Zakaj Putin preprosto ne odneha?

Martin Nahtigal
vir: Pixabay


Carl von Clausewitz je dejal, da je vojna nadaljevanje politike z drugimi sredstvi. Ruska invazija na Ukrajino je nadaljevanje politike identitete z drugimi sredstvi.

Vladimir Putin ni običajen politik velike sile. V osnovi je trgovec, ki se ukvarja z identiteto. Njegov izjemen dosežek je, da je Rusom pomagal okrevati po psihični travmi – posledicah Sovjetske zveze – in jim zagotovil kolektivno identiteto, da so se počutili pomembne in da imajo dostojanstvo za svoje življenje.

V vojni v Ukrajini ne gre v prvi vrsti za zemljo, ampak predvsem za status. Putin je napadel Ukrajino, da bi Rusi spet začutili, da so velik narod, Putin sam pa, da bi se počutil kot svetovna zgodovinska osebnost po vzoru Petra Velikega. O tej imperialistični identiteti sem za Domovino že pisal – na tej povezavi.

Morda bi morali na to invazijo gledati kot na besno obliko identitetne politike. Putin je leta in leta podpihoval rusko zamero do Zahoda. Lažno je trdil, da so rusko govoreči v Ukrajini tarča vsesplošnih napadov. Uporablja orodja vojne, da bi Ruse pripravil do tega, da bi bili ponosni na svojo skupinsko identiteto, ki je v resnici zelo raznolika.

Sovjetska zveza je bila zmešana tiranija, vendar, kot piše Šarafutdinova v svoji knjigi Rdeče ogledalo, sta sovjetska zgodovina in retorika Rusom dajali občutek, da "živijo v državi, ki je v mnogih pogledih edinstvena in superiorna v primerjavi s preostalim svetom". Ljudje so se lahko počutili osebno pomembne, če so bili del tega večjega sovjetskega projekta.

Konec Sovjetske zveze so lahko razumeli kot osvoboditev, priložnost za izgradnjo nove in večje Rusije. Vendar se je Putin odločil, da ga bo videl kot katastrofalno izgubo, ki je povzročila občutek nemoči in uničene identitete, saj je pod vprašaj prišla lastna samoocena relativne globalne pomembnosti in moči.
Konec Sovjetske zveze so lahko razumeli kot osvoboditev, priložnost za izgradnjo nove in večje Rusije. Vendar se je Putin odločil, da ga bo videl kot katastrofalno izgubo, ki je povzročila občutek nemoči in uničene identitete, saj je pod vprašaj prišla lastna samoocena relativne globalne pomembnosti in moči.

Kot identitetni politiki povsod po svetu je tudi Putin to krizo identitete spremenil v zgodbo o ponižanju. Vse začetne občutke sramu in manjvrednosti je prekril z izjavo: Mi smo nedolžne žrtve. To so nam storili oni – Amerika, Zahodnjaki, voditelji v Davosu. Kot drugi identitetni politiki po svetu je spodbujal odpor do statusa, da bi ublažil rane travme in strahove pred manjvrednostjo.

V prvih letih svoje vladavine je ponovno vzpostavil rusko identiteto. Del sovjetske zapuščine je ponovno pridobil kot nekaj, na kar je treba biti ponosen. Uspel je združiti caristične poglede na veličino in ponos na sovjetski del zgodovine. Vse je postalo eno – ruska zgodba o uspehu, ki pa si ne želi priznati svojih temenih trenutkov. Se sliši znano?

Njegova vizija ruske identitete se je večinoma vrtela okoli njega samega. S tem, ko je Putin na svetovnem prizorišču nastopal kot mogočna osebnost, so se Rusi počutili ponosne in del nečesa velikega. Vjačeslav Volodin, takratni namestnik vodje kremeljskega štaba, je leta 2014 ujel miselnost režima: "Danes ni Rusije, če ni Putina."

