Zaupanje v slovensko sodstvo pri dnu držav OECD. Nič čudnega, če je mogoče to, kar se spet dogaja Milku Noviču

Rok Frelih
11

Zaupanje državljanov v slovensko sodstvo je zelo nizko, kaže raziskava Evropske organizacije za sodelovanje in razvoj (OECD). Sodstvu zaupa okoli 30 % ljudi, in medtem ko je v večini držav zaupanje od leta 2007 poraslo, pri nas ostaja nespremenjeno.

Pogosto je slišati obtožbe, da je naše sodstvo zaznamovano s korupcijo, in če gre tem obtožbam verjeti, je nizka stopnja zaupanja nekaj povsem normalnega. Opozorila o alarmantnem stanju pa ne prihajajo le s strani ljudstva ali dela medijev, pač pa tudi iz pravniških vrst samih.

Tako sta se pred kratkim v javnosti oglasila dva eminentna pravnika, prof.dr. Boštjan M. Zupančič, bivši sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice in bivši ustavni sodnik, ter dr. Matej Avbelj, profesor za evropsko pravo na FDŠ. Oba sta predstavila svoj odklonilen pogled do načina ponovnega sojenja Milku Noviču.

Za kaj pravzaprav gre? Znano je, da je bil Novič obsojen za umor direktorja Kemijskega inštituta Jamnnika, a to sodbo je nato Vrhovno sodišče razveljavilo. V ponovnem sojenju na prvi stopnji je nato sodnik Zvjezdan Radonjoć Noviča oprostil, ob tem pa javnost seznanil z brutalnimi pritiski na njegovo delo s strani tožilstva in nadrejenih. Tožilstvo se je na sodbo pritožilo, o pritožbi pa bo spet odločalo Višje sodišče. In tu nastane problem – imoenovan je bil isti senat, ki je Noviča že enkrat obsodil v kasneje razveljavljeni sodbi.

Tu se pojavi dvom v objektivnost senata: ali lahko nekdo, ki je nekoč obtoženca že obsodil, pri tem pa najverjetneje storil napako, istemu obtožencu sodi še enkrat za isto dejanje? Slovenski pravni sistem meni, da lahko. Senat v svojo nepristranskost ne dvomi; o tem je odločil kar sam, saj je Anton Panjan, predsednik Višjega sodišča, kot je razvidno iz tvita dr. Zupančiča, “pribavil samolastna mnenja o domnevni lastni strokovnosti”.

dr. Boštjan M. Zupančič in dr. Matej Avbelj se držita za glavo

Oba omenjena ugledna pravnika takšnim praksam nasprotujeta. Dr. Zupančič v svojem tvitu objavlja pravno mnenje, v katerem pove, da sodišče ne more z lastnim mnenjem o sebi odločati, ali je nepristransko ali ne; takšno je tudi stališče ESČP. Zaradi dvoma v poštenje sodišča poziva k ustavni pritožbi, če pa ta ne bo upoštevana, se je nujno pritožiti na ESČP.

Dr. Avbelj pa v svojem komentarju na portalu IUS-INFO pravi, da gre pri vsem skupaj za zdravo kmečko pamet. Sodišče mora biti objektivno nepristransko, in sicer zato, da ustvarja zaupanje javnosti v sodstvo, ki je v demokratični družbi nujno. Če sodišče ni pošteno, ni zaupanja v pravico, in če ni pravice, ni demokracije, bi lahko rekli.

Če zaupanje v sodstvo vzamemo kot enega od bistvenih pokazateljev demokratičnosti družbe, potem je demokracija v Sloveniji ogrožena. Na lestvici OECD smo se namreč znašli blizu dna, med Italijo in Latvijo; slabši pa smo, denimo, od Mehike in Rusije.

Slovenski sodniki izločitev jemljejo osebno

Demokratična družba je lahko le varna in pravična družba. Na to je opozarjal že sodnik Radonjić v oddaji Intervju, kjer je omenil pritiske, ki jih je bil deležen ob nasprotovanju slovenskemu pravnemu sistemu, ki je, kot je rekel, podrejen kriminalu belih ovratnikov.

Radonjić je po lastnih besedah Noviča oprostil, ker so dokazi jasno kazali, da ni kriv, tako je menil tudi nemški sodni izvedenec. Tožilstvo mu je med postopkom očitalo pristranskost in podalo predlog za njegovo izločitev, po drugi strani pa se strinja z isto zasedbo sodišča, ki se je že enkrat pokazala kot neverodostojna.

V takšnih primerih je, tako dr. Avbelj, potrebna izločitev sodnikov, saj se s tem zagotovi večja nepristranskost. Po njegovih besedah se slovenski sodniki nočejo izločiti, ker bi to zanje imelo preveč oseben pomen. Če pa vzamemo v obzir Radonjićeve besede, lahko sklepamo, da so nekateri tudi podvrženi kriminalu.

Kakorkoli že, v pravu velja, da ni nujno le, da je pravica izvršena, ampak tudi, da ljudje vidijo, da je izvršena. Primer Novič pa razkriva ravno nasproten obraz sodstva: večkrat smo priča grobim kršitvam načel pravnih postopkov.

Temu je nenazadnje pritrdil tudi bivši ustavni sodnik Krivic v svoji današnji objavi v Delu: “Tudi če se je sodnik Radonjić še tako hudo pregrešil zoper nesporna pravila sodniškega ravnanja in obnašanja, to ne more spremeniti bistvenega spoznanja, … da obtoženemu Noviču krivda vsekakor ni bila dokazana in da ga je zato v vsakem primeru treba oprostiti.”

Doniraj

11 KOMENTARJI

  1. Rok Frelih, dober komentar ste pripravili.

    To, da v Sloveniji ni zaupanje v SODIŠČE, so dejansko krivi sami sodniki (pa ne Radonjič, ki ni hotel soditi po diktatu).

    Vsi, ki Noviča poznajo, so bili takoj po njegovem prijetju prepričani, da gre za “nadomestnega krivca”, da dejanski ZLOČINSKI lahko mirno brišejo dokaze. Zelo zaskrbljujoče, nedopustno in žalostno pa je, da pri tem sodeluje TOŽILSTVO in SODSTVO.

    Berite Reporter 25.11.2019, na strani 40 – z naslovom – TOŽILSTVO zaščitilo zloglasnega kemika – dr. Michela Stephana in njegovo intimno partnerko dr. Barbaro Mohar.
    Ta dva sta delo na Kemiskem inštirutu – tržila preko svojega podjetja PHOSPHOENIX, registriranega v Franciji.
    Ko je bilo to ugotovljeno je dejansko direktor KI – Jamnik, dal odpoved Michelu. Ker pa je Michel grozil, je bil nekaj časa INŠTITUT celo varovan.

    Kako je možno, da je tožilstvo, ne, da bi preiskovalo Michela, takoj določilo, da bo SODNO PREGANJALO le Noviča. Vsak dan smo po RTV poslušali, kako so “morilca” zaprli. Niso pustili, da bi se branil s prostosti, ampak je bil od prvega dne dalje v ZAPORU.
    Michel pa je bil lahko na prostosti in je nameraval še enega vodilnega umoriti – to je PLAVCA, kar je policija tudi NAMERO UGOTOVILA in Michela ovadila.
    Vidi se, da policija marsikdaj dobro opravi delo, toda tožilci so tisti, ki obtožbe zavračajo in sodniki, ki dokaze večkrat celo zavržejo.

    Vse to je ugotovil tudi Radonjič, in ker v lastnih vrstah ni čutil podpore, je pač to OBELODANIL.

    Sedaj pa Fišer ovaja Mahniča, ko ta uporabi besedo MAFIJA.

  2. Aroganca in samopašnost nekaterih zloglasnih funkcionarjev znotraj ljubljanske sodne veje oblasti je očitno brezmejna. Pa tudi zlobna nevoščljivost in maščevalnost, saj je očitno, da hočejo vzporedno vsem javno razkritim dejstvom navkljub brutalno izsiliti obsodilno obsodbo Noviča ter obenem še profesionalno in etično uničiti pokončnega sodniškega kolega Radonjića, ki je krivično obsojenega mimo njihove “božje volje” oprostil.
    Nihče ne more tako globoko spodkopati zaupanja v sodno vejo oblasti ter posamezna sodišča v RS, kot to lahko storijo in kot to prezirljivo in samopašno nenehoma počenjajo nekateri znani in vedno isti dosmrtni sodni funkcionarji.
    Kritična mnenja vrhunskih pravnih ekspertov in uglednih nekdanjih ustavnih sodnikov, kot sta dr. Boštjan M. Zupančič (tudi nekdanji mednarodno ugledni sodnik ESČP) in mag. Matevž Krivic, ali profesorja za evropsko pravo na FDŠ dr. Mateja Avblja, očitno za okorele dosmrtne sodne funkcionarje za utrdbami in barikadami ljubljanske pravosodne “palače” pomenijo manj kot nič, saj trmoglavo in samopašno vztrajajo pri totalitarni doktrini in praksi okorne in brutalne obrambe “lastnega prav”, pa četudi se opazni del strokovne in laiške javnosti z njihovimi spornimi dejanji in obsodbami argumentirano ne strinja.
    Kot so nas temeljito poučili njihovi medijski propagandisti, se v samopašno in samozadostno trdnjavo “Justice” ne more in ne sme vtikati ne zakonodajna in ne izvršilna veja demokratično izvoljene državne oblasti, edini pristojni nadzornik in sistemski kritik ravnanja sodne veje oblasti, Sodni svet RS, pa več kot očitno v skladu z načelom, da “vrana vrani ne izkljuje oči”, pomenljivo in po pričakovanjih – zgovorno molči.
    In vse bo ostalo, kot je bilo.
    Zaupanje v vladavino prava ter v pravičnost sodne veje oblasti v RS bo še naprej porazno in nezadržno kopnelo. Z njim pa tudi zaupanje v veljavni ustavni red, politični sistem, demokracijo in univerzalne temeljne človekove pravice in svoboščine v RS.

  3. Vsi smo Milko Novic! Vsi smo Zvjezdan Radonjič! Več nas bo boljše bo. Sem poslušala danes v živo okroglo mizo, kjer so bili prisotni letošnji najvplivnejši pravniki, ne sicer vsi, pa jih tudi verjetno pogrešali niso. Saj imamo še upanje, mladi pravniki zavezani etiki, poštenosti. Jaklič, Teršek, Toplak. Samo ne obupat!

    Tole kar pa z Novicem počnejo, je višek nesramnosti, brezčutnosti, nečloveškosti velikega dela sodstva na položajih.

  4. V Kemijskem institutu je šlo za velike sumljive posle ter z njimi povezane zaslužke, ki niso bili pod kontrolo države in ki so jih vodili “naši”, zato jim še las ne sme pasti z glave.

    Tudi je bolj priročno obtožiti in obsoditi nedolžne, ki se težje branijo kot tisti, ki so krivi.

  5. Vse, kar mi napisemo, komentiramo, izjavljamo, je, zal brezplodno. Presstituti in presstitutke, skupaj s Kucanom, scitijo Globoko drzavo in prvorazredne. Kriv za tako s(r)tanje pa je volivec! On voli. Ce nasedas Kucanu inis Jankovicu, zri travo in pij scalnico. Bednik!

  6. Dokazi, da nas nasilno, nasilno pehajo v brezno pravnega brezupa in totalitarizem je na dlani. Prav tako pa tudi, da so eksekutorji ugotovili, da so posamezni pogumni sodniki in politiki iz le generali brez vojske, da jim ovšja čreda ni pripravljena slediti in je prepričana, da jo redijo iz ljubezni, ne vidijo, da le zaradi potrebne teže za zakol: tudi zakonsko ureditev totalitarizma in do0končen obračun s tistimi, ki so jih “premalo poklali”.
    Računajo na kaos v mednarodnih odnosih, kjer bobo male države spregledane. Ampak: množica miši-mačja smrt! To pa je lahko tud koristno, če sedanji “koštruni>” spregledajo, da so v resnici rojeni kot levi.

  7. Slovensko pravosodje je v “totalni temi”. Je eden tistih ključnih državnih sistemov,ki v letih,od osamosvojitve do danes,ni doživel nobene preobrazbe.V njem je še vedno prevladujoča miselnost iz samoupravnega socializma.
    Res,dovolj velik dokaz za smelo tezo je “primer Novič” .Sicer pa jih je toliko ,da me je sram,kot državljana Slovenije zapisovati vso to sramoto.
    Sploh nisem presenečen nad izjavo poslanca Mahniča,ki ni povedal nič groznega in nič netočnega.Če bi bili samo trije tako grozni primeri, kot je primer Novič in napadi na redko poštenega sodnika Radonjića,bi bilo dovolj,da odstopi vrh pravosodja,tožilstva in ministrstva.
    Poleg tega bi morali “počistiti” sodniške in tožilske vrste.Točno se ve,kdo je kdo in kdo je problematičen.
    Stalni izgovori,opravičevanja,skrivanja,prikrivanja,izgovori na predpise,zakone, postopke,a hkratno oviranje sprejemanja bolj jasnih predpisov , kadrovanje mediokritetov v pravosodje,zavajanja,olepševanja situacije in zahteva,da moramo spoštovati takšno pravosodje,so vsakdanjost v naši državi.Pravosodje pa tone vse globje v “blato”.
    In tisti,ki “nastavi ogledalo” je kriv in se ga hoče “skalpirati”. Ali ni to noro ?
    Ljudje / deli družbe spoznavajo vso lastno nemoč,ko z nobenim normalnim sredstvom,demokratičnimi sredstvi,opozorili ,ne morejo nič doseči.Kako v takšni situaciji povedati celotni družbi,kaj se v resnici dogaja ?
    Pod “lepo zapovedano fasado” se skriva “gniloba” in še kaj hujšega ! In kako se to,da povedati z lepimi besedami in obzirno,da bodo vsi državljani razumeli ? Kako le ? Gotovo ne bo dovolj stavek,da “riba pri glavi smrdi” ,ker bo “obramba obstoječega pravosodja”,dokazovala,da pri “riti” smrdi . In smo tam !
    To poslušamo že skoraj trideset let !
    Še v Butalah bi se kaj pozitivnega zgodilo ! V Sloveniji pa nič ! Morda,proces proti Mahniču,ki je upal izustiti “klic na pomoč”. Brezup in totalno ponižanje demokracije !

  8. Slabo znamenje za pravosodje in demokracijo!

    Pravosodje se še vedno oklepa pristranskosti, nepravičnosti in nepoštenja ter neodgovornosti!

    Kako naj takšno pravosodje sodi drugim, ko pa bi moralo biti sojeno samo.

    Brez dodatnega izobraževanja in temeljitega kesanja, ne bo sprememb.

    Žal se še ni zgodil prehod iz totalitarnega v demokratično pravosodje!

    Ni se še zgodil prehod iz totalitarne pristranskosti, nepravičnosti in nepoštenja v demokratično nepristranskost, poštenost in pravičnost!!!

    Kot aktivni državljani v demokratični državi smo dolžni to zahtevati in vztrajati vse dokler se to ne zgodi!!!

    Pri pravosodju se začne demokracija in pravičnost, ki je potem zgled vsem ostalim v državi!

    • Dobro in jasno ste pokazali na problem pravosodja.
      Res smo državljani dolžni zahtevati, da so zakoni za vse ENAKI.
      Zelo narobe je, da pravosodje sledi “ukazu stricev” in to tako, da včasih zaprejo nedolžnega, da lahko kriminalec “svobodno dela”.

  9. Namesto, da bi se pravosodje z vsemi sredstvi borilo proti pristranskosti, nepoštenju , nepravičnosti in neodgovornosti, počne ravno nasprotno!

    Riba smrdi pri glavi. Zato je tudi nujno zamenjati pravosodno vodstvo!

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime