Zakaj sta si Donald Trump in Kim Jong-Un podobna

Zadnje dni in tedne mednarodno politiko dobro zaposluje in razburja dogajanje na Korejskem polotoku, kjer Severna Koreja nadaljuje z jedrskimi in balističnimi aktivnostmi, kljub opozorilom vse mednarodne javnosti, vključno s Pekingom.

Situacija se je v zadnjih tednih zaostrila - Severna Koreja pogosteje izvaja poskuse s strateško (jedrsko) oborožitvijo in nadaljuje z grozečo retoriko, pri tem pa za njo prav nič ne zaostajajo ZDA, ki imajo seveda novega, izredno odločnega in možatega predsednika.

Politična in gospodarska dejstva o Koreji

Poglejmo najprej, kakšna so osnovna dejstva o obeh Korejah. Kot vemo, je polotok po 38. vzporedniku strogo razdeljen od konca korejske vojne l. 1953 na severni, avtoritaren komunističen, in južni, demokratičen kapitalističen del.

Režim na severu, kjer živi okoli 25 mio ljudi, je trenutno najbolj trd in neizprosen totalitarizem na svetu, ki skuša peljati politiko samozadostnosti in doktrino "vojska prva". Takšna izoliranost, ki so jo še okrepile mednarodne sankcije zaradi razvijanja jedrskega orožja, ima za posledice izredno revščino in kronično pomanjkanje osnovnih življenjskih dobrin.

Južni del, kjer živi okoli 50 mio ljudi, je po koncu vojne doživel gospodarski čudež, podoben japonskemu, in je danes eden najbolj razvitih predelov sveta ter gospodarski velikan, od katerega je naravnost odvisen nemajhen del svetovne industrije in trgovine. Južna Koreja sicer nima jedrske oborožitve, vendar je jasno, da za njo trdno stojijo ZDA oz. zahodni svet.

Izkazalo se je, da bo 28-letni Kim Jong-Un še trši in za mednarodno skupnost bolj nepredvidljivi voditelj od svojega očeta - v šestih letih je dal izstreliti že dvakrat toliko raket kot oče v 17-letni vladavini.

Realna razmerja moči v regiji

Pred dobrimi 6 leti je oblast v Pjongjangu po smrti očeta prevzel takrat 28-letni Kim Jong-Un. Izkazalo se je, da bo še trši in za mednarodno skupnost (vsaj na videz) bolj nepredvidljivi voditelj - v tem času je dal izstreliti že dvakrat toliko raket kot oče v 17-letni vladavini.

A vso to rožljanje z orožjem in dramatična retorika voditeljev na državni televiziji je v prvi vrsti utrjevanje Kimove notranjepolitične pozicije, ki je zelo verjetno trdna izključno po fasadi, zatem pa še obupen poskus izboljšanja mednarodne pogajalske pozicije. Kot smo na Domovini pisali že v enem spomladanskih člankov, je namreč dejstvo, da si vojne na Korejskem polotoku ne želi nihče - vključno s Kim Jong-Unom.

Celo on (ali pa vsaj njegovi svetovalci) namreč ve, da bi to zaradi vojaške premoči nasprotnika v končni fazi pomenilo samomor njegovega režima. Nasprotna stran pa si tega ne želi, ker bi spopad verjetno pomenil opustošenje dobršnega dela polotoka (Seul denimo leži le okoli 80 km od meje), številčne žrtve in hud pretres na svetovnih trgih, ki bi zaradi južnokorejske gospodarske pomembnosti močno zavrl regionalno, pa tudi globalno ekonomijo.

Kako na stvar gleda 70-letni najstnik iz Bele hiše in kaj bo storil?

Podobno kot v Kimovem primeru morajo to osnovno izhodišče strateški svetovalci verjetno razložiti tudi ameriškemu predsedniku, prej med drugim voditelju resničnostnega šova in borznemu špekulantu.

Donald Trump je seveda eden najbolj izpiljenih manipulatorjev javnega mnenja in pozna vse zakone javnega nastopanja in manipuliranja, vključno s tistim, ki pravi, da so dominantnost, odločnost in avtoritativnost zelo koristne za javno podobo voditelja, saj se takšnemu človeku ljudje raje priključijo in mu začenjajo (slepo) verjeti.

Poleg tega, tako kot Kim, pozna enega osnovnih načel politike: če bi rad preusmeril pozornost z domačih vprašanj (kjer verjetno nisi najbolj uspešen) in bolje združil ljudi, poišči zunanjega sovražnika in se nasproti njemu začni predstavljati kot zaščitnika pravice in vsega dobrega.

Početje režima v Pjongjangu mu tako v resnici izjemno koristi oz. ga s pridom izkorišča za krepitev svoje podobe. In čeravno si sam najbrž vsaj do neke mere želi vojne s Severno Korejo, saj gotovo razmišlja o tem, da bi postal "rešitelj" korejskega problema in vleče vzporednice z iraško intervencijo Georga Busha oz. Dicka Cheneya, je dejstvo, da je ta situacija bistveno drugačna.

Severna Koreja ima namreč jedrsko orožje, zaradi česar je pač ni moč napasti tako kot Sadama Huseina, kar je po svoje dejansko (edini) uspeh tamkajšnjega režima. Poleg tega in še pomembneje pa je, kot rečeno, Južna Koreja gospodarski velikan, čigar opustošenja ali nestabilnosti si pač niti ZDA ne morejo privoščiti. In čeprav mu je bilo to verjetno treba nekajkrat razložiti, tudi Donald Trump to ve.