Zdi se, da se je ta velika strategija tistega leta z uspešno invazijo na Krim v celoti potrdila. Po ponovnem zavzetju tega ozemlja se je lahko Rusija spet razgibala kot velesila. Putin se je vse bolj predstavljal ne le kot nacionalni, temveč tudi kot civilizacijski voditelj, ki vodi sile tradicionalne morale proti moralni pokvarjenosti Zahoda. Vsa ta predstava je bila v resnici bolj namenjena notranji politiki kot zunanji. Ukvarjanje s svetom okoli Rusije je v resnici le priročen izgovor in orodje, ne pa iskrena želja po kakršnemkoli mednarodnem sodelovanju s komerkoli.
Ukvarjanje s svetom okoli Rusije je v resnici le priročen izgovor in orodje, ne pa iskrena želja po kakršnemkoli mednarodnem sodelovanju s komerkoli.

Zdaj pa je vse skupaj ušlo izpod nadzora. Tako kot se posamezni narcisi zdijo napihnjeni egoisti, a so v resnici negotove duše, ki skušajo prikriti svojo krhkost, tudi narcistične narode in skupine, ki razkazujejo svojo moč, v resnici pogosto preganja strah pred lastno šibkostjo. Narcisi hrepenijo po priznanju, vendar ga nikoli nimajo dovolj. Narcisi hrepenijo po psihični varnosti, vendar delujejo samodestruktivno, kar jim zagotavlja, da so pogosto pod udarom. Spomnimo se lahko samo anekdot z njegovega pohoda na oblast preko hitrega in brezkompromisnega napredovanja skozi vrste KGB-ja.

Putinova in ruska identiteta sta trenutno neločljivi za veliko večino naroda. Vprašanje za milijon dolarjev se glasi: kako se odzove človek, ki se je vse življenje boril proti občutkom sramu in ponižanja, ko ga velik del sveta upravičeno sramoti in ponižuje? Kako se odzove človek, ki si je vse življenje prizadeval, da bi bil videti močan in daljnoviden, ko se vse bolj kaže kot šibak in kratkoviden?

Predstavljam si, da se lahko Putin vsaj za nekaj časa vrne k znani ruski pripovedi o "oblegani trdnjavi": Zahod nas vedno hoče dobiti. Na koncu vedno zmagamo.

Pojavljajo se namigi, da bi bil Putin morda pripravljen skleniti dogovor z nekim kompromisom in se umakniti iz Ukrajine, vendar bi bilo to v resnici presenečenje za vse vpletene. To bi uničilo napihnjeno in krhko osebno in nacionalno identiteto, ki jo je gradil vsa ta leta. Ljudje običajno ne sklepajo kompromisov, če je ogrožena njihova identiteta.
Kajti vsi vemo, da najnevarnejši sovražnik je ponižan sovražnik. Putin je to ponižanje povzročil sebi in svoji državi.

Če bi do tega kompromisa prišlo, bi bil realen pokazatelj, v kako hudih težavah je realno Rusija. Kajti njena moč je velikokrat le Potemkinova vas. Denimo, šele ko je padla železna zavesa, se je Zahod v celoti zavedel, kako močno je prepotenciral moč in stabilnost Sovjetske zveze.

Vprašanje je, če Putin pozna le en način, kako se spopasti s ponižanjem, in sicer tako, da za to krivi druge in se jim maščuje. Kajti vsi vemo, da najnevarnejši sovražnik je ponižan sovražnik. Putin je to ponižanje povzročil sebi in svoji državi. Vprašanje, če bo uspel iz situacije iziti, ne da bi projeciral kompromis kot poraz. Največje vprašanje pa seveda je, koliko časa mu bo še usojeno sedeti na vrhu tega slonokoščenega stolpa, ki ga je zgradil in ki izgublja podporo ter smisel z vsakim dnem, ko se vleče vojna v Ukrajini.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Osamosvojitelji: Vrnitev obveznega vojaškega roka je edina rešitev pred grozečo vojno
  • 04. 02. 2024
Je ruska družba res branik tradicionalnih vrednot, kot trdi Putin? Raziskave pravijo drugače
  • 19. 12. 2023
EU mora temeljito razmisliti o vzpostavitvi lastnih obrambnih kapacitet in lastne obrambne politike
  • 24. 02. 2024

Prihajajoči dogodki

Ogled koledarja