Zakaj Trst ni več naš in so tega celo veseli

Foto: Tino Mamić
Vsakič, ko hodim po starih tržaških ulicah med velikanskimi palačami, vseh po vrsti bistveno večjih od največje ljubljanske, mi je pri srcu malce težko. Videvši monumentalne stavbe ob širnem morju, vedno pomislim na isto. Presneto, da je danes naša prestolnica podeželska Ljubljana, namesto metropolitanskega Trsta.

Zvočni posnetek komentarja Tina Mamića najdete na koncu članka.


Spominjam se nekega zgodovinskega simpozija. Uglednega zamejskega zgodovinarja Jožeta Pirjevca so vprašali, ali bi Trst po drugi vojni pripadel Sloveniji, če ne bi tu vladali komunisti. Doktor zgodovinskih znanosti, ki je svoj svetovni nazor jasno izrazil že pred leti, ko se je dal fotografirati s partizansko čepico na glavi in večkrat kandidiral za levičarske stranke, je odgovoril nekako takole: »Prav izrecno tega ne moremo zatrditi. Gotovo pa to ni pomagalo.«

Partizanska škoda


Seveda bi bilo preveč preprosto in poenostavljeno reči, da so partizani Sloveniji zapravili Trst. A vendar je prav komunizem tisti, ki je pri postavljanju zahodne državne meje pomagal, da je onkraj nove meje ostalo kakih 150.000 Slovencev. In prav komunizem je pomagal, da se ima večina 200.000 Tržačanov še naprej za Italijane, za kar so se že desetletja nazaj odločili njihovi slovenski in hrvaški predniki.

Naj popravim. Za kar so so njihovi predniki MORALI odločiti. Genetska slika, če bi jo lahko naredili, bi namreč pokazala, da se slovenska kri pretaka prav v slehernemu Tržačanu. Vse to pa tudi sam opažam, ko v krstnih knjigah 19. stoletja v strogem »povsem prevladujoče italijanskem« središču mesta najdem večino priimkov, ki kažejo svoje neitalijansko poreklo.

Šovinistični popadki


Tega Italijani seveda ne marajo slišati. Zato še toliko bolj radi poudarjajo svoje italijanstvo in privrženost trikolori. Kot vsi renegati skušajo biti bolj italijanski od samih Italijanov. Bolj papeški od papeža. Zato imajo še danes mnogi šovinistične popadke, ki pa na srečo niso nič kaj več od folklore. Nihče jih namreč ne jemlje resno. Še Rim ne.
Če pomislimo, da so partizani v Trstu in okolici pred odhodom pobili in v jame zmetali med tri in štiri tisoč žrtev, bi težko oporekali dejstvu, da so bili Tržačani njihovega odhoda veseli.

V nacionalističnem šopirjenju, ki ga velikokrat na svoji koži začutijo tudi zamejski Slovenci, so sedaj sprejeli lokalni praznik, dan osvoboditve mesta v spomin na odhod partizanov iz Trsta. Če pomislimo, da so partizani v Trstu in okolici pred odhodom pobili in v jame zmetali med tri in štiri tisoč žrtev, bi težko oporekali dejstvu, da so bili Tržačani odhoda veseli. Z odhodom partizanov se je namreč končal teror.

Dva terorja


Res je, tudi fašizem je zakrivil nad Slovenci, posebej pa nad Primorci, genocid. V vseh letih vojne je italijanski okupator povzročil smrt 6.261 Slovencev. Od tega so samo na Primorskem pobili 1.245 Slovencev. V tistih nekaj majniških dneh, pa so partizani na Primorskem več kot 3.000 Italijanov. Trikrat več kot italijanski okupator Slovencev.

Razumemo lahko, da je šlo tudi za maščevanje. Trenutek besa. Afekt. A številke kažejo, da je bil partizanski teror sistematičen in premišljen. Nič posebej afektiven. Predvsem efektiven.

Mnoga grobišča iz tistega obdobja so še danes neurejena. V prenekaterem najdemo nad kupi kosti odpadke. Na Socerbu so v eno tako brezno v 70-ih letih prejšnjega stoletja, 30 let po koncu vojne, iz Luke Koper napeljali za 15 tovornjakov pokvarjenih salam.

Posle Tita – Tito (Po Titu – Tito)


Za te poboje je najbolj odgovoren Josip Broz Tito, vrhovni partizanski poveljnik, ki je prav v času pobojev »potoval« po Sloveniji. Na Sabotinu nad Gorico so neznanci prav te dni ponovno obnovili bleščeči bel napis TITO. Postavili so ga komunisti po vojni na točko, ki je dobro vidna z italijanske strani. Tako so provocirali. A to isto počno njih nasledniki tudi meseca maja 2020. V času miru in demokracije. V času, ko vemo, da smo Gorico izgubili ravno zaradi – Tita. To namreč za razliko od Trsta vendarle lahko zatrdimo z gotovostjo. Če bi komunizma ne bilo, bi se v Sloveniji seveda ravno tako razvilo odporništvo in bi bila narodna vojska demokratična, potem bi Gorica gotovo pripadla Sloveniji, ne pa Italiji.

Kaj si misli povprečen Italijan ob pogledu na sveže pobeljen napis Tito nad svojim mestom? Ali ni logično, da zakolne (žal ta beseda nima prevoda v zborni slovenščino, pomeni pa nekoga prekleti)? Ali ni logično, da skuša manifestativno izraziti svojo jezo?

Ni mi všeč, da v Trstu sprejemajo nov praznik, ki ima protislovensko vsebino. A hkrati težko to povem na glas, dokler imamo na hribih napise TITO, v breznih pa nepokopane človeške kosti italijanskih, nemških, hrvaških in slovenskih vojaških ujetnikov.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike