Zaradi občutnega padca naklade tiskani mediji od države želijo, da jim plača distribucijo in dajatve iz plač

Uredništvo
11

Slovenski tiskani mediji, predvsem trije nekoč osrednji dnevniki, Delo, Dnevnik in Večer, se že leta srečujejo z velikim padcem prodanih naklad. Kot smo razkrivali v seriji člankov, jih nad vodo v veliki meri držijo oglaševanja (para)državnih institucij, vsakoletno subvencioniranje iz medijskega razpisa, pa tudi množične naročnine na edicije iz organov javnega sektorja, med drugim tudi RTV Slovenija. 

Za pričakovati je, da bo Janševa vlada v novi realnosti koronavirusne krize tovrstne odvečne stroške v dobršni meri oklestila. Ob tem pa je tisk udaril še dodatni padec naklade ob ukrepih socialne izolacije, kar pa očitno ne uspejo nadomestiti s pridobivanjem naročil na spletne edicije. Ponudba spletnih vsebin se je namreč razširila in vse večje število bralcev zaupa medijem kot so Portal plus, Požareport ali Domovina.je. 

Lastniki tiskanih medijev, ki večinoma prihajajo iz vrst tajkunov slovenske tranzicije, zdaj preko Slovenskega združenja medijev (SZM) in Društva novinarjev Slovenije (DNS) na državo pritiskajo, da jim iz davkoplačevalskih sredstev dodatno subvencionira njihov obstoj.  

V imenu SZM in DNS so na kabinet predsednika vlade Janeza Janše in na Ministrstvo za kulturo naslovili predlog državne pomoči, s katerim bi preprečili množična odpuščanja ter do konca leta poslovali vzdržno, z ohranitvijo solventnosti svojih družb.

Kot pišejo v pozivu, so izdajatelji tiskanih medijev v času koronavirusne krize utrpeli škodo zaradi “občutnega znižanja naročniške prodane naklade tiskanih edicij.” Tako zaradi odpovedovanja naročnin kot zaradi pomembnega znižanja prodanih časopisov na kioskih v prosti prodaji. Obenem se naj bi v času epidemije oglaševalski prihodki tiskanih edicij najmanj prepolovili.

“Založniki so se zaradi te situacije znašli v položaju težavnega zagotavljanja likvidnosti svojih družb, kar posledično krepko ogroža solventnost teh družb,” pišejo v nadaljevanju. Obenem pa na kratek in srednji rok ne pričakujejo popolnega obrata gospodarske aktivnosti, kar “z gotovostjo pomeni tudi, da se pogoji poslovanja medijskih družb ne bodo izboljšali, ampak se bodo kvečjemu vsaj kratko in srednjeročno še poslabšali.”

Kot pišejo, se je država hitro odzvala, da bi gospodarstvu in svojim državljanom posledice koronakrize vsaj omilila in skrajšala, ampak večina sprejetih ukrepov založnikom tiskanih medijev ne more pomagati. Ti namreč ne morejo variabilnih stroškov zmanjšati tako, da sorazmerno s padanjem naročil zmanjšajo svoje aktivnosti. Medij namreč po njihovih besedah za realizacijo svoje programske sheme potrebuje vse resurse.

Kako bi jim država priskočila na pomoč

Zato slovenski založniki tiskanih medijev državi predlagajo tri (po prioriteti) navedene in morda tudi med seboj alternativne ukrepe:

1. Pomoč pri sofinanciranju stroškov distribucije medijev do svojih bralcev.

2. Pokrivanje dajatev iz plač za zaposlene pri založnikih tiskanih medijev na način, ki je veljal v času razglašene epidemije.

3. Moratorij na plačilo DDV do konca leta 2020, oziroma, ob dovoljenju EU, ničelno stopnjo DDV do konca leta.

Na podobne načine naj bi, kot še zapišejo, zaradi hudih posledic pandemije medijem pomagale številne razvite zahodne demokracije.

Kdo so medijski lastniki, preživetje katerih naj bi dodatno financirali davkoplačevalci?

Medijski lastniki, ki so najbolj prizadeti ob padanju naklad tiskanih medijev, je idrijska skupina Kolektor Stojana Petriča, ki je preko podjetja FRM lastnica časopisne družbe Delo, družba DZS Bojana Petana, ki obvladuje Dnevnik, solastnika Večera Sašo Todorović in Uroš Hakl ter Martin Odlazek, ki ima preko povezanih družb v posrednem lastništvu več radijskih postaj, ženskih in rumenih revij, med drugim pa tudi tednik Reporter.

Portal Pod črto v svoji obsežni raziskavi lastništva v slovenskih dnevnih časopisih ugotavlja, da so mediji iz novinarskega lastništva po osamosvojitvi sčasoma prišli v roke  »levih« slovenskih podjetnikov, ki so prevzeli tri največje slovenske časopise. “Hkrati so začeli ti lastniki uporabljati medije tudi kot pogajalsko izhodišče za doseganje drugih poslovnih ciljev, pri čemer so bili interesi pomembnejši od politične ideologije.” 

Novinarji so namreč svoje delnice, ki so jih lahko poceni pridobili po privatizaciji nekdaj državnih medijev, kasneje drago prodali. Po vstopu medijskih hiš na borzo so z denarjem od prodaje lahko kupil dober avto, bolj pogumni vlagatelji pa celo stanovanja, vikende in hiše, Podčrto navaja upokojenega lokalnega dopisnika časopisa Delo.

Več sogovornikov novinarja Lenarta J. Kučića pri pripravi knjige Monopoli, družabna igra trgovanja z mediji, je dejalo, da sta leve slovenske politike na področju časopisov skrbela zlasti dva scenarija, po katerih bi izgubili pomemben del medijskega vpliva: da bi časopise kupila tuja medijska podjetja ali da bi jih prevzela nasprotna (desna) politična opcija.

Vse sedanje lastnike Dnevnika, Dela in Večera s krogov leve politične opcije povezuje tudi to, da so jih organi pregona v zadnjih letih preiskovali zaradi suma kaznivih dejanj, povezanih z gospodarskim kriminalom, še pišejo na Podčrto.

Portal Pod črto navaja, da naj bi skupna dnevna naklada treh dnevnikov (Delo, Večer, Dnevnik) do danes po ocenah poznavalcev padla na približno 60.000 izvodov.
Če želite torej še naprej brati časopise, jih začnite kupovati
Apel iz naslova komentarja ni kakšna naša pogruntavščina, temveč poziv pisatelja, režiserja in kolumnista Gorana Vojnovića v Dnevnikovem Objektivu ljudem, da se pridružijo “peščici nas, ki si želimo še naprej prebirati resne slovenske časopise in tednike …”. Katere točno je mislil, lahko razberemo iz nadaljevanja, ko pravi: “če se želite vrniti nazaj v svet, v katerem obstajajo resni mediji in v katerem delujejo kulturne ustanove, v katerem obstaja umetnost, če želite nazaj v civilizirano, kultivirano družbo, potem sezite v svoj izpraznjen žep.”

Pluralizacijo medijske krajine, ki se dogaja (in o kateri lahko prisluhnete v uredniškem nagovoru o priložnosti, ki lahko spremeni vse) Vojnović očitno razume kot stanje neresne, necivilizirane in nekutivirane konkurence vsemu kar je nasprotje od tega in je zdaj ogroženo.

Kljub tovrstnem dojemanju razbijanja medijskega monopola leve opcije pa je njegov poziv h kupovanju “resnih slovenskih časopisov” treba pozdraviti. Saj, za razliko od njihovih tajkunskih lastnikov ter pod njimi zaposlenih novinarjev, ne poziva države, naj jih rešuje z davkoplačevalskim denarjem.

Vojnović ima prav: naj bralstvo s tem, ko seže v “svoj izpraznjeni žep” presodi samo, kateri mediji so dovolj resni, kultivirani in civilizirani, da so jim pripravljeni nameniti svoj denar. Ne pa, da to s financiranjem distribucije časopisov ali celo plačevanjem prispevkov od novinarskih plač počne država, oziroma preko nje politika.

Da bi Janša kaj takega storil je sicer težko verjeti, že zato, ker so ravno ti mediji do njega in te vlade med najbolj brutalno neusmiljenimi.

Mimogrede, če menite, da med “taresne” sodi tudi Domovina, je zdaj čas, da nas podprete s klikom na spodnji donacijski gumb (ali tukaj).

Doniraj

11 KOMENTARJI

  1. Res neverjetno. Najprej sedanjo vlado napadajo brez argumentov in vse povprek. Zdaj pa pridejo, da rabijo denar za svoj obstoj.
    Koristijo lahko sheme, kot vsa podjetja. če jim to ni dovolj, naj razglasijo stečaj. Tako kot to velja za vsa podjetja. Ali so privat firme ali na državo prisesana podjetja?

  2. S portalom PodČrto se glede veliko stvari ne strinjam a omenjeni članek izpod peresa Lenarta J. Kučića je na mestu. Nepredstavljivo je, kako so novinarji svoje lastništvo nad mediji takrat tako poceni zapravili? In to večinoma levi novinarji – noben jim ni držal pištole na sencih in jih v to prisilil.

    Lenart J. Kučić tudi zanimivo navaja kako kvalitetno okolje v finančnem smislu so takrat še v začetku devetdesetih imele te medijske hiše. In če človek pomisli, da za takratni podeljeni luksuz, ki je spadal k življenju novinarja, niso bili sposobni ustvariti nekega korektnega medijskega poročanja. Povsod po svetu se je življenjski standard novinarjev zadnjih 20 let seveda zelo poslabšal, poklic ni več cenjen – ne samo pri nas. Ampak v času, ko je poklic to kvaliteto še prinašal – t.j. nekje do leta 2000, naši novinarji niso imeli nekega etičnega pogleda, da služijo interesu javnosti, povsem drugače kot takratni novinarji BBC, Timesa itd. Seveda so desni novinarji že v času osamosvojitve in takoj po njej tenko piskali v primerjavi njihovimi z bolj elitnimi kolegi in le-tem se je sedaj težje navaditi na manj, sploh pa mladim nadobudnim novinarjem, ki jim je pot do karier kot so jih imeli stari mački verjetno za vselej zaprta.

  3. Nekdaj “osrednji” tiskani mediji so v preteklih treh desetletjih razvoja v poslovno svobodni, demokratični in politično pluralni državi RS zaradi svoje kratkovidne in škodljive konstantne podrejenosti in samoomejujoče prilagodljivosti najmogočnejšim političnim in kapitalskim interesom javnih ter skritih in nedotakljivih lastnikov ter privilegiranih naročnikov njihovih “agitacijskih, propagandnih in drugih medijskih storitev” iz politično-kriminalnega podzemlja “ugrabljene države”, v širši javnosti izgubili velik del poslovnega in časnikarsko-profesionalnega ugleda in nujnega zaupanja.
    Če vsi trije nekdaj “osrednji” dnevniki dandanes dnevno ne presežejo niti polovične nekdanje “sanjske” dnevne naklade dnevnika Delo, potem izgovorov ni mogoče iskati le v globalni svetovni krizi tiskanih medijev in v silni ter nenehno naraščajoči konkurenci novih e-medijskih ponudb in formatov.
    Kupna moč in stopnja izobrazbe se je med potencialnimi bralci in kupci v tem času v RS precej povečala, kar bi moralo vplivati tudi na večje zanimanje za branje in kupovanje domačih tiskanih medijev. A na žalost starosvetnih lastnikov, proizvajalcev in prodajalcev potiskanega papirja se je tako rekoč brezmejno povečala tudi vsakovrstna medijska ponudba, ki je zaradi znanja tujih jezikov med Slovenci in državljani RS ter zaradi neposrednega in dostikrat brezplačnega dostopa preko spleta postajala bistveno privlačnejša, dosegljivejša in dostopnejša za vedno bolj kritično selektivne bralce in vse manj tudi kupce v RS.
    Zahteve Slovenskega združenja medijev (SZM) in cehovskega Društva novinarjev Slovenije (DNS) so v tem kontekstu videti kot retrogradni klic po vračanju neposrednega vpliva in neposredne moči/oblasti države (in s tem vladajoče politike) na področje medijev, pravzaprav kot nazadnjaški poskus zaviranja demokratičnega, pluralnega in svobodnega družbenega razvoja ter poskus nasilnega zaviranja in obračanja “kolesa razvoja” nazaj v čase vsemogočne in vseobsežne totalitarne države, njenih izvršnih političnih uradov za medije, agitacijo in propagando, njenih izvršnih strokovnjakov in čistunskih inšpektorjev za “pravorek” ter v čase popolnoma samocenzorsko zdresiranih, ukročenih in podrejenih novinarjev kot režimu koristnih “družbenopolitičnih delavcev” oz. “državnih uslužbencev”.
    No, nezaslužene privilegije in nepričakovane cenzorske omejitve novinarskega ceha kot “državnih uslužbencev” ter kot “družbenopolitičnih delavcev” lahko že dandanes kritično opazujemo in preverjamo na primeru ravnanja urednikov in novinarjev na državnem zavodu RTV Slovenija, ki ga v veliki večini pod državno prisilo so-financiramo državljani s svojim obveznim prispevkom, če le imamo priklopljeno električno energijo in četudi intelektualnih proizvodov državnih uslužbencev na RTVS sploh ne gledamo, ne poslušamo in ne beremo. Ne samo, da smo državljani po zakonu dolžni in obvezni plačevati nekaj, kar ne obvezno in nemara sploh ne uporabljamo (ne gledamo, poslušamo, beremo). Ampak na vse medijske vsebine državnega zavoda RTVS, ki bi morale zajemati čim širše vsebine in čim širša stališča najrazličnejših družbenih interesnih skupin in “streči” zanimanjem in interesom čim širšega kroga plačnikov in potencialnih uporabnikov, prav plačniki (v določenem smislu “lastniki”) nimamo nikakršnega vpliva.
    Tiskani mediji bi najbrž želeli pridobiti preko predlaganih državnih finančnih privilegijev in davčnih olajšav podoben položaj nedotakljivosti, kot ga trenutno uživajo uredniki in novinarji na državni RTVS. Plačujemo jih vsi, nadzirati, kritizirati, usmerjati pa jih pri njihovi včasih tudi nedopustno neprofesionalni in politično nedostojno aktivistični samovolji ne more in ne sme nihče.
    Za kakovostno zboljšanje medijske krajine očitno ni odrešilna finančna neodvisnost od trga ter finančna podrejenost proračunskim virom. Več javnega denarja za medije ne pomeni več medijske avtonomije, politične svobode, neodvisnosti in demokratičnega pluralizma. Primer statusa, vodenja, upravljanja in financiranja državnega zavoda RTV Slovenija nazorno dokazuje, da precejšnja finančna neodvisnost medija (oz. večinska odvisnost od brezimnih in brezpravnih prisiljenih plačnikov RTV prispevka) nikakor ni zagotovilo za resnično svobodo, neodvisnost, pluralno ter demokratično odprtost medija.

  4. Resnici na ljubo se veselim njihovega propada. Dnevnika in Večera tako in tako še nikdar nisem vzel v roke, za tovarniško glasilo Delo pa ne mislim dati niti centa.
    Če so imeli tajkuni denar, da kupijo časopisne hiše, naj jih še vzdržujejo. Dobiček bi imeli, izguba pa naj se razprši (preko proračuna) med prebivalstvo.
    Požarreport se vzdržuje sam, TV oddaji faktor gledanost iz tedna v teden raste, Domovina je že več let v skokovitem porastu in se financira preko donacij, tudi novičarski portal SIOL postaja prebavljiv…..Ostali naj premislijo komu služijo, ali bralstvu in resnici in dejstvom ali svoji zavržni, obskurni new age marksistični ideologiji.
    Ob tem pa mi je iskreno žal za številne dobre novinarje, ki bodo na eksitenčnem robu. A naj sami znotraj hiše obračunajo s svojimi politkomisarji. Ni nikogar, ki bi to storil namesto njih.

  5. Če to napravi vlada in popusti tem levičarskim pisunom, so zgubili moj in še marsikateri glas. Naj si ponovno pridobijo naročnike še posebej pa ugled ob poštenem obveščanju in pisanju. To še posebej velja za Večer in Delo.

  6. Upam da Janša tukaj ne bo popustil. Kaj se zdaj te časopisne hiše gredo? Naj preživijo na trgu tako kot ostali. V preteklosti bi razmišljali o tem kakšne neverodostojne informacije so pošiljali v svet in blatili vsakogar ki ni “naš”.
    Saj so ja pametni tile novinarji da bodo kaj pogruntali kako bodo rešili težavo.

    Mislim da je zdaj prisel čas da se kdo drug ostane brez službe kot pa samo delavci v tovarnah in ostali ljudje ki pridno delajo pa so zgubili službe zaradi pogoltnezev.

  7. Če revolver ideološki in režimski časopisi kot so Delo, Dnevnik in Večer na trgu ne morejo preživeti, naj brez vsakršne škode propadejo.

    Saj niso zdravstvene ustanove, policija, gasilci in druge koristne ustanove, ki morajo funkcionirati ne glede na stroške.

    Ne dovolim, da se od davkov, ki jih plačujem, dodeli tem škodljvcem en sam cent!

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime