Zakaj naši argumenti glede bioetičnih vprašanj ne prepričajo?
POSLUŠAJ ČLANEK
Francoska Narodna skupščina bo kmalu glasovala o novem zakonu o bioetiki. Francozi gredo tokrat zelo daleč, umetna oploditev bo namreč sedaj državno financirana za vse, tudi za samske ženske in lezbične pare.
Novi zakon pušča neodgovorjenih cel kup etičnih vprašanj: od mešanja informacij na rojstnem listu otroka (»materi« bosta na primer partnerki, ne pa biološka mama in biološki oče), pa vse do posledic še bolj številnih postopkov umetne oploditve: skladiščenje novospočetih zarodkov, nadzor nad ravnanjem z njimi, vprašanje preimplantacijske genetske diagnostike in mnogo drugega.
Pred nekaj dnevi je o tem poročalo Radio Ognjišče in prosili so me za komentar. Ko sem pozneje spremljal odzive, sem prišel do nekaterih neprijetnih zaključkov. Zazdelo se mi je, da smo se precej navadili na te stvari. Tudi ko sem poslušal samega sebe, sem imel občutek, kot da bi poslušal vremensko napoved: statistično in umirjeno. O tem mora seveda soditi kdo drug. Pa vendar – dobil sem občutek, da ob teh tematikah najraje zmajemo z glavo in si mrmramo v brado »kam gre ta svet«, »to je proti naravi«, »no, pri nas ni tako« … običajno nas navda trenutek malodušja, in potem … potem gremo delat nekaj drugega, da zadevo izbijemo iz glave.
Razlogov za to je več: morda sploh ne vem dobro, za kaj gre; imamo občutek nemoči; svojih argumentov ne znamo prav izraziti, oziroma pri drugih ne dosežejo prave učinkovitosti; nekje globoko nas gloda občutek, da bi »se tudi meni lahko zgodi« …; skratka, najraje pustimo zadevo pri miru, ker je tako bolj mirno in bolj varno.
Vzemimo primer umetne oploditve, in poglejmo, kako o tem razmišljamo.
In ugotovimo, da govorimo o »zarodku«, »paketu« celic in genov.
To je namreč trenutek, ko vključim samega sebe, moja notranja prepričanja. Nevarnost tukaj je, da vključim (zgolj) sebe ali svoj interes. Z drugimi besedami, če se v družbeni etiki uvede uravnilovko, ki etičnost presoja po povprečnem potrošniku, se zgodi francoski primer, ko je državna etična komisija priporočila omenjeni zakon. Biologija se v tem primeru nadgradi z napačnimi etičnimi predpostavkami, ki vodijo v napačno moralno presojo.
Če pa je vse prav, pa na tej stopnji lahko zaključimo, da je zarodek pravzaprav čisto pravi človek.
Na tej stopnji lahko ugotovimo, da v zamrzovalnikih po vsem svetu zaradi tehnik umetne oploditve ne hranimo »zarodkov«, niti ne samo »potencialne ljudi«, ampak osebe, otroke, kot sva (bila) ti in jaz. Samo zelo ranljivi in zelo majhni so, tako zelo, da jim v laboratorijih določajo rok trajanja.
Ta zaključek je odveč na prvi stopnji; upira se prvemu instinktu na drugi stopnji; ko pa nekdo doseže tretjo stopnjo, marsikoga vsaj skrivaj oblijejo solze, ko se zave, o čem razmišlja.
Isti način razmišljanja se da uporabiti tudi na mnogih drugih tematikah, od utapljanja beguncev v svetovnih morjih, vsakodnevnih tragedij v naši domovini … vsepovsod.
Če bi razmišljali in argumentirali na tretji stopnji, bi naše mnenje morda ne zvenelo kot poročilo o dogodkih, ampak bi bolj nagovorilo povprečnega postmodernega človeka, ki se na poti največkrat nevede zatakne na prvi ali drugi stopnji, oziroma o vsem skupaj najraje niti ne razmišlja.
