Zakaj starši ščitimo otroke pred neuspehi?

Privzeta profilna slika
Milan Knep

POSLUŠAJ ČLANEK
Marto, Marijino in Lazarjevo sestro iz Betanije, navadno obravnavamo kot gospodinjo, ki jo skrbi in vznemirja veliko stvari. Danes bomo Martino skrb za red v hiši in gospodinjska opravila pustili ob strani in bomo v njej motrili starše, ki v skrbi za otroke radi prestopijo prag, do katerega je skrb za otrokov razvoj še koristna.

V začetku letošnjega maja smo si postavili vprašanje, kako naj starši obvladujejo svojo skrb za otroka, da izrazi skrbi otroku ne bodo nadležni, posledično pa negativni za njegov osebnostni razvoj. Kajti otrok, do katerega so starši preveč skrbni oziroma zaščitniški, se jim začne izmikati, postaja vse manj iskren in začenja prikrivati vse tisto, kar bi starše lahko vznemirilo in skrbelo. Otrok si upa staršem pokazati samo še svojo pozitivno stran, ne pa svoje ranljivosti in nemoči. Tako prihaja do negativnega osamosvajanja, ko otrok za hrbtom staršev rešuje tudi tiste svoje težave, pri katerih bi še naprej potreboval njihovo oporo. Če starši tega ne uvidijo, na otroka še naprej pritiskajo, kar ima za posledico anksiozne motnje, visoko raven stresa in različne oblike zasvojenosti.

Več je manj


Starši se v skrbi za otrokov razvoj večkrat pretirano trudijo, da bi dali otroku preveč vsega, na primer preobilje materialnih dobrin, igrač, videoiger, nasvetov, usmeritev, navodil, nadzora. Kmalu se izkaže, da mu zaradi vseh teh skrbi dajo manj, ker porušijo v njem temeljno ravnovesje. Otroci, ki so zatrpani z dobrinami, trpijo zaradi pomanjkanja občutka o lastni vrednosti. Ne razlikujejo potreb od želja. Ne znajo presoditi, kdaj imajo dovolj. Videti so razvajeni, in jih tako dojema tudi okolica, dejansko pa so izpostavljeni večjemu tveganju in zasvojenosti. Otrokom, ki so bili deležni preveč nasvetov, usmeritev in nadzora, manjka občutek notranjega nadzora, so bolj depresivni, več težav imajo s samostojnim reševanjem problemov, ne znajo se dobro prilagajati. Najdragocenejša pomoč, ki jo lahko starši dajo otrokom, je ta, da jim pomagajo razviti notranji kompas.[1]
Otroci, ki so zatrpani z dobrinami, trpijo zaradi pomanjkanja občutka o lastni vrednosti.

Vsega tega, kar smo doslej povedali o posledicah prevelike skrbnosti in zaščitniškega odnosa do otrok, se zaveda vse več staršev, a kljub temu njihova vzgojna praksa nemalokrat ni dosti drugačna od staršev, ki so glede tega do otrok manj osveščeni. Eno je namreč vzgojni problem razumeti, povsem nekaj drugega pa je konkretno ravnanje.

Kaj starše glede teh vprašanj uči Marija, Martina sestra in kaj Marija, Jezusova mati?

Kaj je imela Marija, česar ni imela Marta (in kaj je manjkalo njej)?


Lukov zapis Jezusovega srečanja s sestrama v Betaniji ne gre v smer, kot da bi bila Marta praktik, Marija pa njeno nasprotje, ženska, ki bi jo zanimala predvsem duhovnost. Tisto, kar je Jezusa zmotilo pri opazovanju Marte, je bila njena enostranskost, nekakšna zasvojenost z delom in skrbmi za dom, s čemer je obremenjevala najprej sebe, ker je bila sama s seboj nezadovoljna, obenem pa je svoj življenjski slog, delo in še enkrat delo, vsiljevala tudi drugim kot univerzalni model. Svojih skrbi ni znala odložiti in priznati, da na koncu koncev vendarle ni vse odvisno samo od njenega dela, ampak da obstaja še cela vrsta drugih dejavnikov, ki lahko še kako pozitivno vplivajo na odnose in razmere v domači družini.

Kaj je torej imela Marija, česar ni imela Marta, ki je bila zaradi utrujenosti sitna in sestri nevoščljiva? Marija je znala iz skrbi in nenehnega dela izstopiti ter se telesno, psihično in duhovno regenerirati. Kako se telesno in psihično obnoviti, tu ne bomo govorili, ker je o tem na voljo veliko nasvetov in uporabnih praks. Marija je v primerjavi s sodobnimi nasveti za obnovo telesnih in duševnih moči dragocena zato, ker nas uvaja v integralno sprostitev, kajti duhovna regeneracija je temelj vsake druge celostne osvežitve.

Marija je, pravi Luka, sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegovo besedo. Kaj ji je Jezus povedal in kaj pove nam, če jo posnemamo? Povedal ji je, da vidi vsako podrobnost njenega življenja, torej tudi vse njene skrbi, strahove, neznanje, slabo počutje, lenobnost, pomanjkanje dobrih zamisli; vidi, da Marija pogosto ne obvladuje ne svojega življenja ne nalog, ki jih ima. Jezus Marijo pohvali, ker je vse te pomanjkljivosti ne iztirijo. Veruje namreč, da je On ves čas ob njej, sredi nepopolnosti, ki jih doživljanja, pa naj se Njegove bližine zaveda ali ne. V svoji vsemogočnosti in ljubezni do nje Jezus zanjo ureja stvari, ki jih sama ne zmore ali ne zna, zato mu lahko zaupa, se nanj zanese, se sprosti ter mu vso gmoto bremen sproti izroča, saj je vendar večkrat rekel, naj pridejo k njemu vsi, ki se trudijo in so obteženi.
Duhovna regeneracija je temelj vsake druge celostne osvežitve.

Kje je priložnost, da sedemo k Jezusovim nogam in kako slišimo, da nam govori, nas opogumlja, odvzema bremena in nas sprošča kot Marijo? Možnosti je veliko, na primer molitev pred izpostavljenim Svetim rešnjim Telesom, tiha osebna molitev v cerkvi, ko ni organiziranega češčenja, duhovno izročilo Cerkve priporoča molitev psalmov. Najdemo jih v Svetem pismu in molitvenikih, kakršna sta na primer Kristjan moli in Magnificat. Če pri rokah nimamo nobenih besedil, lahko molimo rožni venec. Ni treba, da se med hojo po cesti ali med vožnjo izgubljamo v brezplodnem načrtovanju, ko ena misel prehiteva drugo, ena ideja spodriva drugo, ampak se s preprostim ponavljanjem Zdravamarij predajmo Jezusu in Mariji. Sveti Duh po teh besedah napolnjuje našo dušo z Jezusovo in Marijino navzočnostjo ter z njuno razumnostjo in toplino ter v naše življenje vnaša razplet, ki ga sami nikoli ne bi iznašli.

Sprejmimo, da nas bodo razočarali

Kaj nam o odložitvi skrbi za dom in otroke pove Jezusova mati Marija? Ustavimo se pri četrti postaji križevega pota, ki ima naslov Jezus sreča svojo mater. Naš četrti križ je, da neizogibno tako ali drugače razočaramo in užalostimo tiste, ki jih ljubimo. Jezus se na križevem potu, ki mu je bil vsiljen, ni mogel izogniti srečanju s svojo materjo. Ni se mogel skriti, da bi ji prikril svojo sramoto. Morala ga je gledati razbičanega, ponižanega, zaničevanega, preziranega, popljuvanega in v skrajnih telesnih in duševnih mukah. Morda je Marija ob poti na Kalvarijo Jezusa lahko pogledala v oči. Ne eden ne drugi ni mogel ničesar olepšati, ublažiti in spremeniti.

Na tem svetu je nemogoče, da ne bi prizadeli tistih, ki nas imajo radi. Tega jih ne moremo obvarovati. Ker smo sami v preteklosti enkrat ali večkrat prizadeli svoje starše bodisi zaradi slabih ocen v šoli bodisi z izbiro poklica, službe, partnerja, ali zaradi razkritja nesposobnosti, nizke plače ipd., se bojimo, da bi grenko izkušnjo podoživeti znova, če bi naši otroci razočarali nas. Seveda hočemo svojim otrokom dobro; vse bi naredili, da se jim ne bi zgodilo kaj hudega, kaj šele kaj podobnega kot Jezusu v pričo matere Marije, a si prikrivamo, da jih nadziramo, in smo do njih pretirano skrbni in zaščitniški tudi zato, ker se bojimo, da bi jim spodletelo in bi njihov neuspeh udaril nazaj, po nas, ker bi bili v posmeh okolici, ki bi se naslajala nad našo polomijo in nam jo privoščila.

Ščitimo otroke pred neuspehi, da bi kot starši zaščitili sebe in bi ob otrocih uživali samo ponos in zadoščenje za dobro opravljeno vzgojo. A tako kot smo mi razočarali svoje starše, ker nismo dosegli vsega, kar niso dosegli sami, a so upali, da bomo dosegli mi, tako bodo naši otroci zadali bolečino našim pričakovanjem, postavili bodo pod vprašanj naš velikanski in dolgoletni finančni vložek v dobrine, ki smo jim jih nudili, vložek, ki je terjal našo kri zaradi neprespanih noči, odpovedovanja sebi, vse zato, da bi bilo njim dobro.
Na tem svetu je nemogoče, da ne bi prizadeli tistih, ki nas imajo radi. Tega jih ne moremo obvarovati.

Ko sprejmemo, da smo smeli razočarati svoje starše, da smejo naši otroci razočarat nas, najdemo Jezusa, ki je človeško gledano na križevem potu razočaral Marijo, svojo mater. Kot je Marija ob križevem potu dojela, kdo je Jezus, bomo tudi mi nekega dne dojeli, kdo so naši otroci, da namreč niso naši, ker jih opasuje On in jih pelje, kamor nismo načrtovali in si mogoče nismo želeli. Takrat bo v nas dokončno umrla želja, da bi naši otroci uspeli po naši meri, dosegli rezultate, o katerih smo sanjali, zaradi katerih smo jih vozili na morje, jim plačevali treninge in jih dobro hranili.

Ko se poslovimo od naših utvar, zaradi katerih hočemo upravljati z otroki, a si pri tem ves čas dopovedujemo, da nam je mar izključno njihova sreča, postanemo svobodni, odrešeni v Bogu, ker nas edino On lahko osvobodi vseh zamisli, s katerimi želimo sebe in otroke zapisati temu svetu, ambicijam, da bi na tem svetu nekaj pomenili in v njem zarisali trajno sled.

Ko odmrejo vsi naši vzgojni konstrukti in po merilih sveta zastavljeni cilji, ko vemo, da smemo razočarati in da nas smejo razočarati tudi naši otroci, takrat šele lahko izberemo Boga za svoje vse, kot Marija, ki si je izvolila najboljši del, takrat so ob nas sproščeni in svobodni tudi naši otroci, takrat se začenja odrešenje za vso družino.[2]



[1] Prim.: dr. Shimi K. Kang, Delfinja vzgoja, izdala založba Didakta, 2016. Glej: Intuicija in vzgoja, Stres – epidemija 21. stoletja, Delo – Ona, 17. 5. 2016. S. K. Kang je psihiatrinja in direktorica programov za duševno zdravje otrok in mladostnikov v Vancouru, Kanada.

 

[2] Prim.: Tomislav Ivančić, Pojdi z menoj, Srečanje z Jezusom na križevem potu, izdala Skupnost Mir Slovenija, 2013, str. 23
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike