ZDA, žrtev lastnega orožja?

Andreja Barat
19

Vsake toliko časa k nam preko morja pljuskne novica, da je bil v ZDA spet strelski morilski pohod. Tudi letos jih je bilo že nekaj na to temo. Pa tudi, da pol države protestira proti vsesplošni pravici do posedovanja in nošnje orožja. Konec prejšnjega tedna se je zgodil strelski napad v sinagogi. Pričakovali bi, da bo naslednja novica, da so Američani nehali samo moliti za žrtve in dramatično sočustvovati s svojci ter začeli konkretno omejevati orožje.

No, vendar pa takšnih novic ni slišati. Prej takšne, da si lahko sedaj orožje brezplačno natisnejo s 3D tiskalnikom in da njihovi vodilni možje menijo, da ni krivo preveč orožja, ampak v bistvu premalo, in predlagajo, da bi bili po šolah, cerkvah in sinagogah oboroženi varnostniki.

Johnny iz westerna

Če si predstavljamo Johnnya, ki jaha po samotnih prostranstvih divjega zahoda, iz zasede ga opazuje ducat oči s tomahavki, najbližja postojanka, šerif, viski in lepa dekleta, pa so več sto km stran. Takrat lahko razumemo, zakaj se Johnny ne bi odpovedal svoji pištoli za nič na svetu.

Zakaj se ji noče niti danes, pa ni več čisto logično. Seveda je pravica do samoobrambe in zaščite neodtujljiva, nenazadnje jo imajo zapisano tudi v ustavi. Vendar pa je videti, da so se ujeli v začaran krog, iz katerega ne znajo, in tako so na kolektivni ravni postali žrtve lastnega orožja.

Ne samo zaradi strelskih pohodov. Tu so še nesreče z orožjem v navalih igrivosti, streljanje v navalih jeze in strahu, samomori v navalih depresije … Šlo naj bi za preko trideset tisoč žrtev strelnega orožja letno.

Amerika, kam greš?

Seveda tako nasprotniki kot zagovorniki orožja eden drugemu stalno in s praviloma prepričljivimi argumenti dokazujejo svoj prav.

Vendar statistika zelo močno govori proti splošni dostopnosti orožja. Mnogo verjetneje je, da se znajdemo v situaciji, v kateri bi bilo smiselno uporabiti orožje, kot da bo našo pištolo v igri sprožil otrok ali da bomo nezvestega partnerja v navalu jeze ustrelili. Ko se bomo zavedeli, kaj smo storili, je velika verjetnosti, da si bomo z njo sodili tudi sami. Zato je morda res bolje, da je nimamo. In, da je nima niti sosed, na čigar parcelo hodi naš pes kakat že leta, mi pa opozorila vztrajno ignoriramo.

Splošen dogovor prebivalstva, da nima na dosegu (in ga torej ne uporablja) strelnega orožja, je znamenje zrele in odgovorne družbe.

Ko je v družbi prisotna velika količina orožja, se seveda vsakem normalnemu človeku, ki vidi, da ima petdeset prepotentnežev iz njegove vasi pištolo, zdi, da bi bilo že zaradi samoobrambe pametno, da jo ima tudi sam. In začarani krog je tukaj.

Evropa

Za vzgled bi si lahko vzeli mnoge evropske dežele. Orožja med civilnim prebivalstvom je malo. Tudi se nihče ne kaže z njim. Nesreč je vedno manj. Največ se jih zgodi, ko kdo kakega kolega zamenja za jelena.

V Evropi si danes samo zelo mladi ali zelo primitivni moški mislijo, da so bolj moški, če imajo za pasom orožje. Izvzeti so tisti, ki ga nosijo po poklicni dolžnosti in športniki. Večini ljudi, ki ga imajo, le to slej ko prej postane breme.

Ob navalu migrantov se v zadnjem času spet pojavljajo pozivi k oborožitvi, vendar ni videti, da bi jih kdo jemal preveč resno. Očitno imamo vseeno dovolj zaupanja v policijo in vojsko.

Seveda črni trg uspeva in to dobro. Vendar ti navadno ne streljajo vsepovprek. Orožje je praviloma najbolj nevarno v rokah nekoga, ki je v nekem trenutku povsem izgubil kompas. In taki napadalci imajo v Evropi zaradi nizke stopnje oboroženosti prebivalstva večinoma v rokah vrtno ali kuhinjsko orodje. In so z njim sposobni narediti neprimerljivo manj škode kot s kalašnikom.

Orožje je seveda tudi fetiš. Podaljšek moškosti. Vendar se da ta mit učinkovito preoblikovati. Primer »razorožitve« je tudi Balkan. Med tem ko je bil po vojni preplavljen z orožjem, se je že kmalu v letih po vojni količina nenehno zniževala.

Tudi z akcijami in pozivi k predaji orožja. Še Thompson in Bora Đorđević se več ne slikata z orožjem, pa tudi obojestranske grožnje v stilu »Nemojdaidešmojomulicom« so izzvenele.

Desno lice

Se je Jezus zmotil ali je spil malo preveč kanskega vina, ko je rekel, da če te kdo udari po desnem, mu nastavi še levo?

Ali pa je pač samo vedel, da še tako zagrizen nasprotnik neha napadati, če nima odgovora z nasprotne strani. Je malo bolj slikovito povedal staro modrost, da pametnejši (in tudi močnejši) odneha? Ali pa celo, da naša zmaga na tem svetu ni najpomembnejša. Da nas čaka še druga resničnost.

Seveda velja tudi po Cerkvenem pravu pravica do samoobrambe, vendar pa kristjani pričakujemo in si prizadevamo za mesijanski mir, ki predvideva naslednje: Svoje meče bodo prekovali v lemeže in svoje sulice v srpe. Narod ne bo več vzdignil meča proti narodu, ne bodo se več učili vojskovanja (Iz 2,4). Za to pa si je treba prizadevati z drugačnim (ne strelnim) orožjem.

19 KOMENTARJI

  1. V O J N A
    Jezus je bil nenasilen, v govoru na gori poziva k nenasilju. »Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo« (Mt 5, 39). V tem smislu nekateri odklanjajo vsako uporabo sile in so za radikalni pacifizem.

    Radikalni pacifizem
    Radikalni pacifisti so prepričani, da je v skladu s Svetim pismom edino popolna odpoved kakršnikoli uporabi sile. Ali Kristus res zahteva, da na nasilje odgovorimo z nenasiljem in pripravljenostjo na mučeništvo? Če bi taka trditev držala, se ne bi kristjani smeli postaviti po robu turškemu ladjevju pri Lepantu 1571, kar bi imelo za posledico, da bi Turki zasedli Evropo. Ne bi se smeli vojaško zoperstaviti Hitlerju. Kakšna bi bila danes Evropa in svet, si lahko predstavljamo. Ženi, ki jo nekdo skuša posiliti, ne bi smeli priskočiti na pomoč. Protestantski teolog Karl Barth je kritiziral stališče zahodnih držav, ki so v času pred 2. svetovno vojno hotele mir za vsako ceno. Ravno ta drža je naciste opogumila, da so začeli vojno avanturo. Sam Gandhi je v drugi svetovni vojni pristal na rekrutacijo v indijske čete, da bi se boril proti Hitlerju. Papež Janez Pavel II. pa je izjavil: “Mi nismo kakršni koli pacifisti! Ne želimo miru za vsako ceno. Mir mora biti delo pravičnosti!” Radikalni pacifizem sicer zgleda herojski, vendar s svojim radikalnim odklanjanjem nenasilja spravi napadalca v skušnjavo, da uporabi silo. Računa namreč, da bo z lahkoto prišel do “plena”, ker se nasprotna stran ne bo branila.

