Zakaj sploh k spovedi

Milan Knep
15
    Izvor slike: http://imgkid.com/the-scream-munch-original.shtml (Edvard Munch, Krik)

    Nedolgo nazaj sem bil gost prelature Opus Dei, ki ima svojo podružnico tudi v Ljubljani. Ustanovitelj te mednarodne cerkvene ustanove je španski duhovnik Jose Marija Escriva de Balaguer, ki ga je papež Janez Pavel II. leta 1992 razglasil za svetnika. V njihovi hiši v Rožni dolini sta me sprejela dva španska duhovnika. Z namenom, da bi spoznal duhovnost in poslanstvo prelature Opus Dei, sta mi pokazala polurni film, ki je prikazoval njihovega karizmatičnega ustanovitelja, kako se je leta 1974, eno leto pred svojo smrtjo, v Peruju, v dvorani nekega kmetijskega kombinata, pogovarjal z velikim številom vernikov.

    Jose M. Escriva je na tem srečanju močno poudarjal pomen spovedi. Skoraj vsakemu, ki ga je kaj vprašal, je svetoval: ‘Če hočete, da se bo v vašem življenju kaj spremenilo, pojdite k spovedi. Če želite podreti zid, pred katerim nemočno stojite, opravite spoved. Spovejte se svojih grehov. Kesajte se in začnite znova! Bog, ki vas ljubi, vam bo pomagal. Kajti šele priznanje grehov omogoči Bogu, da začne delovati v vas. Spoved je povabilo Bogu, naj deluje.’

    Spodbujen od tega filma sem se spraševal, kaj smo katoličani naredili iz spovedi, zakaj smo spoved tako rekoč odpravili iz svojega življenja? Ali smo sploh kdaj dojeli njeno odrešenjsko moč? In ker se zdi, da ne dovolj, smo izgubili nekaj, kar ni mogoče nadomestiti z ničemer drugim.

    Marsikateri vernik nemara celo misli, da je njegova vera sodobna in osvobajajoča, ker je spoved izključil iz svoje duhovnosti. Začeli smo enostransko poudarjati Božjo ljubezen in pri tem pozabili, da se lahko Božja ljubezen naseli v nas samo, če najprej iskreno in brez olepševanja priznamo, da to, kar je v nas, največkrat ni ljubezen, ampak bolečina, zmeda, greh, obup, malodušje, zagrenjenost, trma, strastna ljubezen, pomešana z izpadi ljubosumja in posesivnosti, napadi beseda zaradi negotovosti in medsebojnega izčrpavanja; da je naša duša zagozdena v omrežje, kjer jo trgajo samouničevalne sile.

    Vse to temno v nas izničuje Božje delovanje. Zato je treba to, kar v nas zaudarja, iztisniti in zdraviti. Nepogrešljivo vlogo praznjenja in zdravljenja mračnih usedlin v duši pa ima ravno spoved.

    Vse temno v nas izničuje Božje delovanje. Zato je treba to, kar v nas zaudarja, iztisniti in zdraviti.

    Kaj sploh je spoved?

    In ker te povezave med mračnim stanjem duše in spovedjo ne vidimo, se morda sploh ne spovedujemo, ali pa se spovedujemo zelo slabo, tako da površno naštevamo vsakdanje grehe in mislimo, da smo s tem najvažnejše opravili. Na spoved tudi v odrasli dobi gledamo skoraj otročje, kot na dan prve spovedi pred prvim sv. obhajilom, ko smo kot osemletniki našteli nekaj preprostih otroških slabosti. In tega vzorca spovedi se potem držimo vse življenje.

    Za ta površen odnos do zakramenta spovedi smo odgovorni najprej duhovniki, ker vidimo v spovedi predvsem sodno instanco, pred katero se obtožimo slabih dejanj,  ne znamo pa spovedi dati odrešenjskega in psihološkega pomena. Na razvrednotenje spovedi vpliva tudi kultura, ki je spoved duhovno izvotlila in jo nadomestila s psihologiziranjem.

