Vir foto: pixabay

NATO preživlja pestre čase. Prihaja do notranjih neskladij, krivdo pa skušajo po stari navadi naprtiti Donaldu Trumpu; obenem ministri razpravljajo o svetovni varnosti ter o odzivu na prihajajoči drugi val COVID-19, operacijah zavezništva po svetu in jedrskem ravnotežju (ne le z Rusijo), kot češnjo na torti pa minister Tonin napoveduje povečana vlaganja v Slovensko vojsko.

Posnetek komentarja Roka Freliha je na voljo na koncu prispevka.

Ameriški predsednik Trump je napovedal zmanjšanje števila svojih vojakov v Nemčiji in povečanje prisotnosti na Poljskem. Nekateri to potezo razumejo kot “kazen” Nemčiji, ker ne izpolnjuje svojih (finančnih) obveznosti v zavezništvu. Za državo kot je Nemčija, je 2 % BDP premalo, je prepričan Trump.

ZDA so okupator, a morajo nas varovati, ker se sami nočemo

Mnogi se ne bodo strinjali, a ima prav: to je absolutno premalo. Poglejmo, zakaj. Prišli smo do situacije, kjer v Natu, predvsem preko ameriške prisotnosti, vse več ljudi vidi okupatorja. Stvar gre nekako takole: ameriška prisotnost je okupacija, države pa same ne bi ničesar vlagale v varnost, zato pričakujejo, da jih varujejo ZDA. To, dragi ljudje, je absurd. Takšna čustva so prisotna tudi v Sloveniji. Da, lepo je v trenutnem relativnem miru sanjati o uporniški nevtralnosti in varnostni samozadostnosti. Če bi bile te ideje izvedljive, bi jih takoj podprl. Dejstvo pa je, da niso izvedljive.

Stvar gre nekako takole: ameriška prisotnost je okupacija, države pa same ne bi ničesar vlagale v varnost, zato pričakujejo, da jih varujejo ZDA. To, dragi ljudje, je absurd.

Večina še danes živi v zmotnem prepričanju, da je varnost zgolj skrb posamezne države. To ni res; danes igra poteka na globalnem odru na ravni civilizacij in nihče ne more biti sam. Pa pustimo politiko, čisto s tehničnega vidika moramo biti pozicionirani v nek varnostni kompleks, ker če ostanemo sami … boljše, da ne zapišem.

Bodi dovolj, če spomnim, da Slovenija niti slučajno ni sposobna izvajati operacij na (tehnološkem) nivoju naših potencialnih, ali pa vse bolj že dejanskih nasprotnikov. Po drugi strani pa gre tudi za druge nivoje, na primer napovedana usklajena uporaba vojaških kapacitet proti COVID-u ali pa deljenje obveščevalnih podatkov in skupno ukrepanje v boju z džihadizmom, katerega moč se z migrantskimi valovi vse bolj povečuje.

Skratka, sami se braniti nismo sposobni, zato moramo biti del večjega sistema, ki deluje enotno in v katerega vsak prispeva svoj delež. Naj spomnim še, da tudi nobena “nevtralna” država ni in nikoli ni bila nevtralna. Vsakdo je nekam pozicioniran, Avstrijci so med hladno vojno nosili orle, mi pa zvezde. Toliko o nevtralnosti.

Kitajci prihajajo

Ko smo že pri nasprotnikih: ZDA svojo pozicijo v Nemčiji uporabljajo kot izhodišče za delovanje v Afriki in na Bližnjem vzhodu. Premik fokusa na Poljsko s tega vidika ne spremeni praktično ničesar, bi se pa s tem približali Rusiji, ki je pred časom razdrla z ZDA sklenjeno pogodbo INF o omejitvi jedrskih raket srednjega dosega iz leta 1987.

Pogovori med državama naj bi se nadaljevali naslednji teden, kar je pozitivno, skrbi pa dejstvo, da sta državi k mizi povabili tudi Kitajsko. Do pred kratkim smo živeli v vojaškem duopolu dveh velesil izvorno evropske civilizacije. Sedaj pa je vstal azijski tiger, in “evropski” državi sta mu s povabilom k pogajanjem praktično priznali enakovreden status.

Glede na to, da Kitajska na podlagi bliskovitega razvoja (tudi vojaške) tehnologije in vzpostavljanja vojaške prisotnosti po celem svetu odkrito kaže apetite po svetovni prevladi, jo moramo jemati resno. Pogovore je seveda zavrnila, Zahod pa je s tem dobil izredno nepredvidljivega nasprotnika, ki še ni razkril nobene karte, zato se tudi ni dolžan držati nobenega dogovora.

Bomo zmožni iti v korak s časom?

Živimo torej v svetu, kjer bo v izogib konfliktu potrebno ohranjati ravnovesje med omenjenimi tremi akterji, in mogoče še katerim. In to se ohranja z oboroževanjem in izpopolnjevanjem varnostnih kapacitet. Če to počne nasprotnik, mi pa ne, smo že vnaprej izgubili. Slovenci ne bomo sami konkurirali tujim velesilam, niti nas one ne bodo pustile pri miru, če bomo tiho, saj po mnogih kriterijih spadamo v njihovo interesno sfero. Moramo pa s svojimi strukturami držati korak v sistemu, katerega del smo.

Politikom na levi to še vedno ni jasno, zato se jim zdi v naslednjih letih napovedanih 780 milijonov evrov za vojsko absolutno preveč; rajši bi jih vložili v socialo. A ne zavedajo se, da brez varnosti tudi sociale ne bo.

3 KOMENTARJI

  1. “ZDA so okupator, a morajo nas varovati, ker se sami nočemo”

    Ja, to je ta absurd. Pa se s tem absurdom sploh lahko živi? Prihajanje muslimanov v EU kaže, da ne.

  2. Se popolnoma strinjam s komentatorjem. NATO ne bi, sami pa tudi ne bi. Neresno.
    Dejstvo je, da je bil NATO ustanovljen po drugi svetovni vojni z nekim namenom. Če je ta namen preživet, je potrebno najti novega ali pa reči hvala lepa. Seveda pa v tem primeru sledi, da moramo sami najti drugo možnost varovanja naših držav. V nasprotnem primeru bodo velike države izkoristile našo šibkost. Začne se že pri migrantih. Če pogrnemo na takšnem izzivu, potem nismo vredni biti enakopraven partner v svetu.

  3. Težava je drugje, in sicer, da imamo mogočo alternativo NATU, ko gre za varnost. Evropsko obrambno unijo, za ustanovitev katere sta se pred nekaj leti zavzela Macron in Merkel. Pa četudi bi potem ta evropska obrambna unija bila vključena tudi v NATO ali pa vsaj tesno sodelovala z ZDA na neki drugi osnovi.
    In ja, Kitajska je lahko problem in ta problem bo vedno večji. Ampak NATO pač trenutno skuša slikati Rusijo (ki nam je, roko na srce, po mentaliteti in kulturi neprimerno bližje kot Kitajska) kot sovražnika številka 1, čeprav ta naglo izgublja vpliv v svetu in tudi vojaško moč, Kitajska pa oboje pospešeno pridobiva. Po mojem mnenju gre za navadno taktiko “slamnatega moža”, ko pozornost preusmeriš z dejanskega problema, ki se ga ne upaš reševati, na navidezni problem, ki si ga sposoben rešiti.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime