Zakaj ni nič čudnega, da videospot, posnet v soboški stolnici, mnogih katoličanov ni zmotil

Zajem slike Youtube

Kar dvakrat v zadnjem času se je zgodilo, da je slovensko katoliško sceno razgibalo nekaj na temo svetosti prostora. Najprej se je nekoliko pogrela že precej postana juha, ki se že desetletja kuha v ljubljanskih Križankah, kjer je trenutno križniška cerkev prepuščena na milost in nemilost vsemu, samo svetim obredom ne; pred dnevi pa se je na primeru snemanja videospota v soboški stolnici sprožilo še vprašanje uporabe cerkve kot prostora za takšno ali drugačno neversko uporabo.

Tema kršenja svetosti prostora je sicer redna tema na katoliški sceni, torej v tem oziru Slovenija ni nič posebnega. Da je kje drugje še slabše, je sicer slaba tolažba, a je v tem primeru vseeno aktualna. Pred dvema letoma, na primer, se je zgodil eden bolj odmevnih primerov, ko je v Louisiani katoliški duhovnik v župnijski cerkvi izvajal in snemal … recimo temu »nemoralna dejanja« z dvema prostitutkama. Lani pa se je snemanje neprimernega videospota zgodilo v Toledu.

V luči teh dogodkov je zato prav, da laiki in duhovniki razmislimo o uporabi in zlorabi svetih krajev in predmetov za namene, ki niso skladni z njihovo svetostjo.

Ločnica med svetim in profanim

Zahodna družba ima tukaj nek problem, pri čemer je očitno, da nekateri katoličani alergično reagirajo na vsakršno nereligiozno dogajanje v cerkvah, mnogi drugi, tudi redni obiskovalci cerkva, pa denimo v videospotu gospe Nike Zorjan niso videli nobene težave.

Zdi se, da je katoliška vera odvisna od ločevanja svetega in profanega. Tudi Zakonik cerkvenega prava jasno govori o svetih krajih, ki so namenjeni bogoslužju in zato posebej posvečeni ali blagoslovljeni. Cerkve in kapele so sveti kraji z razlogom, predvsem zaradi tega, kar se v njih dogaja: Bog je vanje povabljen ob bogoslužju, molitvi, pesmih in drugih obredih.

Ločitev od posvetnega sveta je torej ključni del svetosti nekega kraja, kar s seboj prinese tudi drugačno obnašanje, ko se na takem kraju znajdemo. Ta ločitev in drugačen bonton, ki na svetih krajih vlada, je način, kako na zunaj povemo: »Zdaj smo v Božji navzočnosti.«

Ločitev od posvetnega sveta je torej ključni del svetosti nekega kraja, kar s seboj prinese tudi drugačno obnašanje, ko se na takem kraju znajdemo.

Zabrisana ločnica med svetim in posvetnim

Se je pa naše razumevanje tega ločevanja skozi zgodovino vedno razvijalo, v zadnjih desetletjih pa se je ta ločnica precej zabrisala. Starejši se še spomnijo časov, ko se je iz spoštovanja do Presvetega obhajalo izključno na jezik; ko je obhajilna miza jasno ločila svet prostor cerkve in presvet prostor prezbiterija, v katerega je smel vstopiti le duhovnik in skrbno izbrani pomočniki; ko so se keliha, ciborija in oltarnega perila dotikali izključno duhovniki (le z dovoljenjem pa tudi drugi, ki so pripravljali cerkev na sveto mašo); ko je bila v cerkvi zapovedana tišina, da bi hrup ne motil vere v resnično navzočnost Jezusa v tabernaklju; in tako naprej.

V zadnjih desetletjih so začele prevladovati drugačne ideje. Prej naštete prakse, ki naj bi vernike vzgajale v spoštovanju svetega in Presvetega, so bile opuščene, in to zaradi hvalevrednega in dobronamernega predvidevanja, da je brisanje te meje način, kako sveto bolj približati človeku; oziroma da je preostro ločevanje med svetim in svetnim kontraproduktivno in da ne sodi v naš čas.

Da to drži, se vidi na praktično vseh področjih, ki se tičejo katoliškega bogoslužja: od poskusov, da bi se svete maše čim bolj približalo ljudem (in jih ob priložnostih celo obhajalo izven cerkva), do moderne cerkvene arhitekture, ki jo v nekaterih primerih tako od zunaj kot od znotraj le stežka ločimo od vsega ostalega, česar smo tako ali tako navajeni v vsakdanjem življenju.

Posledice

Ta, danes nekaj desetletij stara ideja o zaželjenem brisanju ločnice med svetim in posvetnim, je bila razumljiv, celo logičen odgovor na rigoroznost prejšnjih stoletij. Imela je mnoge pozitivne posledice v večji udeleženosti laikov v bogoslužju, v prenovljenem in bolj dosegljivem preučevanju Božje besede, v obhajanju svete maše, ki bolj poudarja ne samo svetost prostora, ampak tudi svetost Božjega ljudstva, ki se k obredu zbira … Lahko bi sestavili dolg seznam takšnih pozitivnih posledic.

Pojavilo pa se je tudi nekaj pomembnih težav. Med drugim je ta zabrisana meja med profanim in svetim postala del današnje razredčene, razvodenele zahodne družbe, v kateri nič več ni sveto, in naenkrat ni več sveto niti tisto, kar katoličani kot takšno pojmujemo. Danes je dovolj »dober občutek« in nekaj »govora o ljubezni«, pa smo ljudje že kar zadovoljni. Priznati je treba, da videospot, posnet v soboški stolnici, čisto ustreza tem kriterijem, in zato se ni čuditi, da mnogih katoličanov ni prav nič zmotil.

Kdo je »kriv«?

Je kriva družba, ki je opustila vsako misel na sveto in absolutno, tako da ljudje pač nismo več sposobni razlikovati med svetim in profanim prostorom? Je kriv skrbnik cerkve, ki ni bolj budno bdel nad dogajanjem v svetem prostoru? Je kriva odprtost Cerkve za dogodke, ki niso strogo verske narave? Vse to, pa še mnogo drugega.

Vseeno pa mislim, da je to predvsem vprašanje nas, katoličanov. Če naštejem samo primere, ki sem jih doživel v zadnjem tednu: dokler se na raznih »versko obarvanih slavjih« katoličani burno smejijo bednim, a v bistvu zelo škodljivim vicem o »župniku in mašnem vinu«; dokler vodja petja na cerkvenem koncertu na oltar (!) priročno odloži svojo mini-klaviaturo, potem ko je dal/a intonacijo; dokler kritična masa prisotnih, posebej otrok, napeto čaka na pozdrav miru, da se lahko tik pred svetim obhajilom popolnoma razpustijo …

Dokler se dogajajo te in podobne stvari, imamo težave z razumevanjem in spoštovanjem ločnice med svetim in profanim najprej mi, katoličani. Bati se je torej, da je hvalevreden namen prinašanja svetega bližje človeku ušel predaleč, in da sedaj mi, varuhi svetega, le-tega nismo več sposobni prepoznati. Posledično se izgublja kredibilnost naše vere; tega njenega bistvenega elementa pa tudi ne znamo več prenašati na mlajše generacije.

Ne, resnično ne gre jokati nad Zahodnim svetom, ki je izgubil občutek za svetost. Prvo vprašanje je, če se slučajno mi sami ne obnašamo preveč domačijsko s svetimi stvarmi in prostori.

26 komentarjev

  1. Rad bi pohvalil poglobljeno razmišljanje duhovnika dr. Gabriela Kavčiča, dodajam pa še sledeče:
    Čeprav smo v Sloveniji po našem nacionalnem karakterju takšni, da zadeve pustimo, da se »pacajo« in »pacajo« preprosto bo prišel, ali pa nas bo dohitel trenutek, ko bo potrebno reči ‘bobu bob’.
    V Sloveniji imamo pravzaprav že primere, ko bogoslužje sploh ni več podobno bogoslužju in so zadeve ušle izpod vsakega nadzora in ne dosegajo niti smernic II. Vatikanskega cerkvenega zbora, kot na primer v tem primeru, ko lahko človek upravičeno podvomi o sami veljavnosti izvedbe takšne maše:
    https://www.youtube.com/watch?v=SclnqZ_HNV8&t=2365s
    Škofje – v zgornjem primeru je odgovorni škof dr. Maksimilijan Matjaž – bodo morali začeti opravljati vizitacije in odrediti, da se liturgična pravila spoštujejo.
    Če bo ostalo samo pri odlično napisanih člankih ter ugotovitvah, kot jih je podal g. Kavčič, ukrepov pa ne bo in bomo po nojevsko zakopali glave v pesek, bo razvoj razmer pri nas nedvomno vodil k še večjemu upadu vere ter posledično še večjemu odpadu od nje. Navsezadnje se danes pogovarjamo o težavah, ki bi jih morali začeti naslavljati že tam leta 2000. S takšnim odnosom seveda lahko na kakršnekoli nove duhovne poklice kar pozabimo.
    Cerkev na Slovenskem očitno stranpoti pokoncilskega dogajanja nikoli ni zmogla obrzdati, kajti kako naj si drugače razlagamo nezadržno drsenje vseh liturgičnih standardov (brutalno hitro še posebej zadnjih 10, 15 let!) ter upad verskega znanja ter verske gorečnosti pri njenih vernih. Težava je, da Cerkev na Slovenskem očitno nima kapacitet, da bi pokoncilske versko-liturgične zlorabe lahko naslovila sama – kot se že intenzivno dogaja v škofijah ter nacionalnih škofovskih konferencah v tujini, od ZDA do Francije, Poljske – temveč bo za to morala čakati Vatikan, ki bo na koncu na globalnem nivoju moral posredovati, a vprašanje je ali ne bo za stanje vere na Slovenskem to že prepozno. Ne pozabimo; murskosoboški škandal ga. Nike Zorjan je samo delni odraz ter rezultat napačnih usmeritev pri nas in vsega dogajanja.
    Naj še dodam, da če bi se takšna profanost oz. zloraba (kot je predstavljena v internetni povezavi) zgodila v moji župniji, osebno jaz in moja družina k duhovniku, ki bi izvajal takšne obrede ne bi več hodili in smo se pripravljeni voziti tudi 100 km stran k vredno obhajani nedeljski sveti maši.

  2. Menim, da je odziv na ta nastop preoster.

    Vsebina videja je ljubezen, ki doživi razočaranje v trenutku, ko bi se naj mladoporočenca izrekla da v cerkvi, saj ženin ni prišel pred oltar k lepo solidno oblečeni nevesti.

    Nevesta ni izrazila maščevanje, ampak ljubezen, ki vsebuje odpuščanje in upanje v življenje, da bo našla drugega primernega ženina, s katerim bo stopila v sveti zakon.
    Res je zatem odvrgla poročno oblačilo in se prelevila v športno oblačilo, ki ima v poletnih dneh tudi kratke hlače in taka zapustila prostore cerkve.

    Vsebina je še kako krščanska in pozitivna, zato jo zgolj zaključek s kratkimi hlačami s katerimi gre optimistično v življenje ne sme izmaličiti.

    Po takem strogem kriteriju bi potemtakem morala iz cerkve vsa golota, ki je stalnica v številnih cerkvenih kipih in freskah, kar je vsekakor huje kot pa le kratke hlače.

    • V tem prostoru Bog daruje in žrtvuje sam sebe za človeka, kar je dejanje čiste Ljubezni. To je krščanska vera. Zato je razvrednotenje prostora vedno, kadar je v središču kdorkoli ali karkoli drugega kot Bog. Res je Nikin spot zgolj eden od mnogih primerov zlorabe svetega, pa zaradi tega nič manj napačen. V današnji družbi in času, ko se izgublja čut za sveto in se relativizira kar je absolutno, je pričakovano, da se skrunjenje svetega ne zaznava oz. se ga opravičuje subjektivnim pogledom na krščanstvo in Boga. Nike ne obsojam, saj se najverjetneje ne zaveda relacije med postavljanjem sebe v središče pozornosti in Bogom, je pa njen spot žalitev za tiste, ki jim je cerkev še svet prostor z najsvetejšim. Tisti v notranji bolečini beremo in poslušamo, kako ne razumemo kaj je krščanstvo. Niki želim vse dobro in naj najde Ljubezen in ne zgolj ljubezni.

    • Pozdrav,se v celoti strinjam. Nimam pojma,kaj v videospotu je neprimernega,spornega,grešnega? Naša cerkev se spotika ob pevko,ki je zelo preprosta in luštna punca. A je katoličanka ali ne,sploh ni bistveno.

      Ker nasa cerkev bi lahko vedela,da nima življenja v sebi. Poglejte kakšne mase imajo v Afriki. Živijo težko življenje,revščina,bolezni,bojne,pa se veselijo vsakega trenutka. In za to so hvaležni. Bodimo jim bolj podobni. Oni pri mašah plešejo,se radujejo,ploskajo,jočejo od žalosti in veselja.
      Mi bi pa morali biti ne vem kaj?

      Cerkev napada Niko,ampak ko se gre za obsodbo pedofilije v cerkvi,pa niso tako hitri,odločni in natančni. Pa je to zame največji zločin. Kako gre to skupaj s svetostjo ki jo nekateri zagovarjate?

      • Sami ste v komentar poleg reakcije na Nikin spot dodali še reakcijo na pedofilijo (čeprav po moje ni primerno zaradi Nike).

        Oboje je narobe in skruni svetost. Prvo svetost prostora, drugo svetost človeka, ki je božja podoba in pri obeh primerih je ali bi bilo prav, da Cerkev prepreči skrunjenje. Se pa strinjam, da je Cerkev v drugem primeru prepočasna, oklevajoča in zadaja veliko dodatne bolečin žrtvam. Morda so zadnje čase kažejo minimalni znaki, da bo v prihodnje morda drugače. Upam.

        Cerkev pa se ne spotika ob pevko, ampak ob njeno uporabo svetega prostora. Ima pa Cerkev tu vsaj tako velik delež krivde, če ne večji, kot Nika.

  3. Ali sta župnik in škof že odstopila? Če nista, potem videospot verjetno ni tako velik problem, kot se ga napihuje, kot tudi ne, da je župnik cerkev oddal na črno (davke plačevati je “glupo”, kajne) in da klerikom denar pomeni več kot svetost prostora. Naredite kakšno interno izobraževanje na to temo. 🙂

  4. Katolicani so tudi samo Slovenci.
    Ce bi z eno samo besedo strnil stanje duha, bi rekel: otopelost.
    Vse je postalo izredno plitvo. Motiviranost nula. Angaziranost isto. Materialne dobrine so alfa in omega.
    Sicer nocem biti preprican, da je to kar servirajo mediji ves „druzbeni duh“, ampak imam obcutek, da so se resni intelektualci nekako nekam zavlekli. Kot da so obupali, ker bi izpadli smesni ali pa jih itak nihce ne bi poslusal v mainstreamu.

  5. Avtor je več kot odlično analiziral, kaj je pravzaprav največji problem afere – profanizacija svetega, prostora in zakramentov. Pravzaprav je to, čemur avtor pravi odprtost, privedlo do te profanizacije. Morda je zopet potrebna zdrava mera predkoncilske strogosti in distance, da se po naših občestvih in tudi med duhovniki ponovno prebudi čut za svetost, prostora in zakramentov. Četudi bi vsi radi delali vse in bili vsepovsod, je treba znati reči tudi ne. Vse, kar je možno, ni nujno dobro ali koristno.
    Je pa dejstvo, da se naši škofje in uradni liturgisti, na pozive po urejenosti bogoslužij, odzivajo z nekakšnim prezirom. Po drugi strani pa škofje dopuščajo, da se mašuje po šotorih postavljenih ob cerkvah, kar ne prebuja zavedanje svetosti prostora in liturgije. Odgovornost za afero je izključno na strani škofov, ki niso urgirali, ko je bil še čas.

    • Metanoia – Vaša izbrana beseda ‘PREZIR’ res odlično opisuje stanje slovenskega episkopata in duhovščine glede tega. Vprašati pa se je treba, ZAKAJ prezir ravno pri Slovencih? Slovenci glede tega spadamo med katoliške narode, ki so ne samo spremembe, teveč tudi laksizem in nonšalanten odnos sprejeli z največjim veseljem. Potrebno se je vprašati, kaj je v vernem narodu šlo narobe, da je prišlo do takšnega obrata ….

      • Na nek način sta laksizem in nonšalenten (nekritičen) odnos do pokoncilskih sprememb v Cerkvi na slovenskem tista, ki sta privedla do prezira, o katerem govorim. Pri tem moramo razlikovati med tem, kar je koncil resnično rekel in tem, kar se je po koncilu dejansko zgodilo.
        Če res želimo vedeti, kaj je v vernem narodu šlo narobe, da smo prišli do današnjega stanja, se je treba vprašati, na kakšen način smo sprejeli oziroma interpretirali drugi vatikanski koncil. Temeljita analiza načina implementacije koncila v Cerkvi na slovenskem, bo dala odgovore na vprašanje, od kod prezir episkopata in duhovščine do vsega predkoncilskega. Nisem pa najbolj prepričan, da si je slovenski episkopat pripravljen naliti čistega vina…

  6. Vidi se odnos nas kristjanov, ki smo čedalje manj kristjani in čedalje bolj humanisti. Vsepovsod ljubezen, za Resnico nam ni mar. Ker ni odnosa do Najvišjega, tudi vere ni več. Otroka ravno zaradi ljubezni vzgajaš v določenih okvirih in podobno bi moralo veljati tudi za vero.

  7. Naši predniki so veliko romali in obenem prepevali nabožne i ne nabožne pesmi in se tudi veliko veselili, pa so bili povsem drugi časi.
    Žal le kraj Plošnik organizira že 26. leto romarski pohod od cerkve do cerkve in ga obogati s kulturnim programom, mašo in na koncu celo z veselico, kar je prav, saj mora biti kristjan vesel, da je z romarskim pohodom storil veliko dobrega za svoje telesno in duševno zdravje.

    Danes pa organizirajo drugod partizanske pohode brez teh pozitivnih vrednotnih obogatitev.

    Skratka, cerkev je preveč okostenela in le redkokdaj zna pritegniti ljudi, zlasti mlade.

    Ima ogromno življenjskih možnosti, ki odsevajo ravnovesje s stvarstvom, pa tega ne zna izkoristiti.
    Nasprotno, takoj se strogo odzove, ko ima nekdo preveč upanja oziroma optimizma. Primer je ta video.

  8. Duhovno stanje kristjanov lepo ponazarja tale primer:

    Ko smo ondan šli po maši korovski pevci na kavo, sem predlagal, da zapojemo pesem: Mi se imamo rasi in še se bomo imeli radi, saj vedno pri kavi zapojemo kakšno ljudsko.
    Vendar sem dobil odgovor- te pesmi pa ne bomo peli. To me je presenetilo, saj ta pesem poudarja, da moramo moramo imeti radi drug drugega toliko, da se spoštujemo in sodelujemo.

    Dva pa sva jo kljub temu odpela. Potem sem pa jim moral reč: ” Vi pa imate premalo svetega duha.”

    Moram pa jih pohvaliti, ker nihče ni zameril.

  9. Cerkev premalo izkoristi krščanstvo, torej svetega duha, za krepitev duševnega zdravja in zdravih medsebojnih odnosov.

    Ker tega skorajda ne počne, se mnogi zatekajo k vzhodnjaškim duhovnim pristopom, s katerimi si krepijo duševno zdravje in medsebojne odnose.

    Vzrok za pasiven odnos cerkve na tem področju je, formalističen tog in ozek pristop, ki le ponavlja besedila iz svetega pisma, ne upošteva pa, da so to le splošna napotila, ki pa terjajo konkretizacijo v vsakdanjem življenju.

    To je tudi vzrok, da duhovni razvoj zelo zaostaja za materialnim razvojem človeka, kar pa je napaka.

  10. Pri duhovnikih se tudi opaža, da imajo nekateri razvit odnos z mladimi, drugi pa le s starejšimi.

    Rešitev je treba poiskati z aktivnostmi, ki povezujejo vse generacije.
    Na primer: pohodi obogateni s kulturnim in verskim programom, skupni koncerti Marijinih ali drugih pesmi, na katerih se predstavijo zbori vseh generacij in skupno občestvo, športne aktivnosti, jubileji….

  11. Pozdrav ima po mojem mnenju zdrav odnos do krščanstva in vere nasploh.Nekateri so bolj poduhovljeni, pa naj bodo, naj pa ne silijo v to tiste, ki za to nimamo posebnega talenta. Smo pa radi veseli, tudi moliti znamo. Sem neverni kolegici enkrat povedala eno lepo molitev, pa je rekla, da jo pozna, ampak to je lepa misel. Ja luba duša, pa jo imenuj lepa misel, če ti beseda molitev ne gre z jezika. Prav zanimivo je opazovati, kako so ljudje zagreti za vzhodnjaško ponavljanje besed, naš domači rožni venec, ki ima v osnovi isti namen je pa predmet posmeha. Saj tudi pri tej molitvi obrazec ponavljamo bolj ali manj mehanično. Rada bi poznala tistega, ki je vseskozi pozoren na izgovorjene besede, meni misli kar hitro odplavajo.

  12. Metanoia – v bistvu je Cerkev na Slovenskem skozi koncil prišla presenetljivo odlično (sploh če vemo kakšne liturgične zlorabe in kaos je bil na Zahodu – ZDA, Nemčija, poglejte si posnetke iz tistega časa, na internetu je vse). V Sloveniji pa smo koncil in tudi novo mašo “cepili” na slovensko katoliško pobožnost in tako smo dejansko do osamosvojitve (z izjemo kakšnih ekscesov na področju mladinske pastorale, ki so se začeli že v osemdesetih – občasno so že bili hudi!) imeli zelo konservativno implementacijo določil koncila, torej zelo spodobne pokoncilske maše z rožnim vencem pred začetkom maše, spodobno oblačenje pri mašah, celo ločeno sedenje žensk in moških (levo, desno) v nekaterih župnijah, maše striktno (!) s strežniki (v ustreznih strežniških oblačilih – koretljih), s pobožnim obhajanjem maše in fokusom na Evharistijo ter Najsvetejše (vedno se je pokleknilo pred tabernakljem!), z ogromno katoliškimi tradicijami, ki so se ohranjale (litanije, molitvene ure, procesije). Slovenske pobožne ljudske pesmi, ki so se pele tudi v pokoncilski cerkvi pri nas so toliko bolj pomagale k ohranjevanju pravovernosti.

    Tam recimo leta 1993 smo bili v ODLIČNI poziciji in katastrofa je, da se slovenski episkopat tega ni zavedal! Naša pozicija je bila superiorna avstrijski, italijanski, nemški, da o ameriški (ki so bili takrat še vedno v krizi, ki je pri njih butnila na plano v sedemdesetih) ne govorim. Vse je bilo postavljeno za odboj: Če bi se ustavilo vdiranje protestantizma v Cerkev in že takrat pregledalo in ustavilo moderne pastoralne trende ter pojav prevelike sproščenosti (t.i. “kulskosti”) pri duhovščini, aktivno spodbujajo (samo spodbujalo, ne zapovedalo!) talarje, liturgično zadržanost (npr. opcija maševanja na glavnem oltarju, ustrezna liturgična oprava itd.), spodbujalo nastanek resnih kontemplativnih samostanskih redov (npr. več fokusa na še kakšen samostan kot so klarise v Turnišču, ali pa karmeličanke v Sori, mogoče s pomočjo iz tujine) bi bili lahko danes v drugi situaciji. Če pogledamo en “banalen” primer iz tudi takrat post-socialistične tujine: poljska škofovska konferenca denimo vse tam do leta 2009 absolutno NI dovolila NOBENIH strežnic!
    Poglejte si stare slike papeževega obiska v Sloveniji 1996 – še se je čutilo takrat te resne odmeve katolištva. Zadnjič sem jih gledal na razstavi na Brezjah: zanimivi detajli, če jih le človek vidi.

Komentiraj