Zakaj so Dražgoše iz minorne proslave prerasle v referenčno merilo všečnosti neokomunistični eliti

Ive Šubic: Dražgoška bitka, mozaik

Dražgoše, prizorišče boja med partizani in Nemci. Nesrečni kraj požiga ter poboja civilistov še vedno ne najde spokoja.

V sedemdesetih so ga posiljevali z mitologiziranjem bitke. Zadnja leta je postal simbol rajanja neokomunistov. Med hladno vojno so oblastniki zavajali podanike s silnim pretiravanjem glede pomena bitke ter števila padlih okupatorjevih vojakov – bilo naj bi jih več tisoč. Po osamosvojitvi so legende umrle pod težo dokazov. Še vedno pa se poveličuje uporniškega duha in silni trud bojevnikov, ki so Dražgošane žrtvovali na oltarju revolucije.

Zanimivo, precej manj pozornosti vzbuja obeležje zmage v Jelenovem žlebu. In vendar gre za praktično edino večjo zmag partizanov nad okupatorjem. Poglejmo primerjavo.

Proslava je postala referenčno merilo všečnosti neokomunistični eliti. »Kogar tam ni, je proti nam. Komur tam žvižgamo, sicer ni proti nam, je pa premalo skrajen in tudi ni čisto naš«

Navkljub rotenju domačinov so se partizani nastanili v Dražgošah. Kasneje so jih Nemci napadli. Izkupiček. Zmaga Nemcev, požgane Dražgoše, 9 padlih partizanov, 41 pobitih Dražgošanov in 27 mrtvih Nemcev. Skoraj še enkrat več ubitih Slovencev kakor Nemcev.

Jelenov Žleb, v enem samem dnevu pade 106 Italijanov. Partizanskih ali civilnih žrtev ni, požganih vasi ni. Zmagajo partizani, po božje pa se še vedno slavijo Dražgoše.

Vsi vedo za Dražgoše, nihče za Jelenov Žleb

Razen sedemdesetih let prejšnjega stoletja, Dražgoše nikoli niso imele večjega pomena. Milan Kučan je postal redni udeleženec proslave šele po osamosvojitvi, Janez Stanovnik se zanje poprej ni zmenil. Zoran Janković pa je tako ali tako postal veliki partizan šele v obdobju med nesojenim mandatarstvom in farmacevtko.

Proslava je postala referenčno merilo všečnosti neokomunistični eliti. »Kogar tam ni, je proti nam. Komur tam žvižgamo, sicer ni proti nam, je pa premalo skrajen in tudi ni čisto naš«. Mitomanijo je Stanovnik utrjeval z ustoličevanjem našega Zorana. Naposlušali smo se celo pripovedk o Dražgošah kot največjem uporu v okupirani Evropi.

Proslava v Jelenovem Žlebu je drugačna. Skromna, a spoštljiva. Brez sovražnega hujskaštva, pravljičarjenj ali političnih predvolilnih govoranc. Govorniki pa predsednik države, predsednik ZZB, župan Ribnice itd. Slednji običajno prihaja iz vrst SDS, kar spravlja zagovornike »domobranskosti« te stranke v malo neudoben položaj.

Če odgrnemo politikantsko pregrinjalo, dobimo dejstvo, da so se v Dražgošah partizani igrali revolucijo z življenji nedolžnih vaščanov.

Mitologizacija za krpanje idejne praznine

Od kod torej potreba po skrajni mitologizaciji Dražgoš? Zakaj je treba zlorabljati proslavo in žrtve za ceneno nabiranje političnih točk? Preprosto, levica je po osamosvojitvi ostala popolnoma brez idej. Praznino zapolnjuje zgolj z »antijanševstvom« ter pravljicami iz časov enoumja.

Mit Dražgoš se je iz sedemdesetih let obdržal v osivelih glavah komunistov ter se razlezel na njihove mlade malikovalce. V opranih možganih odmeva: Dražgoše – več tisoč ubitih Nemcev. Jelenov Žleb – »samo« 106 padlih Italijanov. Dejstva ne veljajo, štejejo zgolj miti.

Če odgrnemo politikantsko pregrinjalo, dobimo dejstvo, da

“Pripucaćemo pa ćemo se povući” Klik za povečavo

so se v Dražgošah partizani igrali revolucijo z življenji nedolžnih vaščanov. Po porazu so jih »zaščitili« s pobegom čez drn in strn. Če veš, da bo tvoje dejanje povzročilo smrt sonarodnjakov, je res častno, da ga vseeno izvršiš? Hitler si v Berlinu zagotovo ni pulil las saj o bitki ni imel pojma. Na razplet vojne pa je vplivala kot Luka Mesec na Lunin mrk.

Skrajni čas je, da postanejo Dražgoše zgolj kraj spomina in predvsem opomina na tragedijo. Brez politikantskih proslav. Samo venec in sveče v čast pokojnih. Večjo pozornost pa si zasluži zmaga v Jelenovem Žlebu, ki ni prepojena s krvjo nedolžnega prebivalstva.

27 komentarjev

  1. Zakaj ne počastimo zmage v Jelenovem Žlebu?
    DNEVNIK, 30. marec 2016
    Proslava največje partizanske zmage nad italijanskim okupatorjem, imenovane zmaga v Jelenovem Žlebu (26. marec 1943), je bila v Ribnici; obisk je bil soliden, proslava pa skromna, a spoštljiva. Podeljena so bila tudi priznanja preživelim te bitke.

    Sprašujem pa se, kje je bilo državno vodstvo RS. Kje so bili ribniško-kočevski poslanci v DZ: Jože Tanko, SDS, Janko Veber SD, Ljudmila Novak, NSi?
    Govornik je bil ribniški župan Jože Levstik, SDS, in slavnostni govornik je bil načelnik generalštaba Slovenske vojske, general major dr. Andrej Osterman, ki je vse pozdravil tudi v imenu ministrice za obrambo Andreje Katič. Imela sta zelo spodobna govora. Nobeden od njiju pa v svojem govoru ni uporabil besedice demokracija, ni poudaril obstoja demokracije in ni podprl razvoja demokracije, ki je največja pridobitev samostojne RS.
    Ne pozabimo, šele demokracija omogoča in dopušča enakopravno sobivanje in sožitje različno mislečih in različno opredeljenih ljudi, česar enopartijski režim ni dopuščal. Demokracijo je treba živeti, a ne s figo v žepu in jo celo tajiti.
    Na tej proslavi še nikoli ni bilo prisotno državno vodstvo s spremljajočimi nacionalnimi mediji, kar ni spoštljivo do veličine največje slovenske partizanske zmage nad italijanskim okupatorjem.
    V bitki v Jelenovem Žlebu je italijanski bataljon Maceratta utrpel velike izgube: 105 vojakov je padlo, 102 pa sta bila ranjena. V partizanskih enotah je bilo ranjenih 20 borcev.
    Čisto nasprotje pa so vsakoletne proslave v spomin na Dražgoško bitko, 9. januarja 1942, ki ni bila zmaga, temveč tragedija za ljudi, ki naj bi jih partizani osvobajali, kot rezultat revolucionarnega zanosa partizanov. Rezultat te bitke je namreč bil, da so se partizani umaknili, padlo je 8 partizanov, 26 Nemcev, Nemci pa so postrelili 41 civilistov.
    Kaj bi bilo, če bi se res na tak način osvobajali? Ali je to lahko še naprej »tisto pravo merilo« za uspešno osvobajanje, in sicer vsako delovanje?
    Prvi pravi popis slovenskih žrtev druge svetovne vojne in neposredno po njej, ki ga je opravil Inštitut za novejšo zgodovino, pove, da je v vojni vihri in povojnem nasilju umrlo 6,5 odstotka Slovencev. Koliko slovenskih žrtev je padlo med vojno in koliko v povojnih pobojih?
    Berem: »Trenutno je v bazi 97.500 evidentiranih žrtev. Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700. Partizanski revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil nekaj več kot 6400 žrtev. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja). Za Rdečo armado imamo ugotovljeno, da je povzročila nekaj več kot 5000 slovenskih žrtev. Zavezniške vojaške enote so predvsem v bombardiranjih pustile skoraj 1900 žrtev. Več kot 900 žrtev je bilo zaradi nesreč – pri čiščenju orožja in podobno. Ustaši so povzročili blizu 800 žrtev – večji del so to Slovenci, ki so bili izgnani na območje NDH, kar nekaj žrtev pa je iz časa umika hrvaških enot v Avstrijo ob koncu vojne. Za okoli 20.000 ljudi nismo mogli ugotoviti, kdo je povzročil njihovo smrt – na vzhodni fronti na primer za veliko vojakov ne vemo, kaj je povzročilo njihovo smrt.«
    Koliko žrtev pa so imeli tuji okupatorji? Koliko okupatorjev je padlo zaradi upora? Slovenska zgodovinopisna stroka razpolaga le z bolj ali manj natančnimi ocenami o okupatorjevih izgubah na naših tleh. Inštitut za novejšo zgodovino navaja, da so po ocenah dr. Toneta Ferenca izgube italijanskega okupatorja v Ljubljanski pokrajini znašale okoli 1200 žrtev, vključno s Primorsko kot integralnim delom italijanske države pa okoli 1500 smrtnih žrtev. Izgube nemškega okupatorja pa naj bi znašale okoli 6300 smrtnih žrtev.
    Med vojno vihro in revolucijo je torej umrlo 97.500 Slovencev, v uporu zoper okupatorje pa je umrlo 7800 okupatorjev! Številke žrtev same govore bolečo zgodovinsko resnico o posledicah okupacije in državljanske vojne. Vsak se lahko nad tem zamisli in se odloči za pot do potrebne sprave.
    Zakaj leva in desna državna oblast nikoli ne počasti spomina nad to zmago nad okupatorjem v Jelenovem Žlebu? Kdo torej vse ne počasti te bitke, ne počasti upora proti italijanskemu fašističnemu okupatorju? Zakaj in doklej bo še tako, čeravno to ni državotvorno, ni domoljubno?
    Franc Mihič, Ribnica
    https://www.dnevnik.si/1042732854/mnenja/odprta-stran/zakaj-ne-pocastimo-zmage-v-jelenovem-zlebu
    Ribniško občinsko glasilo REŠETO, kjer je ves čas na oblasti desnica, SDS, in sta poslanca Jože Tanko in Ljudmila Novak,NSi. je odklonilo objavo tega prispevka.

  2. Predsednik državnega zbora na spominski slovesnosti v Jelenovem Žlebu
    DNEVNIK, 2. april 2016
    Bralec Franc Mihič je v objavljenem pismu Zakaj ne počastimo zmage v Jelenovem Žlebu (Dnevnik, 30. marec 2016) med drugim zapisal, da »na tej proslavi še nikoli ni bilo prisotno državno vodstvo«.
    Navedena trditev ne drži. Predsednik državnega zbora Janko Veber se je spominske slovesnosti pri Jelenovem Žlebu udeležil ob 70. obletnici zmagovite bitke (23. marca 2013) in kot slavnostni govorec ob 71. obletnici zmagovite bitke (29. marca 2014). Informaciji o obeh udeležbah sta dostopni v sporočilih za javnost na spletnem portalu državnega zbora.
    Služba za odnose z javnostmi Državnega zbora
    https://www.dnevnik.si/1042733037/mnenja/odprta-stran/predsednik-drzavnega-zbora-na-spominski-slovesnosti-v-jelenovem-zlebu

  3. Zakaj ne počastimo zmage v Jelenovem Žlebu
    DNEVNIK, 16. april 2016
    V Dnevniku, 2. aprila, je služba za odnose z javnostmi DZ RS pravilno dopolnila in popravila mojo nenamerno napako, ko sem v objavljenem pismu Zakaj ne počastimo zmage v Jelenovem Žlebu (Dnevnik, 30. marec 2016) med drugim zapisal, da »na tej proslavi še nikoli ni bilo prisotno državno vodstvo«.
    Dejstvo torej je, da se je predsednik državnega zbora Janko Veber spominske slovesnosti pri Jelenovem Žlebu udeležil ob 70. obletnici zmagovite bitke (23. marca 2013) in kot slavnostni govorec ob 71. obletnici zmagovite bitke (29. marca 2014). Dejstvo pa je tudi, da je bilo to samo dvakrat in predstavnik državnega vodstva je bil samo eden, kar žal očitno kaže odnos države do največje partizanske zmage nad italijanskim fašističnim okupatorjem.
    Upam, da bo v bodoče država bolj spoštljiva do te zmage.
    Franc Mihič, Ribnica

  4. “Če odgrnemo politikantsko pregrinjalo, dobimo dejstvo, da so se v Dražgošah partizani igrali revolucijo z življenji nedolžnih vaščanov.”

    čisti bulšit..

    kot da nemci po bitki niso imeli… pa bom uporabil vas religiozni izraz… kot da niso imeli SVOBODNE VOLJE.. in ker nemci niso imeli le-te, so partizani krivi za vojni zlocin po ženevski konvenciji..

    res ste brihtni..

      • Torej je za posilstvo kriva izzivalno oblečena ženska! TO! Končno ste priznale. Moški je pač moški in če je izzvan, si lahko mirno vzame. Nemci so bili izzvani in so si smeli vzeti to vas. Za nasilje so krive ženske, ki z obleko namerno izzivajo moške in partizani, ki so namerno izzivali Nemce. Storilec dejanja torej ni kriv, kriv je provokator.

    • Kučanov svetovalec dr. Zdenko Roter je “po čudežu” leto 1942 ostal živ v partizanih, čeprav je bil določen za likvidacijo samo zato, ker je nekaj let preveč hodil v šolo in je bil zato “kvalificiran za buržoazni element” in določen za likvidacijo:

      “Sicer mi je pred leti eden od zgodovinarjev dejal, da so v arhivu Inštituta za novejšo zgodovino našli papir, ki govori, da smo bili v enoti trije dijaki predvideni za ustrelitev, ker so nas kvalificirali za buržoazne elemente. To čudno vzdušje je vsaj v nekaterih enotah vladalo do roške ofenzive, do prvih dni septembra 1942. Ekstremizem, radikalizem, proletarizem.”
      (Mladina, 9. 10. 2003)

      • A ste pogledali čas objave komentarjev?
        Sicer pa vaš “argument” o Židih in Hitlerju nima prave zveze z mojo trditvijo, da so PARTIZANI namenoma izzivali NEMCE, da bi se le-ti maščevali nad nedolžnimi KMETI.
        Za komunistične partizane so bili sovražniki tudi kmetje, namreč razredni sovražniki. Podobno kot je bil za komunistične partizane leta 1942 razredni sovražnik tudi Zdenko Roter, čeprav je bil v partizanih. Zdenko Roter je sicer to obdobje “po čudežu” preživel in se sam pridružil tistim, ki ga “po čudežu” niso likvidirali. Mnogi njegovi sošolci v partizanih niso imeli te sreče …

      • po tvoje, da so partizani krivi… se pol lahko raztegne na… povojne poboje, ker.. ves, oni pobiti so izzivali oblast… tko da so si sami krivi ane??

        a ti je zdej jasno, kaj je narobe z argumentom.. “so izzivali”.. ta izgovor imajo vsi lokalni pijančki, ko jih privlecejo na policijsko postajo zaradi pretepa v lokalni gostilni..

        in ta izgovor v bistu govori, da posameznik ni odgovoren za svoje početje, če ga le izzivajo..

        alojzek, bos zmogu dojet?
        Barbara? Gre? Bo slo?

  5. Dražgoška bitka!
    DELO, 14. Januar 2015

    V nedeljo zjutraj poslušam: «Današnji dan obujamo spomin na Dražgoško bitko, največjo bitko tedaj na Gorenjskem, v kateri je padlo 9 partizanov in umrlo 41 civilistov. Bitka je tedaj odmevala v Evropi.«
    A je bila to res zmaga osvoboditeljev? Junaški boj, ali žrtvovanje vasi?
    Ali ni to poraz v vojni še kako potrebne preudarnosti, ki so ga plačali predvsem civilisti, osvoboditelji pa so se umaknili?
    Kaj bi bilo, če bi se res na tak način osvobajali?
    Ali je takšna zmaga res lahko odmevala v tedanji Evropi? Ali še res odmeva?

    Franc Mihič, Ribnica
    Dražgoška bitka
    Delo, 3. Februar 2015

    Gospa Vera Vezovnik in Anton Avsec v mojih pismih ni ene besede o tem, kar mi očitata v Delu 2. februarja v Delu v Pismih bralcev. Da zagovarjam kolaboracijo, je nesramna trditev. Tudi moji predniki sorodniki so bili partizani prvoborci. Napisal sem samo, kar sem tedaj slišal na nacionalnem radiu, to je: «Današnji dan obujamo spomin na Dražgoško bitko, največjo bitko tedaj na Gorenjskem, v kateri je padlo 9 partizanov in umrlo 41 civilistov. Bitka je tedaj odmevala v Evropi.«. Nato pa postavim zame povsem logična vprašanja: »Kaj bi bilo, če bi se res na tak način osvobajali?« To vprašanje si je postavil tudi pokojni akademik prof. dr. Aleksander Bajt, v knjigi »Bermanov dosje«! Pa ni edini. To vprašanje se mi je tudi utrnilo, ko sem v Delovi rubriki znanost prebral prispevek »Vojna je postajala iz leta v leto bolj krvava«, v katerem raziskovalka na Inštitutu za novejšo zgodovino, dr. Vida Deželak Barič, predstavi prvi popis smrtnih žrtev med prebivalstvom na območju RS med drugo svetovno vojno in neposredno po njej. Neizpodbitno dejstvo pa je, ki vse pove, v Ljubljani ob železniški postaji je še stranska ulica Trg OF, nekdanjega osrednjega trga v glavnem mestu Slovenije, z imenom Trg revolucije, pa ni več, ker je bila revolucija odveč. To je potrdila tudi ustava in država!

    Franc Mihič Kosovelova 2a Ribnica

    Dražgoška bitka
    Delo- pisma bralcev, torek 20.01.2015
    Le kako mi more Karlo Mahnič iz Divače v svojem pismu podtikati nekaj, kar niti z besedico nisem omenil v svojem pismu? Navada? Napisal sem le resna povsem logična vprašanja na temo te bitke. On pa ne poda niti enega logičnega odgovora, temveč me žali, češ da zagovarjam kolaboracijo. Njegov odgovor na vsa moja vprašanja naj bi bil kar udeležba partizanskih veteranov na spominski slovesnosti ob 7o letnici dneva D v Normandiji, kar je sicer gotovo lepo! Vendar to ni odgovor na moja vprašanja, saj partizanski veterani menda niso bili v Normandiji zaradi zelo vprašljivih rezultatov dražgoške bitke, ko je padlo 9 partizanov in umrlo 41 civilistov? Kaj bi bilo, če bi se res na tak način osvobajali?
    V demokraciji ni več mogoča samo enoumna resnica zgodovine, temveč tudi resnica žrtev revolucije! Sprava je zame realna nujnost, a ne kot on pravi, vse bolj utopija?

    Franc Mihič, Kosovelova 2a, Ribnica
    Logična vprašanja
    Delo, 13.02.2015 00:00:00
    Pisma bralcev in odmevi [email protected]
    Ob Dražgoški bitki leta 1942 se Francu Mihiču postavljajo logična vprašanja kot: »Kaj bi bilo, če bi se res na tak način osvobajali?« Spričo razmerja: na 9 padlih partizanov (po Wikipediji 12), so Nemci postrelili 41 civilistov. Torej, približno štirikrat več žrtev civilistov kot borcev za osvobajanje.
    Tudi jaz bom postavil zelo logična vprašanja: ali mora zaradi uvedbe kapitalističnega družbenopolitičnega sistema (namesto prejšnjega samoupravno-socialističnega) trpeti revščino približno 291.000 civilistov? Zaradi nekaj deset »borcev« za kapitalizem tisočkrat več žrtev? Razen, seveda, če za vas žrtve niso tisti, ki umirajo na obroke, ampak samo umrli. Po tej logiki je žrtev naravnih nesreč praviloma manj kot žrtev posamičnih prometnih (npr. letalskih) nesreč. Zato logično: zakaj pa se tako zgrozimo ob naravnih nesrečah? Raje bi se vprašali, kaj sploh so delali Nemci (Hitlerjevi vojaki) v Dražgošah leta 1942? Kdo pa jih je klical tja, kakor jih danes kličete, naj vzamejo za bagatelo naše firme, recimo Telekom ali že prej Brnik? Zanima me, ali bi vi odprtih rok sprejeli nekoga, ki bi vlomil v vaše stanovanje/hišo? Celo, če bi ga povabili noter, ali bi mirno gledali, kako vas bo izrinil iz stanovanja kakor jež lisico iz brloga?
    Če je v Sloveniji 14,5 odstotka ljudi revnih (Statistika za leto 2013), kako zelo bogokletno pa je reči, da Slovenci nismo primerni za kapitaliste? Če pa smo, zakaj potem kličete tujce? Ali kapitalizem lahko obstaja brez vsaj nekajkrat več delavcev kot kapitalistov? Če njih ne bi bilo, tudi kapitalistov ne bi bilo. Na čigav račun pa bi se ti ljudje lahko šli kapitalizem in bogateli? Če smo primerni, zakaj se ne znamo zmeniti glede drugega tira, ki bi bil neponovljiva kapitalska naložba?
    Hlapčiči pač (kar je vedel že Cankar): v imenu »ekonomske računice« ali boga kapitalistov, ki se imenuje dobiček, razprodajmo delo minulih generacij in prekletega titoizma.
    Uroš Blatnik, Bilečanska 5, Ljubljana
    Logična in nelogična vprašanja
    Delo, 20.02.2015
    Pisma bralcev in odmevi [email protected]
    Na temo Dražgoške bitke Uroš Blatnik v pismu (13. februarja) le ohrani logično vprašanje: »Kaj bi bilo, če bi se res na tak način osvobajali?« Rezultat bitke je namreč bil, za 9 padlih partizanov so Nemci postrelili 41 civilistov. Ali je to lahko še naprej pravo merilo za uspešno osvobajanje in vsako delovanje? Blatnik pa postavi vrsto nelogičnih, celo sarkastični vprašanj. Npr.: »Ali mora zaradi uvedbe kapitalističnega družbenopolitičnega sistema (namesto prejšnjega samoupravno-socialističnega) trpeti revščino približno 291.000 civilistov? Zaradi nekaj deset »borcev« za kapitalizem tisočkrat več žrtev? Razen, seveda, če za vas žrtve niso tisti, ki umirajo na obroke, ampak samo umrli.« Odgovor. V Delu je bil članek »Admiral sredi lakote«, ki povsem jasno pove, da je režim SFRJ še leta 1988 reševal gospodarsko krizo s prodajo orožja diktatorjem v Afriki in še kje, da so lahko izvajali revolucijo, a ljudstvo je masovno umiralo od lakote. Bivši poslanec SD je korektno javnosti na TV povedal: »Bivši režim SFRJ je bil preživet!« Zato je tedanje slovensko politično vodstvo dopustilo spremembo in uvedbo demokratičnega sistema. Ali je to spremembo izvedlo res le »deset« borcev za kapitalizem, ne pa ljudje na volitvah in na referendumu? Koliko je v Sloveniji umirajočih od lakote, zagotovo ve vlada in ministrica za socialo in njena stranka SD. Dr. Igor Lukšič javno na TV sicer pravi, da osebno vidi stradajoče v Sloveniji. Naj pove, kje!
    G. Blatnik še piše: »Raje bi se vprašali, kaj sploh so delali Nemci (Hitlerjevi vojaki) v Dražgošah leta 1942?« To ve vendar vsak, bili so okupator. Vprašanje pa je, kdo in zakaj jih je »priklical« v Dražgoše, a vsak lahko prebere odgovor v članku Dražgoška bitka: junaški boj ali žrtvovanje vasi? G. Blatnika še zanima: »Ali bi vi odprtih rok sprejeli nekoga, ki bi vlomil v vaše stanovanje/hišo …?« Neumno in oholo vprašanje. G. Blatnik še pravi: »Kako zelo bogokletno pa je reči, da Slovenci nismo primerni za kapitaliste?« Ta trditev je žaljiva za Slovence. Država in ustava »pravita«, vsak je lahko kapitalist. Vsak lahko svobodno izbira, skrbi za svoj kapital ali pa ga zapravi. Kdo torej zavaja in goji kult Slovencev, neizogibnih hlapcev?
    Franc Mihič Kosovelova 2 a, Ribnica

