ZDA, žrtev lastnega orožja?

Andreja Barat

POSLUŠAJ ČLANEK
Vsake toliko časa k nam preko morja pljuskne novica, da je bil v ZDA spet strelski morilski pohod. Tudi letos jih je bilo že nekaj na to temo. Pa tudi, da pol države protestira proti vsesplošni pravici do posedovanja in nošnje orožja. Konec prejšnjega tedna se je zgodil strelski napad v sinagogi. Pričakovali bi, da bo naslednja novica, da so Američani nehali samo moliti za žrtve in dramatično sočustvovati s svojci ter začeli konkretno omejevati orožje.

No, vendar pa takšnih novic ni slišati. Prej takšne, da si lahko sedaj orožje brezplačno natisnejo s 3D tiskalnikom in da njihovi vodilni možje menijo, da ni krivo preveč orožja, ampak v bistvu premalo, in predlagajo, da bi bili po šolah, cerkvah in sinagogah oboroženi varnostniki.

Johnny iz westerna


Če si predstavljamo Johnnya, ki jaha po samotnih prostranstvih divjega zahoda, iz zasede ga opazuje ducat oči s tomahavki, najbližja postojanka, šerif, viski in lepa dekleta, pa so več sto km stran. Takrat lahko razumemo, zakaj se Johnny ne bi odpovedal svoji pištoli za nič na svetu.

Zakaj se ji noče niti danes, pa ni več čisto logično. Seveda je pravica do samoobrambe in zaščite neodtujljiva, nenazadnje jo imajo zapisano tudi v ustavi. Vendar pa je videti, da so se ujeli v začaran krog, iz katerega ne znajo, in tako so na kolektivni ravni postali žrtve lastnega orožja.

Ne samo zaradi strelskih pohodov. Tu so še nesreče z orožjem v navalih igrivosti, streljanje v navalih jeze in strahu, samomori v navalih depresije … Šlo naj bi za preko trideset tisoč žrtev strelnega orožja letno.

Amerika, kam greš?


Seveda tako nasprotniki kot zagovorniki orožja eden drugemu stalno in s praviloma prepričljivimi argumenti dokazujejo svoj prav.

Vendar statistika zelo močno govori proti splošni dostopnosti orožja. Mnogo verjetneje je, da se znajdemo v situaciji, v kateri bi bilo smiselno uporabiti orožje, kot da bo našo pištolo v igri sprožil otrok ali da bomo nezvestega partnerja v navalu jeze ustrelili. Ko se bomo zavedeli, kaj smo storili, je velika verjetnosti, da si bomo z njo sodili tudi sami. Zato je morda res bolje, da je nimamo. In, da je nima niti sosed, na čigar parcelo hodi naš pes kakat že leta, mi pa opozorila vztrajno ignoriramo.

Splošen dogovor prebivalstva, da nima na dosegu (in ga torej ne uporablja) strelnega orožja, je znamenje zrele in odgovorne družbe.

Ko je v družbi prisotna velika količina orožja, se seveda vsakem normalnemu človeku, ki vidi, da ima petdeset prepotentnežev iz njegove vasi pištolo, zdi, da bi bilo že zaradi samoobrambe pametno, da jo ima tudi sam. In začarani krog je tukaj.

Evropa


Za vzgled bi si lahko vzeli mnoge evropske dežele. Orožja med civilnim prebivalstvom je malo. Tudi se nihče ne kaže z njim. Nesreč je vedno manj. Največ se jih zgodi, ko kdo kakega kolega zamenja za jelena.

V Evropi si danes samo zelo mladi ali zelo primitivni moški mislijo, da so bolj moški, če imajo za pasom orožje. Izvzeti so tisti, ki ga nosijo po poklicni dolžnosti in športniki. Večini ljudi, ki ga imajo, le to slej ko prej postane breme.

Ob navalu migrantov se v zadnjem času spet pojavljajo pozivi k oborožitvi, vendar ni videti, da bi jih kdo jemal preveč resno. Očitno imamo vseeno dovolj zaupanja v policijo in vojsko.

Seveda črni trg uspeva in to dobro. Vendar ti navadno ne streljajo vsepovprek. Orožje je praviloma najbolj nevarno v rokah nekoga, ki je v nekem trenutku povsem izgubil kompas. In taki napadalci imajo v Evropi zaradi nizke stopnje oboroženosti prebivalstva večinoma v rokah vrtno ali kuhinjsko orodje. In so z njim sposobni narediti neprimerljivo manj škode kot s kalašnikom.

Orožje je seveda tudi fetiš. Podaljšek moškosti. Vendar se da ta mit učinkovito preoblikovati. Primer »razorožitve« je tudi Balkan. Med tem ko je bil po vojni preplavljen z orožjem, se je že kmalu v letih po vojni količina nenehno zniževala.

Tudi z akcijami in pozivi k predaji orožja. Še Thompson in Bora Đorđević se več ne slikata z orožjem, pa tudi obojestranske grožnje v stilu »Nemojdaidešmojomulicom« so izzvenele.

Desno lice


Se je Jezus zmotil ali je spil malo preveč kanskega vina, ko je rekel, da če te kdo udari po desnem, mu nastavi še levo?

Ali pa je pač samo vedel, da še tako zagrizen nasprotnik neha napadati, če nima odgovora z nasprotne strani. Je malo bolj slikovito povedal staro modrost, da pametnejši (in tudi močnejši) odneha? Ali pa celo, da naša zmaga na tem svetu ni najpomembnejša. Da nas čaka še druga resničnost.

Seveda velja tudi po Cerkvenem pravu pravica do samoobrambe, vendar pa kristjani pričakujemo in si prizadevamo za mesijanski mir, ki predvideva naslednje: Svoje meče bodo prekovali v lemeže in svoje sulice v srpe. Narod ne bo več vzdignil meča proti narodu, ne bodo se več učili vojskovanja (Iz 2,4). Za to pa si je treba prizadevati z drugačnim (ne strelnim) orožjem.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike