. 2024 ob 16:11
Prihajajoči dogodki
MAR
19
Predstavitev knjige o Virgilu Ščeku
11:00 - 12:00
MAR
19
Slovesne večernice
18:00 - 19:00
MAR
19
MAR
20
Video objave
Odmev tedna: Mučeniki, cvetje in komunikacija
15. 3. 2024 ob 20:37
Odmev tedna: "svobodni" odhodi in pripravljenost strank na evropske volitve
8. 3. 2024 ob 22:07
Vroča tema: RTVS je prevzela trda levica
6. 3. 2024 ob 20:31
7 komentarjev
obrambapes
Ekhm, ... sem pričakoval, da se bo avtor malo navezal na današnjo Slovenijo, Egipt primerjal z bivšo SFRJ, slovenski narod v tej tranziciji do neke normalne evropske države pa s popotovanjem (in godrnjanjem) izraelcev v puščavi.
Nas muči 'jugonostalgija', njih je pa 'egiptonostalgija'. :)
Kraševka
TUDI JAZ DOBIM V PRISPODOBI "godrnjavce", podobne Izraelcem v času Mojzesa. Pozabljali so na vlogo sužnjev, kot današnji razgrajači - Jogonostargiki, ki z razliko od Izraelcev, po Ljubljani "jezdijo" kolesa in obožujejo Titove čase.
rasputin
Ne bom komentiral, ker bi to bilo neke sorte godrnjanje, Bogu nedopadljivo. Ampak to še ne pomeni, da se stranjam z vsem napisanim. Sploh ne, kar zadeva izgon Izraelcev iz Egipta. Naj se sliši tudi druga stran! pravi reklo. Mi poznamo samo judovsko razlago dogajanja. Dejstvo je, da so Jude pregnali iz Mezopotamije, iz Egipta, Rimljani so dvakrat sesuli Jeruzalem in jih potem razselili po vsem imepriju ... Ves srednji vek so bili deležni pogromov v praktično vseh evropskih državah...
Dejstvo je, da so Judje vedno sodili v vodilni družbeni sloj, kjerkoli so bili. Vedno so se ukvarjali z denarništvom, denar pa je sveta vladar. V moderni dobi vemo o Judih predvsem to, da imajo v rokah banke oziroma finančni sistem, prek tega pa vodijo Zahod - v nasprotju z interesi večine ljudi in zahodnih narodov. Tudi v preteklosti ni bilo nič drugače. Niso vedno krivi samo drugi.
STAJERKA2021
Res je, da so se Judi vseskozi ukvarjali z denarništvom, bili v Evropi preganjani od oblasti, ker so morali posojati kroni in veljakom denar in ga pogosto niso dobili vrnjenega, zato so popravljali izgube s tako zvanimi židovskimi obrestmi. Pogosto so bili izgnani, ko so opozorili na dolgove. Z bančništvom se je lažje ukvarjati kot z dejavnostjo, ki je ne moreš hitro preseliti. Tudi križarji so bili bankirji. Primer uničenja križarskega reda v Franciji je v tem, ker je bila krona tako zadolžena, da je bilo nemogoče karkoli vrniti. Zato so jih enostavno - pobili in s tem si je krona dolgove kar odpisala, ostali denar pa pobrali. Seveda je bilo bogastvo naropano v sveti deželi, kar je bil namen križarskih vojn. Odličen komplet knjig na to tematiko z naslovom PREKLETI KRALJI. VEDNO SLEDI DENARJU.
helena_3
Odličen nagovor, g. Jure!
oakhrast
Kot star človek in z nekaj zgodovinske izobrazbe zopet ponavljam: Na tem prostoru, toliko ljudi, tako dobro še nikoli ni živelo. Vsi, ki jamrajo imajo ne samo duhovno ampak tudi duševno amnezijo.
Kraševka
Dobro povedano.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.