Novi zakon pušča neodgovorjenih cel kup etičnih vprašanj: od mešanja informacij na rojstnem listu otroka (»materi« bosta na primer partnerki, ne pa biološka mama in biološki oče), pa vse do posledic še bolj številnih postopkov umetne oploditve: skladiščenje novospočetih zarodkov, nadzor nad ravnanjem z njimi, vprašanje preimplantacijske genetske diagnostike in mnogo drugega.
Povprečen odziv
Pred nekaj dnevi je o tem poročalo Radio Ognjišče in prosili so me za komentar. Ko sem pozneje spremljal odzive, sem prišel do nekaterih neprijetnih zaključkov. Zazdelo se mi je, da smo se precej navadili na te stvari. Tudi ko sem poslušal samega sebe, sem imel občutek, kot da bi poslušal vremensko napoved: statistično in umirjeno. O tem mora seveda soditi kdo drug. Pa vendar – dobil sem občutek, da ob teh tematikah najraje zmajemo z glavo in si mrmramo v brado »kam gre ta svet«, »to je proti naravi«, »no, pri nas ni tako« … običajno nas navda trenutek malodušja, in potem … potem gremo delat nekaj drugega, da zadevo izbijemo iz glave.
Razlogov za to je več: morda sploh ne vem dobro, za kaj gre; imamo občutek nemoči; svojih argumentov ne znamo prav izraziti, oziroma pri drugih ne dosežejo prave učinkovitosti; nekje globoko nas gloda občutek, da bi »se tudi meni lahko zgodi« …; skratka, najraje pustimo zadevo pri miru, ker je tako bolj mirno in bolj varno.
Kje je težava?
Vzemimo primer umetne oploditve, in poglejmo, kako o tem razmišljamo.
- Začne se pri biologiji. Sumim, da nam tega znanja povprečno zelo manjka. Najprej torej opravimo z bistvenimi vprašanji biologije: kdo je zarodek, kako nastane, kako je z njegovim razvojem, genetskim materialom in tako naprej.
In ugotovimo, da govorimo o »zarodku«, »paketu« celic in genov.
- Na drugi stopnji biologiji dodamo lastno presojo, etiko (→ bioetika). Tega koraka ne moremo narediti brez znanja biologije, po drugi strani pa bioetika dela več škode kot koristi, če ni srca na pravem mestu.
To je namreč trenutek, ko vključim samega sebe, moja notranja prepričanja. Nevarnost tukaj je, da vključim (zgolj) sebe ali svoj interes. Z drugimi besedami, če se v družbeni etiki uvede uravnilovko, ki etičnost presoja po povprečnem potrošniku, se zgodi francoski primer, ko je državna etična komisija priporočila omenjeni zakon. Biologija se v tem primeru nadgradi z napačnimi etičnimi predpostavkami, ki vodijo v napačno moralno presojo.
Če pa je vse prav, pa na tej stopnji lahko zaključimo, da je zarodek pravzaprav čisto pravi človek.
- Zdaj pa najtežja, tretja stopnja. Po žlahtni grško-krščanski tradiciji ji recimo agape: to je beseda za vzajemni, zastonjski vzgib ljubezni. Samo en primer: »Ljubi (gr. agapēseis) svojega bližnjega kakor samega sebe.« (Mr 12,31).
Na tej stopnji lahko ugotovimo, da v zamrzovalnikih po vsem svetu zaradi tehnik umetne oploditve ne hranimo »zarodkov«, niti ne samo »potencialne ljudi«, ampak osebe, otroke, kot sva (bila) ti in jaz. Samo zelo ranljivi in zelo majhni so, tako zelo, da jim v laboratorijih določajo rok trajanja.
Ta zaključek je odveč na prvi stopnji; upira se prvemu instinktu na drugi stopnji; ko pa nekdo doseže tretjo stopnjo, marsikoga vsaj skrivaj oblijejo solze, ko se zave, o čem razmišlja.
Isti način razmišljanja se da uporabiti tudi na mnogih drugih tematikah, od utapljanja beguncev v svetovnih morjih, vsakodnevnih tragedij v naši domovini … vsepovsod.
Če bi razmišljali in argumentirali na tretji stopnji, bi naše mnenje morda ne zvenelo kot poročilo o dogodkih, ampak bi bolj nagovorilo povprečnega postmodernega človeka, ki se na poti največkrat nevede zatakne na prvi ali drugi stopnji, oziroma o vsem skupaj najraje niti ne razmišlja.
Zadnje objave
Na Dars-u odslovili AMZS pri poslu odvoza vozil z avtocest in hitrih cest
23. 4. 2024 ob 7:01
Ali je otrok razrvan in ne more spati?
22. 4. 2024 ob 18:45
Slovenska policija zatajila ob napovedi strelskega napada
22. 4. 2024 ob 16:50
V politiko vstopata še dva novinarja TV Slovenija
22. 4. 2024 ob 15:13
Vsak človek v povprečju zaužije 18 kg plastike
22. 4. 2024 ob 10:40
Prevozniška družba Arriva tudi za moške uporablja ženski slovnični spol
22. 4. 2024 ob 6:31
Odilo Globočnik – nacistični zločinec slovenskih korenin
21. 4. 2024 ob 17:30
Ekskluzivno za naročnike
Slovenska policija zatajila ob napovedi strelskega napada
22. 4. 2024 ob 16:50
Odilo Globočnik – nacistični zločinec slovenskih korenin
21. 4. 2024 ob 17:30
Štirje kovači muzicirajo že sedemdeset let
21. 4. 2024 ob 6:31
Prihajajoči dogodki
APR
24
SAKRALNI ABONMA – KOMORNI ZBOR KGBL IN AMBROŽ ČOPI
19:30 - 21:00
Video objave
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Odmev tedna: Prišel, videl in komaj zmagal
19. 4. 2024 ob 20:10
Izbor urednika
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Pravna država: če imaš 40 poslancev, še ne pomeni, da imaš absolutno oblast
19. 4. 2024 ob 6:00
Vračajo se vici o policajih
17. 4. 2024 ob 6:31
3 komentarjev
marta
Gre točno po receptu za kuhanje žabe … malo po malem … in tisto, kar se nam je predvčerajšnjim zdelo znanstvena fantastika, in ko smo se včeraj še zanašali na 'zdravo kmečko pamet' ter naravni razum slehernika, ki bo vendarle z levo roko odgnal protinaravne skušnjave, se nam danes, v obdobju visoke tehnologije in neverjetnih dosežkov človeškega uma, zdi … skoraj običajno, vsekakor že nekje v sklopu 'človekovih pravic' … Pred leti, v času referendumskih prizadevanj za ohranitev družine, sem slišala prav tole napoved: 'njim' se ne mudi, bodo počakali, vedno znova poskušali in pri tem računali, da se bo 'masa' naveličala. In da 'masa' (mar jo potem res lahko štejemo za inteligentno, visoko razvito??) nekritično srka, kar ji kot čisto zlato servirajo mediji.
In tako se (vsaj še nekateri) čudimo, od kod francoskim škofom neke 'nore' ideje o brisanju spola in družinskih razmerij, in tako naša mladina povsem stoično in brez posebnega vznemirjenja sprejema novice o skupnih javnih straniščih, in tako bomo kot družba očitno uzakonili še kakšno neverjetno neumnost. Toda narava bo izstavila račun. Ker/če se ljudstvo spridi in naveliča živeti, mu tega nihče ne bo preprečil: njegova odločitev, a tudi odgovornost za posledice. Zagotovo pa si ne želim ne zase ne za svoje potomce, da bi okusili vse 'dobrote' šeriatskega prava. Morda pa se nas Bog, čeprav ga kot Evropejci zavračamo in 'popravljamo' njegove zamisli, vendarle usmili?
Friderik
Dobro povedano!
Problem, ki je v svoji osnovi enoten razparceliraš. Vsak del obravnavaš posebej, ne povezan z drugimi deli. In potem na koncu sestaviš. Seštevek posameznih delov pa ni nikdar organska celota. Danes biokemija pozna vse sestavne dele ene celice, pa ga ni, ki bi jo setavil, da bi bila živa. Seštevek ni celota. Naduti, kot smo, se igramo boga in to bomo drago plačali. Zgodil se nam bo babilonski stolp.
Teodor
Levičarji so se odtrgali iz verige in lomastijo po deželi. Ustavi jih lahko še samo narava ali Bog.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.