  6. Vse skupaj je zelo klavrno. Današnje veljake partizanstvo sploh ne briga. To je le sredstvo kako obvladati narod. In tema partizani- domobranci je neskončna in vedno se začne pri prisegi Hitlerju in konča 45 leta ob koncu vojne. Nadaljevanje je pa prepovedano. Le zakaj? Si predstavljate da bi govorili o Stalinizmu in vseh grozotah nacionalizacije, bednih neumnostih agrarne reforme, likvidacije razoćaranih somišljenikov, nečednostih udbe in JNA, zapiranje duhovnikov, rušenje cerkva, teror nad narodom, samocenzura, špjoniranje na vseh nivojih, obupne razmere v zaporih, taboriščih in vrh vsega Goli otok. Ogromno bi se lahko še dodalo do 90 l. Vendar nima smisla. Ta tema nikogar ne zanima. Tudi opozicjo ne??
    Ta tema Je preveč nevarna. Razsula bi mit nase oblasti. Oblasti, ki stavi na ljudi, proletarce, partizane, ki ji ne gre le za denar, oblast, ampak blagor naroda. Zato ne smejo bit neolibelarci, čeprav so. Ne smejo biti kapitalisti in to tudi niso. So konvertitni kapitalisti, brez ustvarjenega kapitala. Kapital jim pripada od vedno, ker so nasledniki revolucionarjev in z njim nezanajo delat ampak zapravljat. Zato je treba revolucionarje katera edina rešilna bilka je NOB, kovati v zvezde. In zvezde so nad spomenikom v Dražgošah.

  7. Plačani izlet v Dražgoše s Štajerske so imeli tudi nekateri naši vaški upokojenci. V kolikor Ministrstvo za delo ne bi plačevalo teh izletov, ljudi tam ne bi bilo. Tako pa se organizirajo brezplačni avtobusni prevozi, ki so poleg obiska Dražgoš še vključevali ogled Ljubljane in kosilo na kmečkem turizmu. Z avtobusom se je peljala tudi brezplačna pijača in jedača, da naši Štajerci ne bi bili lačni in žejni.
    Katastrofa.
    Tudi v moji rodni vasi je tako zvani ” komunistični skrivač” ubil enega nemškega vojaka, ki je še na obisk k svoji ljubici. Nemci so zaradi te nespametne poteze komunističnega skrivača zaprli 12 domačinov in jih pobili v bližnjem gozdu. Trpeli in umirali so zaradi komunističnih skrivačev domačini. Skrivači sploh blizu niso prišli, ko so Nemci zvezane domačine gnali v gozd na streljanje. Najbrž jim niso hoteli pomagati zato, ker so domačini na svoji zadnji poti celo pot molili. Kristjani pa so bili njihovi ideološki nasprotniki, ki jih komunisti niso trpeli.

  8. Kugy – globoko razmišljanje.
    Franc Mihič tudi ti zastavljaš pomembna vprašanja- Zakaj častimo poraze ? Malokdo razume, da ta boj ni bil zmagovit, ampak poguben za vaščane in vas Dražgoše. Tja so nas že v osnovni šoli peljali na izlet in nam pokazali skalo, pri kateri se je boril Biček in streljal na Nemce. To smo že otroci poslušali.
    Tudi jaz se večkrat sprašujem, zakaj današnji KOMUNOSTI (ne borci, saj so že mrtvi), tako slavijo žalostne dogodke, kjer je umrlo toliko slovenskih ljudi. Na takem mestu bi morala biti le žalna komemoracija s sveto mašo. Saj so bili vsi takrat pobiti, verni. Kakšno vest imajo komunisti, ki se veselijo na račun pobitih Slovencev.
    Mihič živi v Kosovelovi ulici. Na Krasu je bila ustanovljena Kosovelova brigada. Tam je vas, kjer so partizani, pretežno domačini, razorožili okrog 100 karabinirjev Italijonov. Pobrali so jim orožje in motorna vozila. To je bila velika pridobitev takrat za partizanski boj.
    Vendar sem ne hodijo trume KOMUNISTOV PROSLAVLJA NEKRVAVE ZMAGE. Namreč ta dan ni bila prelita niti kaplja krvi. Namreč Kraški partizani so znali Italijansko, saj so bili pred tem vsi italijanski vojaki in so razumeli, da so tudi ti vojaki ljudje, poslani v vojno ne po svoji krivdi. Partizani so se s temi karabinirji pogajali in jim zagotovili, da če se sedaj, ob razpadu Italije, predajo in odložijo orožje, jim zagotovijo prosto pot proti Italiji. Po dolgih pogajanji, so KARABINERJI res položili orožje in šli neoboroženi peš proti domu.
    Partizani so tudi držali obljubo in jih niso po nepotrebnem streljali.

    Ta dogodek je bil, v očeh vsakega razmišljujočega človeka, res ZMAGOVIT. Vem iz pogovorov, da so takrat partizani pridobili kamion, motorje, puške…… Taki dogodki bi morali biti PROSLAVLJANI in ne poboji.

  9. Ogromno je zgodb iz NOB, ki si zaslužijo spomin in ena izmed teh je tudi tvoja Krasevka, pa verjamem, da ne edina. Vendar, če bi spomin na NOB bil realen, danes z 70 letno distanco, ne bi bilo možno ribarit v kalnem. Predvsem pa kje bi pristali pravi boljševiški komunisti in kje vsi voditelji in njihovi priskledniki in špicli nove Yuge. Kdo bi jih še upošteval. Bi še lahko obvladali družbo in kapital? Razdeljenosti ne bi bilo več, ker bi se narod strnil okrog svojih pravih herojev, ki so večina padli ali celo bili odstranjeni zaradi njihove prevelike priljubljenosti. (Tigrovci,Premru, Srebrnič, Uršič itd) Narod bi lahko bil ponosen na NOB še posebej mi Primorci, vendar temu ni tako. Zmaga je bila narodu ukradena. Za žrtvovanja in trpljenje je dobil S. Korejo. Narod ne pozabi in ni nikoli nasedel propagandi. Je pa svoje naredil teror in strah, zato je stanje , ki ga gledamo navidezno. Spone so še vedno pretrdne. In dokler bodo Dražgoše se bo vedelo” kdo na Slovenskem je gospodar”. Zato so dražgoše tako pomembne.

    p.s. Del naroda vedno nasede, hote ali nehote, ker je to lažja pot, pa se splača se. To smo videli v vseh obdobjih nase zgodovine. Nekaj jih je tudi na tem forumu.

  10. Mislim, da je ignoranca najboljša. Tudi zato je pravilno, da na Domovini novice ne dajete preveč v ospredje. Brez veze jim je dajati medijski prostor. Ignorirajte jih, kritizirajte in stalno soočajte z resnico in bodo šli stran in se razpočili kot milni mehurček. Ker resnice ne prenesejo.

  11. Rokc. milni mehurčki so nežni, gojitelji vrednot NOB, pa so kot buldožerji. Imaš pa prav, da tega ni vredno pogrevati. Mi bi morali začeti se, REKLAMIRATI z raznimi KULTURNIMI programi, ki bi presegale to triumfiranje – vrednote NOB.
    S Slovensko kulturo v NOVE ČASE – NAPREJ !

  12. Pa smo spet tam! Pri partizanih in domobrancih izpred 75 let. Kako malo truda je potrebno levici, da nas sprovocira in porine v obdobje državljanske vojne. Potem pa trošimo energijo in čas za te prismuknjene proslave. Če bi znali pogledati od daleč, z distanco, bi videli, kako otročje je to početje – ukvarjanje s prismuknjenimi ljudmi , ki se maškerajo z rdečo zvezdo na nekih kapah.
    Rokc ima prav, ni vredno niti najmanjše pozornosti! Pa naj se igrajo v svojem peskovniku!

Komentiraj