    Nauk Cerkve
    Cerkev sicer podpira vsa prizadevanja za mir in želi, da bi se vsi spori uredili v duhu medsebojnega spoštovanja in razumevanja. Vendar priznava pravico do samoobrambe. »Dokler bo obstajala vojna nevarnost, dokler· ne bomo imeli pristojne mednarodne oblasti, ki bi ji bile na voljo primerne sile, vse dotlej vladam, ki- so izčrpale sleherno možnost miroljubnih pogajanj, ne bo mogoče odreči zakonito pravico, da se branijo« (KKC 2308).
    Pogoji za »zakonito obrambo z vojaško silo« so:
    • “da bi bila škoda, ki bi jo napadalec prizadejal narodu ali skupnosti narodov, trajna, velika in nedvomna;
    • da so se vsa druga sredstva, da bi temu napravili konec, izkazala kot neizvedljiva ali neučinkovita;
    • da se združi več resnih pogojev za uspeh;
    • da uporaba orožja ne bo imela za posledico hujšega zla in hujših neredov, kakor pa je zlo, ki naj bo odvrnjeno. Moč modernih sredstev razdejanja ima zelo veliko težo pri ocenjevanju tega pogoja” (KKC 23o8).
    Po mnenju Cerkve je vojna nujno zlo, ki se mu vedno ne da izogniti. Vendar tudi v času vojne veljajo nravne zapovedi. »Treba je spoštovati in človekoljubno ravnati s tistimi, ki se bojujejo, z ranjenimi vojaki in ujetniki« (KKC 2312). Cerkev zavrača slepo pokorščino v vojski. »Obstaja moralna obveznost upreti se poveljem, ki zapovedujejo genocid« (KKC 2313). Nihče se torej ne more izgovarjati, češ da je izpolnjeval le povelja nadrejenih.
    Prav tako Cerkev obsoja »vsako vojno dejanje, ki meri na uničenje celih mest ali obsežnih pokrajin z njihovim prebivalstvom brez razlikovanja« (KKC 2314). Vojno z atomskim, biološkim in kemičnim orožjem pa označi Katekizem »za zločin proti Bogu in proti človeku« (KKC 2314).

    Karizma nenasilja
    Je potem govor na gori le nedosegljiv ideal? Nikakor. Kristjan si mora prizadevati za mir. Pripravljen mora biti rajši pretrpeti krivico, kakor da bi jo sam delal. Njegova osnovna drža mora biti ljubezen in odpuščanje tar pripravljenost na spravo. Ima pa seveda tudi pravico na samoobrambo. Še posebej tisti, ki mu je zaupana skrb za dobro skupnosti. Vendar radikalnost govora na gori ostane. Posameznik lahko začuti oseben klic, da se po Kristusovem zgledu odpove zakoniti obrambi. Kot nekdo, ki čuti klic k »neoženjenosti zaradi Božjega kraljestva«. Vendar taka »karizma nenasilja« ne more postati dolžnost za vse kristjane, kot tudi ni »karizma neoženjenosti«. Sv. Tomaž Akvinski je zastopal mišljenje, da morajo duhovniki in škofje raje dati svoje življenje kot prelivati kri. Daj Bog, da kristjani še posebej v današnjem času ne bi preslišali Jezusovih besed: “Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Bozji sinovi” (Mt 5, 9)!

    Jože Pucelj: KO BI LJUBEZNI NE IMEL
    Ljubljana, Župnijski urad Dravlje 2000

      • Seveda jih ima. Dokler so bili domobranci oboroženi… Zato Micka pravi: “Trezni Angleži so bolj krivi kot pijani partizani.” Partizani so bili močno pijani in zaradi dolgotrajnega življenja v gozdu že povsem podivjani, toda Angleži bi morali ohraniti zdravo pamet in pustiti domobrance v Avstriji. Če Avstrijcev niso motili…

      • To seveda ti misliš. Pravica do posesti orožja je namreč pomembna za obrambo pred lastno državo.

        In glede na to, kako se razvijajo Demokrati (v totalitarno smer), bo to še kako prav prišlo Američanom.

      • Micka.

        Malo zgodovinskih dejstev in uporaba zdrave pameti ter logike, pa je zadeva popolnoma jasna.

        Zgodovinsko dejtvo 1. Na Jaltski konferenci so se voditelji točno dogovorili, kaj se bo zgodilo s kolaboranti, kvizlingi in izdajalci. Zato je repatriacija s straniBritancev bila logičen ukrep. Alora, kje je problem?

        Zgodovinsko dejstvo 2. Vrh NOB je domobrancem ponudil, da položijo orožje in se pridružijo boju proti okupatorjem. Tabeli niso šmirglali in so naprej igrali svojo vojno. In še sedaj jočejo o neki krivici.

        Pa še eno dejstvo in predvsem logika. Takšna masa izdajalskih izmečkov iz Srbije, lovenije in predvsem Hrvaške, ki se je na avstrijskem Koroškem valjala maja 1945 je predvsem težak logistični zalogaj. Hrana, obleka, za prespati itd. Poleg tega, so zblojenci še vedno verjeli, da so v vojni in da je njihov boj upravičen. Takšna masa več deset tisoč klerofašističnih fanatikov je predstavljala izjemno nevarnost za ponovni vdor v jugoslavijo, nadaljnje klanje in smrt mnogih nedolžnih. Sploh ustaški zblojenci so imeli s tem zelo resne namene. Če temu dodaš še zgodovinskodejstvo številka 1, potem ni bilo z vrnitvijo nič narobe. Ja, Angleži so ravnali trezno in razumno, partizani pa že mogoče da so bili pijani, predvsem pa jezni. Če bi ti pred sabo zagledal človeka, nekega ustaša, ki ti je poklal družino, a bi ga božal po laseh mogoče??

  2. Država beri oblast se boji oboroženih poštenih državljanov. Oboroženih kriminalcev se ne boji, saj jih lahko kontrolira in v slučaju potrebe spremeni v priznane paravojaške skupine, ki imajo nato prosto pot do ropanja in ubijanja (Hrvaška in Srbija v 90 letih prejšnjega stoletja) . Ko jih več ne rabijo, jih preprosto aretirajo kot vojne zločince ali celo ubijejo (famozni Arkan v Srbiji). Toliko o posesti in nošenju orožja . O samozaščiti pa kdaj drugič. Toliko v vednost. V Texasu (ZDA) lahko s strelnim orožjem ščitiš svojo družino in posest brez nevarnosti, da boš huje kaznovan. Pri nas pa, če zalotiš roparja/zločinca v stanovanju /hiši in ga pri tem telesno poškoduješ ali ubije, boš imel velikih problemov z dokazovanjem, da si to storil v samoobrambi, da bi zaščitil sebe/družino in posest. (Branko Lončarič)
    https://www.facebook.com/Nova24tv/posts/ko-je-država-razorožila-prebivalstvo-so-se-zgodile-največje-tragedije-v-zgodovin/1908889966063812/

  3. ZDA niti nimajo tako veliko pokolov. Primerjalne države kot so Libija, Jemen, Sirija, Mehika, Venezuela, Brazilija, Rusija itd jih imajo več. Samo medije zanima tistih par mrtvecev v ZDA pač bolj, kot jih zanimajo mrtveci v drugih državah. Toda v ZDA ni nič več nasilja kot ga je drugje po svetu.

  4. Gre za zelo evropocentrično razmišljanje. Tudi Švica in Izrazel imata ogromno orožja. Pa ni nikjer takih streljanj. V Izraelu jih je bilo nekaj, pa so rešili na tak način, kot priporočajo zagovorniki orožja. Izrael si namreč ne more privoščiti neoboroženih prebivalcev, saj jih muslimani nenehno ogrožajo.

    Res je žrtev orožja več kot v Evropi – je pa drugačnih žrtev zato manj. To se opazi pri ropih hiš, kjer so roparji v ZDA dosti bolj previdni in manj nasilni.

  5. “Vendar statistika zelo močno govori proti splošni dostopnosti orožja. Mnogo verjetneje je, da se znajdemo v situaciji, v kateri bi bilo smiselno uporabiti orožje, kot da bo našo pištolo v igri sprožil otrok ali da bomo nezvestega partnerja v navalu jeze ustrelili. Ko se bomo zavedeli, kaj smo storili, je velika verjetnosti, da si bomo z njo sodili tudi sami. Zato je morda res bolje, da je nimamo. In, da je nima niti sosed, na čigar parcelo hodi naš pes kakat že leta, mi pa opozorila vztrajno ignoriramo.”

    Gospa Andreja,
    to ni statistika, to so vaša mnenje. No, reciva samo mnenja. Statistika je del matematike, ki je trda znanost.

  6. Ko kekdo napiše prav to, kar tudi sam misliš, bi bilo neracionalno ponovno pisati.

    Sama mislim, da je ta PORTAL namenjen tudi pohvalam in ne samo kritikam. Ko bo tu več PODOBNO MISLEČIH, ki bodo med seboj SOGLAŠALI, bo mogoče celo prišla “nova pomlad” .

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime