Zapuščina Slovenske vojske v Afganistanu

Vir foto: Twitter Slovenske vojske

Slovenska vojska je po sedemnajstih letih sklenila svoje dejavnosti v Afganistanu, prejšnji teden pa se je v domovino vrnilo še zadnjih šest pripadnikov. Umik je bil izveden v skladu z načrtom zveze NATO, za krhki (in mnogokrat celo neobstoječi) mir pa bodo tam v prihodnje skrbele afganistanke varnostne strukture. Kaj pa je slovenska prisotnost v tej nemirni državi prinesla Slovenski vojski, in kaj so od tega imeli Afganistanci?

V nasprotju s stališči gorečih nasprotnikov zveze NATO lahko ugotovimo, da sta bili obe strani deležni obojestranskih koristi, ki pa v prihodnosti ne bodo več tako samoumevne. A o tem v nadaljevanju, poglejmo si najprej podatkovne obrise: Slovenija je bila v Afganistanu prisotna od leta 2004, ko so tja z namenom izvidovanja odšli specialci, sledili pa so jim pripadniki operacij ISAF (2004 – 2014) in Odločna podpora (2015-2021).

Posnetek komentarja Roka Freliha je na voljo na koncu prispevka.

V okviru ISAF-a je v okviru 21 kontingentov delovalo 1.271 pripadnikov, ki so izvajali izvidovanje, varovanje, mentoriranje, svetovanje in tudi specialno delovanje. Sledila je operacija Odločna podpora, katere poudarek je bil na vzpostavitvi lastnih afganistanskih varnostnih sil, ključne točke pa so bile med drugim usposabljanje, vodenje in razvoj kadra ter podpora pri spoštovanju načel pravne države in dobrega upravljanja. Skupno je bilo v Afganistan napotenih skoraj 1.400 slovenskih vojakov.

SV je v Afganistanu skrbela za lokalno prebivalstvo

Resnično, ni ga pobijala. Izrecno je potrebno poudariti dvoje: da so bile omenjene operacije zveze NATO in partnerskih držav vzpostavljene z mandatom Varnostnega sveta OZN in so bile zavezane mednarodnemu vojnemu in humanitarnemu pravu, ter da je bila prisotnost SV izključno mirovniške narave. SV ni izvajala bojnih operacij, kot to velja denimo za nekatere druge novejše članice zavezništva, kot sta Hrvaška in Poljska.

SV v Afganistanu ni izvajala bojnih operacij, kot to velja denimo za nekatere druge novejše članice zavezništva, kot sta Hrvaška in Poljska.

Med nalogami ISAF-a najdemo usposabljanje afganistanske vojske (ANA) in policije (ANP), kar je nujno, če želi neka država samostojno ustvariti varno okolje za svoje državljane. Poleg tega pa je bila prisotnost tujih vojska s civilno – vojaškim sodelovanjem usmerjena v dobrobit civilnega prebivalstva, na primer v obnovo šol in zdravstvenih objektov, obnavljanje zalog vode, podporo boju proti mamilom in razoroževanju oboroženih skupin ter zagotavljanje humanitarne pomoči.

SV v sedemnajstih letih ni imela smrtnih žrtev, nekaj pripadnikov pa je bilo ranjenih. Dober rezultat lahko pripišemo tudi kulturni ozaveščenosti slovenskih vojakov, saj so ti do domačinov pristopali spoštljivo in nekonfliktno, za kar so bili posebej usposobljeni. Za komuniciranje z domačini so se tudi učili paštunskega jezika.

Zagotavljanje mednarodne varnosti na tujem

Kljub vzpodbudnim statistikam in prizadevanjem za normalizacijo življenja v tej nefunkcionalni državi pa se še vedno postavlja vprašanje, kaj, za vraga, je Slovenija tam počela? Varnostni strokovnjak dr. Vladimir Prebilič je za četrtkove Odmeve povedal, da je Slovenija del zavezništva, in kot taka ne sme le pobirati bonusov, pač pa tudi prevzeti odgovornost pri zagotavljanju varnosti.

Prebilič pojasnjuje: “Ko govorimo o asimetričnih in nekonvencionalnih grožnjah, je nemogoče braniti Republiko Slovenijo in vse nas na naši meji. Veliko operacij moramo žal opraviti tudi kje drugje, da tam zagotovimo neko stabilnost, da te grožnje sploh ne pridejo na naša vrata.”

Dodamo lahko, da čeprav je danes svetovna varnost zelo kompleksna, jo velik del družbe še vedno dojema v takem smislu kot pred prvo svetovno vojno, ko je obramba države v veliki meri pomenila obrambo državne meje. Prebilič izpostavlja tudi dejstvo, da so takšne misije za vojake pomembne za pridobivanje izkušenj, ki jih sicer ne bi pridobili.

Ozrimo se še na tiste, ki jih Zahod z umikom pušča za sabo. Za stabilnost in mir v državi umik po Prebiličevih besedah ne prinaša “nič dobrega, ne za nas, ne za koga drugega.” Čeprav so afganistanske sile do neke mere usposobljene, so Talibani kot udarna pest radikalnega islama še vedno faktor, ki je v nekaterih delih države močnejši od (bolj) demokratično usmerjenih oblasti.

Mir v regiji je krhek tudi zaradi interesa zunanjih sil; Prebilič izpostavlja Kitajsko (ki je Afganistan do neke mere sposobna stabilizirati, a temu bi najverjetneje sledila destabilizacija širše regije), govori pa se tudi o Indiji, ki si z velikimi vlaganji želi ne le širiti finančni vpliv, pač pa tudi brzdati radikalni islam in ustavljati Kitajsko. Svoje interese ima tudi Rusija, prav tako sosednji Iran. V vakumu, ki ga za seboj pušča odhod zavezništva, se zna zelo hitro porajati novo bojišče omenjenih sil oziroma njihovih proxyjev.

Z vidika mednarodne varnosti, stabilnosti regije, preprečevanja migrantskih tokov, trgovine z mamili in radikalnega islama umik iz Afganistana (vsaj za evropske države) v negotovih razmerah ni modra poteza. Brez dvoma pa lahko z mirno vestjo rečemo tisto, kar predvsem levi pol najbolj skrbi: da je SV v zadnjih 17 letih prinašala mir, pomagala je stabilizirati razklano državo in po svojih najboljših močeh izboljševala življenje lokalnega prebivalstva. Kapo dol.

Če je neko območje stabilno, ljudem ponuja prihodnost. Tako ne prihaja do radikalizacije, kriminala in nasilja, ki se iz izvornih seli v ciljne države. Da, tudi v Slovenijo. A to je očitno tako zapletena matematika, da je nekateri ne morejo razumeti.

7 komentarjev

    • Niste. Vzeli ste iz konteksta en stavek. Če bi prebrali celoto, bi bilo drugače. Je pa tako, da ima vsaka medalja dve plati in v življenju se moraš odločiti za določeno stran. Ne moreš biti vedno vmes in potem še držati roke stran ter si umiti roke kot Pilat. Glede na to, da je bila misija organizirana tudi po pokroviteljstvom ZN, je šlo za mednarodno akcijo vzpostavljanja miru in delovanja države na novi osnovi. Z moje strani torej pozitiven prispevek.

      • g. Alojzz, saj razumem vaše pripombe ampak so neumestne. Kot prvo naši niso šli izvažati demokracije ampak so se vojne tam začele zaradi drugih stvari. Poznate vmešavanje tako Rusije kot ZDA. Zdaj je šlo le za saniranje posledic vojne. O demokraciji bodo odločali ljudje tam sami.
        Drugače pa o naših vojakih zelo pozitivno govorijo na Kosovem, pa tudi v BiH. Slovenija ima zaradi tega zelo pozitiven prizvok, ko se pogovarjaš z domačini. Verjetno ga ne bi imela, če bi izvažali nekaj, kar jim ni všeč.

  1. Strinjam se z Martinom Lavričem.
    Čestitke našim vojakom in vojakinjam (čeprav če smo iskreni bi moralo področje bojevanja ostati v moški domeni; viteštvo, branjenje doma, dolžnost do domovine in to…).
    Opažam pa, da modre čelade v okviru OZN nimajo več takšnega naboja in potenciala kot v devetdesetih. OZN takrat od časa Puščavskega viharja in prve iraške vojne ni več sposoben vzpostaviti neke konkretne misije preprečevanja in zaustavljanja vojne. Bosna je bila (pred unilateralnim posegom ZDA) polom z nasmejanimi in flegmatičnimi Nizozemci v glavni vlogi, Ruanda katastrofa, Kongo neuspeh, Afganistan očitno tudi, v Sirijo modre čelade niso niti vstopile, …. Mogoče je sam model izpet?

  2. Pripadniki SV so na mirovni misiji v Afganistanu vsekakor spoštljivih 17 let dostojno in častno zastopali RS in si ob tem pridobili tudi veliko dragocenih vojaških in človeških izkušenj ter mednarodnega ugleda.
    Je pa tudi omenjena mirovniška akcija mednarodnega posredovanja v imenu VS OZN in Nata ponovno pokazala, da je z vojaškimi silami relativno uspešno mogoče vzpostaviti premirje ter ga za silo in na silo zadrževati tudi celih 17 let, a da tudi po tolikšnem času in po tolikšnem finančnem in kadrovskem vložku zavezništva Nato in ZDA ni mogoče računati na trajen mir ter bistveno bolj znosne družbene in politične razmere v notranje sprti in interesno razdeljeni državi, kot je Afganistan.
    Podobne posledice so zapustile mednarodne mirovne sile, denimo, v Iraku, Libiji, Siriji, celo v BIH in na Kosovu, kjer se iz bolj ali manj začasnega premirja ter nadaljnjih pojavov notranjega terorizma, diverzij in celo državljanske vojne pod pokroviteljstvi sosednjih držav (ali celo interesno vpletenih svetovnih velesil) nikakor ne more “roditi” trajen mir ter državljani nikakor ne morejo v miru svobodno in neodvisno ter demokratično izvoliti veljavnih in kredibilnih institucij lastne ljudske oblasti.
    Skratka, spoznanje je precej trpko in črnogledo. Z orožjem in tudi z najboljšimi nameni mednarodne skupnosti je mogoče vsaj začasno zagotoviti le premirje ter vsaj začasno ohranjati nedolžna življenja, ni pa s tem izključno vojaškim posredovanjem mogoče odpraviti vzrokov za notranje nasilje samodržcev, državljanske vojne paravojaških enot ter za pogubno vpletanje tujih imperialističnih interesov.
    Z odpravljanjem globljih vzrokov družbene neenakosti, civilizacijske, verske, ideološke in politične nekompatibilnosti ter celo porazne neenakosti na področju varstva in ohranjanja narave, trajnostnega razvoja, dostopnosti naravnih virov, hrane in javnega zdravja pa se ne ukvarja ne OZN ne druge mednarodne politične in vojaške organizacije. Saj neodgovorno računajo na to, da bodo pogubne posledice omenjenih neenakosti in nepravičnosti odpravljale še naprej lahko mednarodne humanitarne in mednarodne vojaške organizacije – z mnogo višjimi stroški in mnogo več kolateralnimi človeškimi žrtvami.

Komentiraj