    V prepad med vero in kulturo, ki je po besedah papeža Pavla VI. velika drama našega časa, je očitno zdrknila tudi spovedna praksa, kajti Božje usmiljenje na eni strani in psihoterapija na drugi sta danes mimobežni resničnosti. Pred letom 1879, ko se je z Wilhelmom Wundtom (1832–1920) začela eksperimentalna psihologija, so duševnost obravnavali predvsem s filozofskimi kategorijami in jo postavljali v kontekst vere in morale. Danes pa gre za drugo skrajnost: psihologija skoraj ne najde več poti do milosti in odrešenja.

    Zakonsko-družinska terapija, gestalt, imago, kognitivna, transakcijska, vedenjska, relacijska in druge psihoterapije, praviloma niso tudi uvajanje v skrivnost milosti, v proces odrešenja v Svetem Duhu, ki preoblikuje človekovo življenje po zakramentu spovedi in evharistije ter molitvi in Božji besedi.

    Z željo po neki splošni spovedi za vse, z voljo po očiščevanju družbe in posameznika, je povezana tudi sodobna umetnost. Ulay, nekdanji mož Marine Abramovič, svetovno znane beograjske umetnice performansa (od nje se je ločil leta 1988), je na TV SLO marca 2015 govoril o tem, da nam umetnost daje možnost za izpovedovanje notranjih konfliktov.

    Umetnik s svojim delom raziskuje in izpoveduje temne sence svoje osebnosti in družbe. Ulay je razpredal tudi o tem, kako je v nas polno histerije, napetosti, jeze, sovraštva in občutkov brezizhodnosti. Ko umetnik izrazi temno stran svoje psihe, se nekako umiri, spravi s seboj in nadaljuje svoje življenje. Sam mislim, da je Ulay umetnosti pripisoval preveliko vlogo in moč.  A ga skušam razumeti, kajti od nekdaj ima umetnost pretenzijo, da si prilašča božanske atribute.

    Spoved nam daje možnost, da žarki Božjega usmiljenja presvetlijo mrak v duši; da svojo notranjost izpraznimo pred Kristusa, ki po svojem križu in vstajenju našo izgubljenost preobraža v ljubezen.

    Krik

    Ob koncu 19. stoletja se je v umetnosti uveljavil ekspresionizem, v pomenu iztisniti; izraziti torej tisto, kar vzbuja čustveno prizadetost, nagonskost, vitalizem in prvinskost; pa tudi notranjo zblodenost, ki se je človek sramuje. Z iskreno izpovedjo, izražanjem in iztiskanjem konfliktnosti iz duše, naj bi človek prišel do prvobitne pristnosti. V tem naporu gre za nekakšno profano spoved. Leta 2015 so na dražbi za 106 mil. $ prodati sliko Krik, norveškega ekspresionista Edvarda Muncha. Krik, ki ga izpoveduje slika, je strašljiv; oseba, polna strahu in tesnobe stoji na mostu nad fjordom pri Oslu; v neposredni bližini je umobolnica, kjer je bila na zdravljenju Munchova sestra, v ozadju pa je krvaveče nebo. Mogoče je Krik tako zastrašujoč tudi zato, ker ni izkričan v veri, ker obupanec ve, da ga nihče ne sliši, da ni Boga, ki bi vzel nase njegovo bolečino.

    Za hip naredimo preskok k današnji božji besedi. Kroniška knjiga, prvo berilo, piše, da vodilni duhovniki skupaj s svojim ljudstvom kopičijo nezvestobo, posnemajo gnusobo drugih narodov in oskrunjajo Gospodovo hišo. Bog pa mednje pošilja preroke, ki kričijo, da bi ljudi ozavestili, kaj delajo, in kakšne bodo posledice teh gnusob. Preroki vabijo h priznanju in kesanju, zato da bi ljudje spremenili svoje življenje.

    Munckov Krik kaže človeka, ki občuti grozo življenja, a ima pred seboj samo psihiatrično bolnišnico. Tudi performansi Marine Abramović izvabljajo soočenje s seboj. Tako je Abramovičeva vpričo obiskovalcev galerije z britvico zarezovala v svojo trebušno steno. Drugič je pol ure pred gledalci ležala na ledeni plošči, ali pa se je zaletavala v steber podzemske garaže. V New Yorku, kjer je izvajala svoje performanse, so ljudje pred galerijo spali v spalnih vrečah in videli, kako uporablja svoje telo, največkrat popolnoma golo, kot Kristus v deseti postaji križevega pota, kot svoje umetniško gradivo in orodje.

    Hotela je, da bi ljudje, ki pridejo v stik z njenim ranjenim, krvavečim in od diete izčrpanim telesom, dojeli svoje lastne temne sence, da bi ob tem, kar bi videli, bruhali in potem začeli spreminjati svoje življenje. Da bi se opazovalci performansov končno spremenili.

    Odprimo dušo žarkom Božjega

    Cilj spovedi – v pomenu iztisniti bolečine in grehote iz duše – je podoben temu, za kar si prizadevajo umetniki. Je pa še mnogo več, ker se moralno očiščenje in psihološka razbremenitev dogajata v odnosu do Kristusa, Božjega Jagnjeta, ki odjemlje naše grehe in jemlje nase naše bolečine.

    Zato ne gremo k spovedi zgolj zato, da bi naštevali grehe in postali moralno nekoliko boljši. Jezus ni umrl za našo moralno neoporečnost, za naš dober občutek, da nismo grešniki, ampak je šel na križ zaradi vsega, kar nas od znotraj razdira. Kajti zaradi tega, kar razpada v nas, se zapletamo v težave in težko živimo. Spoved nam daje možnost, da žarki Božjega usmiljenja presvetlijo mrak v duši; da svojo notranjost izpraznimo pred Kristusa, ki po svojem križu in vstajenju našo izgubljenost preobraža v ljubezen.

    Bratje in sestre, luč je prišla na svet, pravi danes sv. Janez. Pri spovedi ta luč –, namreč Bog, ki je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil –, posveti v naše duše.

    Sodba pa je v tem, da ljudje pogosto bolj ljubimo temo kakor luč. Hodimo tja, kjer vse gomazi, a ne spregledamo, zakaj se stopnjujeta strah in negotovost. Jezus nas vabi, naj pridimo k luči, da bomo razločno videli, kje v nas so kamni, ob katere se spotikamo in padamo.  Kristus Jezus, h kateremu se v postnem času vračamo, nam bo znova razodel svojo dobrosrčnost in bogastvo svoje milosti, pravi danes sv. Pavel. Njegova stvaritev smo, zato s svojo milostjo ne bo odlašal.

    Milan Knep je duhovni pomočnik v ljubljanski stolnici, voditelj Škofijskega katehetskega urada, voditelj priprave na zakon v nadškofiji, voditelj Medškofijskega odbora za kulturo in duhovni asistent Združenja krščanskih poslovnežev Slovenije.
    Print Friendly, PDF & Email
    DELI

    KOMENTARJI: 15

    1. Zakaj je papež Pij ustašu (tistemu ta pravemu, ta črnemu, ker črni ustaši so bili tisti, ki so bili žleht, oni Hrvaški domobranci so bili čisto navadni ljudje, ki niso marali komunizma) priskrbel službo čistilke, toda odveze mu pa ni dal?

      • Pij je bil že pameten papež. Med svojimi služabniki v svojih palačah je imel skritih toliko ustašev, da bi v primeru takšnega napada s strani komunistov, kot se bo v bližnji prihodnosti zgodil s strani islamistov, sam brez tuje pomoči obranil svojo trdnjavo.

        • Tudi Švicarski gardisti niso bili vsi Švicarji, ker je bilo nekaj ustašev. Tako, kot so zdaj tudi Pakistanci in Afganistanci Sirci in begunci. Seveda so morali biti nekaznovani, mislim na papirju, kot so tudi zdaj na papirju nedolžni celo bivši člani IS, ki so zasužnjevali Jazidinje, rezali vatove Koptom in pekli žive dojenčke Asirskih kristjanov.
          Dejansko bi pa v primeru, da bi Stalin napadel iz trdnjave odnašali poklano Rdečo armado.

    2. Spovedovanje pred prazniki poteka kot “po tekočem traku”. Še preden greš v spovednico, prideš že ven. Razumem tudi spovednike, ki v ledeno mrzli cerkvi tudi po več ur sedijo v spovednici.
      Upam si trditi, da nas večina tistih, ki še hodi h spovedi, nima večjih (smrtnih) grehov. Imamo pa slabosti in pomanjkljivosti, saj smo samo ljudje.
      Tisti, ki so res veliki grešniki (tatovi-roparji, obrekljivci, sleparji, nečistniki in prešuštniki, brezbožneži, psihopati, pedofili, razni izkoriščevalci in hudobneži) ne gredo h spovedi, saj verjetno sploh nimajo vesti.

    3. Mene samo zanima kako cerkev gleda na spoved pred bogom, alahom, jehovo, krisno… Po moje je vse eno in isto – isti bog z različnimi imeni..

    4. Natakija, strinjam se s teboj.
      Kdor je vzgojen in samokritičen si lahko izpraša vest. PRI NAUKU SO NAS PRI VEROUKU UČILI, DA JE POTREBNO IZPRAŠEVANJE VESTI IN NATO NAREDITI TRDNI SKLEP POBOLJŠANJA.

      Toda mi navadni smrtniki imamo po večini vedno ene in iste grehe, ki se nam ponavljajo. Še Jezus je dejal, da nihče ni brez greha.
      Pa vendar imamo kristjani to prednost, da ko nas nekaj resno teži, kar smo zagrešili, gremo k spovedi. Neverniki pa se nam posmehujemo, češ, da grešimo, ker vemo, da nam bo župnik dal odvezo. Pa ni tako. Iz pripovedi prednikov vem, kako je bilo, včasih, ko so se pred smrtjo skoraj vsi izpovedali, se je marsikatera poneverba poravnala. Župnik preden je dal odvezo, je zahteval, da ta ki je nekoga osleparil, naj on to poravna, oziroma pred pričami to naloži potomcem.

      Duhovniki so včasih opravili to, kar danes še sodniki ne znajo. Dober spovednik je tudi opravil delo današnjih psihologov. Marsikdo, bi si življenje boljše uredil, če bi opravil dobro spoved.

      Ob bližajoči Veliki noči imamo vsi to priliko, da se pokesamo izpovemo in naredimo sklep poboljšanja. Tudi če nam to ne uspe, ni prav, da opustimo spovedovanje. Z VZTRAJNOSTJO JE VSE MOGOČE.

    5. spoved.. ne rečejo rkcju zastonj, da je največja vohunska mreza…

      župnik na vasi res vse ve.. najbolj umazane privat zadeve.. in to tudi pridno izkoriščajo..

    6. Zelo dober članek. Hvala p. Knep.
      Spoved=nujna za zivljenje duse. Tudi sama poznam veliko takih primerov v poslednji uri, ki jih opisuje Krasevka. Nasi predniki so se zelo zavedali pomena in milosti spovedi.

    7. Wretrtrtr, vidi se, da o spovedi veste bore malo. Kako si upate napisati, da župniki izkoriščajo pogovor iz spovednice. Kaj ne veste, da je župnik priseg pred Bogom o molčečnosti vsega, kar pri spovedi sliši. Noben drug poklic tega nima. Dober spovednik odtehta vsakega psihologa in njegove nauke si je vredno zapomniti. – To lahko poskusi tudi wretrtrtr.

        • Ti bi raje iz Nigerije pripeljal nekaj črnih muslimanov, da bi uničili Vatikan. Sicer ne vem, če bi ga pogrešala, ker RKC je zdaj samo še spalnična policija. Koga briga s kom seksam in kolikokrat na dan.

        • skoraj ti je kapnilo.. se malo pa bos dojela še ostale probleme z vatikanom.. ko enkrat dojamš, da se noben ne sme vtikat v tvojo spolnost, si ze na pol poti do mentalne svobode..

          “Ti bi raje iz Nigerije pripeljal nekaj črnih muslimanov,”
          le od kje je tebi to padlo na misel, kaj jst želim in kaj jst ne želim? Le kaj imajo črni muslimani z delovanjem mašinerije vatikana?

    8. Jaz osebno mislim, da je papežu lahko pozivati k sprejemu migrantov, iz za svojih zidov. Nam bodo pa migranti odgriznili delovna mesta in posledično bomo imeli vsi nižje plače.

    9. “Oče naš…”

      Torej… Ti si moj brat. Ti si moja sestra.

      S prstom se dotakni svojega telesa.

      Namesto, da ure in ure prebiramo o grehih tujih ljudi, ali jih celo blatimo, jih vključimo, vsak zase, v svojo vsakodnevno molitev in utihni. Spoved, da. Pozdrav.

    Komentiraj