Zakaj ženske brez "gorskih zdravnikov" ne morejo preživeti

Milena Miklavčič
POSLUŠAJ ČLANEK
V dneh okoli obiska Hansa Sigla v Sloveniji je bilo prelitega veliko črnila. Še najmanj čudaškega zgražanja je bilo, ko se je dotični srečal s predsednikom. Gliha vkup štriha, pač.

Eni so se nad trumami, ki so hitele pozdravit in počohat Gorskega zdravnika, zgražali, drugi so se privoščljivo trkali po čelu, češ, poglej jih tepčke. Resnici na ljubo pa se ni zgodilo nič takšnega, kar bi nas  moralo presenetiti.

Takšni ali takšne smo, pa ne le od včeraj - od vekomaj.

Slepota človekova uma, ki se raje zateka v pravljični - nikoli (ali zelo poredko) uresničljiv svet, kot da bi polnokrvno živel realnega in otipljivega, ni od danes. Svet telenovel je prisoten že od vekomaj. Nekoč so se ženske umikale vanj – spomnite se na sestre Brontë – predvsem zaradi krutega položaja, ki so ga imele v družbi, zakaj se zatekajo danes, ko jim ni hudega? Pojma nimam.

Pravljični, romantični, izumetničen, zelo zlagan svet telenovel, knjig (ljubičev) in filmov postaja celo vedno bolj priljubljen in prisoten.

Čemu?!
Včasih se zelo na tiho (bognedaj, da bi me kdo slišal) sprašujem, kaj pa, če so za to noro romantiko, skregano z vsako zdravo pametjo, krivi moški?

Ne bom pozabila kramljanj z nekaterimi sogovornicami. Ena od njih, Marijana, je bila rojena v letu, ko se je končala 1. svetovna vojna. Oče, ki ga je njegova družina sicer namenila za duhovnika, je kot študent doživel nenavadno nesrečo (s polno naloženim vozom sena se je prevračal po strmem bregu in se hudo poškodoval) je bil ljubitelj knjig tudi potem, ko se je po večletnem okrevanju poročil z Marijanino mamo.

Na knjižnih policah je dekletce, ki je znalo brati že pri petih letih, našlo tudi tako imenovane večernice. Le-te je izdajala Mohorjeva družba, bile pa so namenjene (med drugim) tudi opisovanju, predvsem pa krepitvi krepostnega, poštenega, nedolžnega in zglednega življenja deklet in žena.

Marijana:''Te knjige sem dobesedno požirala. Nisem jih prebrala enkrat, prebrala sem jih stokrat! O moških in o zakonu sem si z njihovo pomočjo pridobila zelo romantične predstave. Prepričale so me, da so otroci spočnejo že, če se mož in žena nežno poljubita na lice.

Kadar me je slišala mama, mi je z mrkim pogledom namignila: 'Boš že izvedela, kako je v resnici, ko bo prišel pravi čas!' Pri dvaindvajsetih sem se poročila s fantom, ki je bil sin očetovega borca s Soške fronte. Ni mi bil preveč všeč. Vsakokrat, ko me je prijel za roko, sem raje mislila na najljubše junakinje iz knjig, ki so verjele, da 'ljubezen pride s časom in ne takoj'.

Tega, kar se je potem zgodilo na poročno noč, nisem pričakovala niti v najbolj grozljivih sanjah! V nobeni knjigi ni o tem nič pisalo, mama mi je sicer namignila, naj stisnem zobe, a to je bilo tudi vse. Ko je mož legel name, je bilo strahotno. Šok. Bolečina, ki ji ni bilo videti konca.

Na koncu je prišel še gnus, ki je bil najhujši. Začela sem odklanjati svoje lastno telo, ne le moževo. Dobričina, kakršna je bil čez dan, se je zvečer prelevila v zver, ki je od mene zahtevala moški užitek.

Nekoč sem poskušala potarnati očetu, pa me je zavrnil z besedami, da se me sramuje, ker zanemarjam dolžnosti, ki mi jih je namenil Bog. Nekoč sem napisala pismo pisatelju Janezu Jalnu. Zanimalo me je, zakaj v svojih knjigah opisuje življenje, ki nima nobene zveze s tistim, ki smo ga morale živeti ženske. Odgovoril mi je šele čez nekaj mesecev. Malo sem že pozabila, kaj mi je napisal, spomnim pa se, da ga je zaskrbelo za čistost in ponižnost moje duše.

Rodila sem štiri sinove in nobene hčerke. To, da prekletstva, ki je teplo nas, ženske, nisem prenašala na žensko potomstvo, mi je bilo in mi je še v veliko uteho. Knjige so bile, so in bodo moj aspirin.''

Irma:''Rojena sem bila leta 1955. V šoli sem bila odličnjakinja, vendar ni bilo misliti, da bi me doma pustili študirati. Izučila sem se za šiviljo, se že pri sedemnajstih poročila s prvim, ki je prišel mimo.

Prišla sem z dežja pod kap. Luis je imel velike psihične težave, ki so eksplodirale zlasti tedaj, ko je pil. Medtem ko sem dojila, sem veliko brala, da sem pozabila na udarce. Največ Viktorio Holt, pa Čarovnico z griča, Desiree in številne druge. Mislim, da sem knjižnico obiskala najmanj enkrat tedensko.

Ko se je na televiziji začela vrteti Esmeralda, sem si kupila prvi televizor. Sanj, ki mi jih pričarajo meni ljube nadaljevanke, si še zmeraj ne pustim vzeti!'' 


Zgodb žensk, ki z veliko argumenti razložijo, zakaj brez ''gorskih zdravnikov'' ne morejo (pre)živeti, je še veliko.

Včasih se zelo na tiho (bognedaj, da bi me kdo slišal) sprašujem, kaj pa, če so za to noro romantiko, skregano z vsako zdravo pametjo, krivi moški?

Tisti moški iz krutega, zelo realnega sveta, ki z glavnimi junaki iz ''mehiških'' nadaljevank in ljubičev nimajo nobene stične točke? Ne v sajenju rožic, niti v izurjenostih, ki delajo razne Daniele Arenase ''nadmoške'' v postelji,  niti v te amo retoriki, v obnašanju nasploh?

Zelo dobro vem, da naši pradedje niso imeli posluha za žensko dušo, mar ga nimajo tudi njihovi vnuki in pravnuki?

Kakorkoli že obrnemo, čudo je res, se vam ne zdi, da imajo ženske še zmeraj raje romantičnega goloba na strehi kot malo bolj oskubljenega vrabca v roki?
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Razlog za vračanje k pralikom je v poplitvenem dojemanju spolnosti, ki postaja resen problem vse več mladih
  • 04. 02. 2024
Plemenit cilj spolne vzgoje in zakaj je javna RTV padla na tem izpitu
  • 25. 02. 2024
Ženska militarizacija – pot do ženske emancipacije?
  • 07. 11. 2023