ZDA, žrtev lastnega orožja?
POSLUŠAJ ČLANEK
Vsake toliko časa k nam preko morja pljuskne novica, da je bil v ZDA spet strelski morilski pohod. Tudi letos jih je bilo že nekaj na to temo. Pa tudi, da pol države protestira proti vsesplošni pravici do posedovanja in nošnje orožja. Konec prejšnjega tedna se je zgodil strelski napad v sinagogi. Pričakovali bi, da bo naslednja novica, da so Američani nehali samo moliti za žrtve in dramatično sočustvovati s svojci ter začeli konkretno omejevati orožje.
No, vendar pa takšnih novic ni slišati. Prej takšne, da si lahko sedaj orožje brezplačno natisnejo s 3D tiskalnikom in da njihovi vodilni možje menijo, da ni krivo preveč orožja, ampak v bistvu premalo, in predlagajo, da bi bili po šolah, cerkvah in sinagogah oboroženi varnostniki.
Če si predstavljamo Johnnya, ki jaha po samotnih prostranstvih divjega zahoda, iz zasede ga opazuje ducat oči s tomahavki, najbližja postojanka, šerif, viski in lepa dekleta, pa so več sto km stran. Takrat lahko razumemo, zakaj se Johnny ne bi odpovedal svoji pištoli za nič na svetu.
Zakaj se ji noče niti danes, pa ni več čisto logično. Seveda je pravica do samoobrambe in zaščite neodtujljiva, nenazadnje jo imajo zapisano tudi v ustavi. Vendar pa je videti, da so se ujeli v začaran krog, iz katerega ne znajo, in tako so na kolektivni ravni postali žrtve lastnega orožja.
Ne samo zaradi strelskih pohodov. Tu so še nesreče z orožjem v navalih igrivosti, streljanje v navalih jeze in strahu, samomori v navalih depresije … Šlo naj bi za preko trideset tisoč žrtev strelnega orožja letno.
Seveda tako nasprotniki kot zagovorniki orožja eden drugemu stalno in s praviloma prepričljivimi argumenti dokazujejo svoj prav.
Vendar statistika zelo močno govori proti splošni dostopnosti orožja. Mnogo verjetneje je, da se znajdemo v situaciji, v kateri bi bilo smiselno uporabiti orožje, kot da bo našo pištolo v igri sprožil otrok ali da bomo nezvestega partnerja v navalu jeze ustrelili. Ko se bomo zavedeli, kaj smo storili, je velika verjetnosti, da si bomo z njo sodili tudi sami. Zato je morda res bolje, da je nimamo. In, da je nima niti sosed, na čigar parcelo hodi naš pes kakat že leta, mi pa opozorila vztrajno ignoriramo.
Splošen dogovor prebivalstva, da nima na dosegu (in ga torej ne uporablja) strelnega orožja, je znamenje zrele in odgovorne družbe.
Ko je v družbi prisotna velika količina orožja, se seveda vsakem normalnemu človeku, ki vidi, da ima petdeset prepotentnežev iz njegove vasi pištolo, zdi, da bi bilo že zaradi samoobrambe pametno, da jo ima tudi sam. In začarani krog je tukaj.
Za vzgled bi si lahko vzeli mnoge evropske dežele. Orožja med civilnim prebivalstvom je malo. Tudi se nihče ne kaže z njim. Nesreč je vedno manj. Največ se jih zgodi, ko kdo kakega kolega zamenja za jelena.
V Evropi si danes samo zelo mladi ali zelo primitivni moški mislijo, da so bolj moški, če imajo za pasom orožje. Izvzeti so tisti, ki ga nosijo po poklicni dolžnosti in športniki. Večini ljudi, ki ga imajo, le to slej ko prej postane breme.
Ob navalu migrantov se v zadnjem času spet pojavljajo pozivi k oborožitvi, vendar ni videti, da bi jih kdo jemal preveč resno. Očitno imamo vseeno dovolj zaupanja v policijo in vojsko.
Seveda črni trg uspeva in to dobro. Vendar ti navadno ne streljajo vsepovprek. Orožje je praviloma najbolj nevarno v rokah nekoga, ki je v nekem trenutku povsem izgubil kompas. In taki napadalci imajo v Evropi zaradi nizke stopnje oboroženosti prebivalstva večinoma v rokah vrtno ali kuhinjsko orodje. In so z njim sposobni narediti neprimerljivo manj škode kot s kalašnikom.
Orožje je seveda tudi fetiš. Podaljšek moškosti. Vendar se da ta mit učinkovito preoblikovati. Primer »razorožitve« je tudi Balkan. Med tem ko je bil po vojni preplavljen z orožjem, se je že kmalu v letih po vojni količina nenehno zniževala.
Tudi z akcijami in pozivi k predaji orožja. Še Thompson in Bora Đorđević se več ne slikata z orožjem, pa tudi obojestranske grožnje v stilu »Nemojdaidešmojomulicom« so izzvenele.
Se je Jezus zmotil ali je spil malo preveč kanskega vina, ko je rekel, da če te kdo udari po desnem, mu nastavi še levo?
Ali pa je pač samo vedel, da še tako zagrizen nasprotnik neha napadati, če nima odgovora z nasprotne strani. Je malo bolj slikovito povedal staro modrost, da pametnejši (in tudi močnejši) odneha? Ali pa celo, da naša zmaga na tem svetu ni najpomembnejša. Da nas čaka še druga resničnost.
Seveda velja tudi po Cerkvenem pravu pravica do samoobrambe, vendar pa kristjani pričakujemo in si prizadevamo za mesijanski mir, ki predvideva naslednje: Svoje meče bodo prekovali v lemeže in svoje sulice v srpe. Narod ne bo več vzdignil meča proti narodu, ne bodo se več učili vojskovanja (Iz 2,4). Za to pa si je treba prizadevati z drugačnim (ne strelnim) orožjem.
No, vendar pa takšnih novic ni slišati. Prej takšne, da si lahko sedaj orožje brezplačno natisnejo s 3D tiskalnikom in da njihovi vodilni možje menijo, da ni krivo preveč orožja, ampak v bistvu premalo, in predlagajo, da bi bili po šolah, cerkvah in sinagogah oboroženi varnostniki.
Johnny iz westerna
Če si predstavljamo Johnnya, ki jaha po samotnih prostranstvih divjega zahoda, iz zasede ga opazuje ducat oči s tomahavki, najbližja postojanka, šerif, viski in lepa dekleta, pa so več sto km stran. Takrat lahko razumemo, zakaj se Johnny ne bi odpovedal svoji pištoli za nič na svetu.
Zakaj se ji noče niti danes, pa ni več čisto logično. Seveda je pravica do samoobrambe in zaščite neodtujljiva, nenazadnje jo imajo zapisano tudi v ustavi. Vendar pa je videti, da so se ujeli v začaran krog, iz katerega ne znajo, in tako so na kolektivni ravni postali žrtve lastnega orožja.
Ne samo zaradi strelskih pohodov. Tu so še nesreče z orožjem v navalih igrivosti, streljanje v navalih jeze in strahu, samomori v navalih depresije … Šlo naj bi za preko trideset tisoč žrtev strelnega orožja letno.
Amerika, kam greš?
Seveda tako nasprotniki kot zagovorniki orožja eden drugemu stalno in s praviloma prepričljivimi argumenti dokazujejo svoj prav.
Vendar statistika zelo močno govori proti splošni dostopnosti orožja. Mnogo verjetneje je, da se znajdemo v situaciji, v kateri bi bilo smiselno uporabiti orožje, kot da bo našo pištolo v igri sprožil otrok ali da bomo nezvestega partnerja v navalu jeze ustrelili. Ko se bomo zavedeli, kaj smo storili, je velika verjetnosti, da si bomo z njo sodili tudi sami. Zato je morda res bolje, da je nimamo. In, da je nima niti sosed, na čigar parcelo hodi naš pes kakat že leta, mi pa opozorila vztrajno ignoriramo.
Splošen dogovor prebivalstva, da nima na dosegu (in ga torej ne uporablja) strelnega orožja, je znamenje zrele in odgovorne družbe.
Ko je v družbi prisotna velika količina orožja, se seveda vsakem normalnemu človeku, ki vidi, da ima petdeset prepotentnežev iz njegove vasi pištolo, zdi, da bi bilo že zaradi samoobrambe pametno, da jo ima tudi sam. In začarani krog je tukaj.
Evropa
Za vzgled bi si lahko vzeli mnoge evropske dežele. Orožja med civilnim prebivalstvom je malo. Tudi se nihče ne kaže z njim. Nesreč je vedno manj. Največ se jih zgodi, ko kdo kakega kolega zamenja za jelena.
V Evropi si danes samo zelo mladi ali zelo primitivni moški mislijo, da so bolj moški, če imajo za pasom orožje. Izvzeti so tisti, ki ga nosijo po poklicni dolžnosti in športniki. Večini ljudi, ki ga imajo, le to slej ko prej postane breme.
Ob navalu migrantov se v zadnjem času spet pojavljajo pozivi k oborožitvi, vendar ni videti, da bi jih kdo jemal preveč resno. Očitno imamo vseeno dovolj zaupanja v policijo in vojsko.
Seveda črni trg uspeva in to dobro. Vendar ti navadno ne streljajo vsepovprek. Orožje je praviloma najbolj nevarno v rokah nekoga, ki je v nekem trenutku povsem izgubil kompas. In taki napadalci imajo v Evropi zaradi nizke stopnje oboroženosti prebivalstva večinoma v rokah vrtno ali kuhinjsko orodje. In so z njim sposobni narediti neprimerljivo manj škode kot s kalašnikom.
Orožje je seveda tudi fetiš. Podaljšek moškosti. Vendar se da ta mit učinkovito preoblikovati. Primer »razorožitve« je tudi Balkan. Med tem ko je bil po vojni preplavljen z orožjem, se je že kmalu v letih po vojni količina nenehno zniževala.
Tudi z akcijami in pozivi k predaji orožja. Še Thompson in Bora Đorđević se več ne slikata z orožjem, pa tudi obojestranske grožnje v stilu »Nemojdaidešmojomulicom« so izzvenele.
Desno lice
Se je Jezus zmotil ali je spil malo preveč kanskega vina, ko je rekel, da če te kdo udari po desnem, mu nastavi še levo?
Ali pa je pač samo vedel, da še tako zagrizen nasprotnik neha napadati, če nima odgovora z nasprotne strani. Je malo bolj slikovito povedal staro modrost, da pametnejši (in tudi močnejši) odneha? Ali pa celo, da naša zmaga na tem svetu ni najpomembnejša. Da nas čaka še druga resničnost.
Seveda velja tudi po Cerkvenem pravu pravica do samoobrambe, vendar pa kristjani pričakujemo in si prizadevamo za mesijanski mir, ki predvideva naslednje: Svoje meče bodo prekovali v lemeže in svoje sulice v srpe. Narod ne bo več vzdignil meča proti narodu, ne bodo se več učili vojskovanja (Iz 2,4). Za to pa si je treba prizadevati z drugačnim (ne strelnim) orožjem.
Povezani članki
Zadnje objave
Vlada se je odločila: RTVS se ukinja!
25. 4. 2024 ob 15:50
Če živite v bloku, bo to vaša nova obveznost
25. 4. 2024 ob 12:18
Preobrat na listi Svobode, Merlo odpadel, namesto njega Leben, na vrh Joveva
25. 4. 2024 ob 6:00
Zakaj se čakalne dobe v zdravstvu še vedno podaljšujejo?
24. 4. 2024 ob 16:30
"Stanje zdravstva je katastrofalno", vlada pa le opazuje
24. 4. 2024 ob 13:23
Na Dars-u odslovili AMZS pri poslu odvoza vozil z avtocest in hitrih cest
24. 4. 2024 ob 12:33
V študentskem naselju pozivi k ubijanju Judov
24. 4. 2024 ob 12:15
Ekskluzivno za naročnike
Slovenska policija zatajila ob napovedi strelskega napada
22. 4. 2024 ob 16:50
Odilo Globočnik – nacistični zločinec slovenskih korenin
21. 4. 2024 ob 17:30
Prihajajoči dogodki
Video objave
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Odmev tedna: Prišel, videl in komaj zmagal
19. 4. 2024 ob 20:10
Izbor urednika
Na Dars-u odslovili AMZS pri poslu odvoza vozil z avtocest in hitrih cest
24. 4. 2024 ob 12:33
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Pravna država: če imaš 40 poslancev, še ne pomeni, da imaš absolutno oblast
19. 4. 2024 ob 6:00
12 komentarjev
Kraševka
Ko kekdo napiše prav to, kar tudi sam misliš, bi bilo neracionalno ponovno pisati.
Sama mislim, da je ta PORTAL namenjen tudi pohvalam in ne samo kritikam. Ko bo tu več PODOBNO MISLEČIH, ki bodo med seboj SOGLAŠALI, bo mogoče celo prišla "nova pomlad" .
MEFISTO
S tako mlačnostjo boste prinesli le pozebo.
Kraševka
Micka - 15,50
Imaš prav.
AlojzZ ob 19,09
Pridružujem se vašim pogledom.
MEFISTO
Daj Kraševka, povej že kaj absolutno tvojega! Na tem portalu se je preko mere razpasla razvada, da se vsak z nekom strinja, ne pove pa, kaj sam misli o določenem vprašanju ali izzivu. S komentarjem se že strinjaš, če mu ne oponiraš. Izjema je le dzi nu jje ja z ostalimi nicki, katerega norčavosti niso vredne komentiranja replike in komentarja.
AlojzZ
Nekdo se je sprl s svojo ženo.
AlojzZ
Nisi prepričljiv. Kdor ima dober zakon, ni popadljiv.
MEFISTO
Kdaj bodo ogovarjali tisti, ki so obsodili slovenski narod na počasno umiranje in ki sodbo zvesto ter dosledno izvajajo?
MEFISTO
Domovina se znova raje ukvarja z ZDA,ki bi si jih morali izmisliti, če jih ne bi bilo, namesto z domačimi političnimi kriminalkami.
Ne ubija samo orožje!
AlojzZ
"Vendar statistika zelo močno govori proti splošni dostopnosti orožja. Mnogo verjetneje je, da se znajdemo v situaciji, v kateri bi bilo smiselno uporabiti orožje, kot da bo našo pištolo v igri sprožil otrok ali da bomo nezvestega partnerja v navalu jeze ustrelili. Ko se bomo zavedeli, kaj smo storili, je velika verjetnosti, da si bomo z njo sodili tudi sami. Zato je morda res bolje, da je nimamo. In, da je nima niti sosed, na čigar parcelo hodi naš pes kakat že leta, mi pa opozorila vztrajno ignoriramo."
Gospa Andreja,
to ni statistika, to so vaša mnenje. No, reciva samo mnenja. Statistika je del matematike, ki je trda znanost.
AlojzZ
Država beri oblast se boji oboroženih poštenih državljanov. Oboroženih kriminalcev se ne boji, saj jih lahko kontrolira in v slučaju potrebe spremeni v priznane paravojaške skupine, ki imajo nato prosto pot do ropanja in ubijanja (Hrvaška in Srbija v 90 letih prejšnjega stoletja) . Ko jih več ne rabijo, jih preprosto aretirajo kot vojne zločince ali celo ubijejo (famozni Arkan v Srbiji). Toliko o posesti in nošenju orožja . O samozaščiti pa kdaj drugič. Toliko v vednost. V Texasu (ZDA) lahko s strelnim orožjem ščitiš svojo družino in posest brez nevarnosti, da boš huje kaznovan. Pri nas pa, če zalotiš roparja/zločinca v stanovanju /hiši in ga pri tem telesno poškoduješ ali ubije, boš imel velikih problemov z dokazovanjem, da si to storil v samoobrambi, da bi zaščitil sebe/družino in posest. (Branko Lončarič)
https://www.facebook.com/Nova24tv/posts/ko-je-država-razorožila-prebivalstvo-so-se-zgodile-največje-tragedije-v-zgodovin/1908889966063812/
AlojzZ
Pravica do posesti orožja je pravica do samoobrambe
https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/12/05/pravica-do-posesti-orozja-je-pravica-do-samoobrambe/
Ko je država razorožila prebivalstvo, so se zgodile največje tragedije v zgodovini človeštva
http://nova24tv.si/svet/ko-je-drzava-razorozila-prebivalstvo-so-se-zgodile-najvecje-tragedije-v-zgodovini-clovestva/
AlojzZ
V O J N A
Jezus je bil nenasilen, v govoru na gori poziva k nenasilju. »Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo« (Mt 5, 39). V tem smislu nekateri odklanjajo vsako uporabo sile in so za radikalni pacifizem.
Radikalni pacifizem
Radikalni pacifisti so prepričani, da je v skladu s Svetim pismom edino popolna odpoved kakršnikoli uporabi sile. Ali Kristus res zahteva, da na nasilje odgovorimo z nenasiljem in pripravljenostjo na mučeništvo? Če bi taka trditev držala, se ne bi kristjani smeli postaviti po robu turškemu ladjevju pri Lepantu 1571, kar bi imelo za posledico, da bi Turki zasedli Evropo. Ne bi se smeli vojaško zoperstaviti Hitlerju. Kakšna bi bila danes Evropa in svet, si lahko predstavljamo. Ženi, ki jo nekdo skuša posiliti, ne bi smeli priskočiti na pomoč. Protestantski teolog Karl Barth je kritiziral stališče zahodnih držav, ki so v času pred 2. svetovno vojno hotele mir za vsako ceno. Ravno ta drža je naciste opogumila, da so začeli vojno avanturo. Sam Gandhi je v drugi svetovni vojni pristal na rekrutacijo v indijske čete, da bi se boril proti Hitlerju. Papež Janez Pavel II. pa je izjavil: "Mi nismo kakršni koli pacifisti! Ne želimo miru za vsako ceno. Mir mora biti delo pravičnosti!" Radikalni pacifizem sicer zgleda herojski, vendar s svojim radikalnim odklanjanjem nenasilja spravi napadalca v skušnjavo, da uporabi silo. Računa namreč, da bo z lahkoto prišel do "plena", ker se nasprotna stran ne bo branila.
Nauk Cerkve
Cerkev sicer podpira vsa prizadevanja za mir in želi, da bi se vsi spori uredili v duhu medsebojnega spoštovanja in razumevanja. Vendar priznava pravico do samoobrambe. »Dokler bo obstajala vojna nevarnost, dokler· ne bomo imeli pristojne mednarodne oblasti, ki bi ji bile na voljo primerne sile, vse dotlej vladam, ki- so izčrpale sleherno možnost miroljubnih pogajanj, ne bo mogoče odreči zakonito pravico, da se branijo« (KKC 2308).
Pogoji za »zakonito obrambo z vojaško silo« so:
• "da bi bila škoda, ki bi jo napadalec prizadejal narodu ali skupnosti narodov, trajna, velika in nedvomna;
• da so se vsa druga sredstva, da bi temu napravili konec, izkazala kot neizvedljiva ali neučinkovita;
• da se združi več resnih pogojev za uspeh;
• da uporaba orožja ne bo imela za posledico hujšega zla in hujših neredov, kakor pa je zlo, ki naj bo odvrnjeno. Moč modernih sredstev razdejanja ima zelo veliko težo pri ocenjevanju tega pogoja" (KKC 23o8).
Po mnenju Cerkve je vojna nujno zlo, ki se mu vedno ne da izogniti. Vendar tudi v času vojne veljajo nravne zapovedi. »Treba je spoštovati in človekoljubno ravnati s tistimi, ki se bojujejo, z ranjenimi vojaki in ujetniki« (KKC 2312). Cerkev zavrača slepo pokorščino v vojski. »Obstaja moralna obveznost upreti se poveljem, ki zapovedujejo genocid« (KKC 2313). Nihče se torej ne more izgovarjati, češ da je izpolnjeval le povelja nadrejenih.
Prav tako Cerkev obsoja »vsako vojno dejanje, ki meri na uničenje celih mest ali obsežnih pokrajin z njihovim prebivalstvom brez razlikovanja« (KKC 2314). Vojno z atomskim, biološkim in kemičnim orožjem pa označi Katekizem »za zločin proti Bogu in proti človeku« (KKC 2314).
Karizma nenasilja
Je potem govor na gori le nedosegljiv ideal? Nikakor. Kristjan si mora prizadevati za mir. Pripravljen mora biti rajši pretrpeti krivico, kakor da bi jo sam delal. Njegova osnovna drža mora biti ljubezen in odpuščanje tar pripravljenost na spravo. Ima pa seveda tudi pravico na samoobrambo. Še posebej tisti, ki mu je zaupana skrb za dobro skupnosti. Vendar radikalnost govora na gori ostane. Posameznik lahko začuti oseben klic, da se po Kristusovem zgledu odpove zakoniti obrambi. Kot nekdo, ki čuti klic k »neoženjenosti zaradi Božjega kraljestva«. Vendar taka »karizma nenasilja« ne more postati dolžnost za vse kristjane, kot tudi ni »karizma neoženjenosti«. Sv. Tomaž Akvinski je zastopal mišljenje, da morajo duhovniki in škofje raje dati svoje življenje kot prelivati kri. Daj Bog, da kristjani še posebej v današnjem času ne bi preslišali Jezusovih besed: "Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Bozji sinovi" (Mt 5, 9)!
Jože Pucelj: KO BI LJUBEZNI NE IMEL
Ljubljana, Župnijski urad Dravlje 2000
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.