Zakaj nas skrbi usoda nutrij, za usodo zaupanja pa se ne zmenimo?



Tema tokratnega zapisa iz meni neznanih razlogov ni kaj dosti odmevna. Kljub temu, da gre za zelo pereč problem, ki zadeva več ali manj vse vidike družbe, ni dosti problematiziran. Okoli njega ni razgretih debat kot okoli visokih temperatur ali pa mogoče nutrij oziroma spremljevalk. Govorim namreč o zaupanju. 

Natančneje in za demokratično družbo še toliko pomembneje o zaupanju v institucije. Glede na zadnjo raziskavo Valicona Ogledalo Slovenije – pomlad 2023 je zaupanje v večino institucij negativno. Torej jim mnogo več ljudi ne zaupa kot obratno. In pri tem ne gre za nov pojav. Vrstni red in številke se morda malce spreminjajo, a v negativu so bolj ali manj že od leta 2012 enaki »prestopniki«.

Ne vem, sem morda čuden, ker se mi to zdi hud, morda celo osreden problem naše družbe?

Zaupanje v institucije – pomlad 2023. Vir: Valicon


Kot lahko razberemo iz rezultatov, so ljudje izrazito nezaupljivi do institucij, kot so sodišča, vlada, javna uprava, politične stranke in mediji. Same institucije, bistvene za zdravo delovanje demokratične družbe. Seznam nezaupanja dopolnjujejo tudi druge pomembne institucije, kot so Cerkev, sindikati in zdravstvo.

Izgleda, da ljudje v večji meri zaupajo le redkim, kot so mala slovenska podjetja, civilna zaščita, podjetje, kjer so zaposleni, vojska in policija. Častno omembo si zaslužita še šolstvo in velika slovenska podjetja. Ter dodatno zaskrbljujoče; vsi omenjeni (pozitivni), z izjemo vojske, so od zadnje meritve doživeli upad zaupanja. 

Pandemija nezaupanja 


Posledice takšnega stanja smo lahko opazovali v nedavni pandemiji. Ljudje niso sprejemali priporočil in določil politike in stroke. Širile so se različne teorije zarote. In čeprav sem bil sam večkrat cepljen in nisem podpornik raznih nasprotnikov cepljenja, priznam, da sem jih nekako razumel. Zakaj bi ljudje v takšnem okolju verjeli in zaupali, da gre res za njihovo dobro? 
Kako si lahko nekateri predstavljajo, da bodo prepričali ljudi, naj spremenijo temeljne življenjske navade, kot so prehrana, transport, pridobivanje informacij ..., ko pa je toliko ljudi prepričanih, da imajo nekaj za bregom? 

Pandemija je mimo; a le vprašanja časa je, kdaj pride naslednja kriza, ki bo zopet razgalila ves obseg nezaupanja. Sploh v času izredno hitrih sprememb, ki bodo do obisti spremenile naš način življenja. Kako si lahko nekateri predstavljajo, da bodo prepričali ljudi, naj spremenijo temeljne življenjske navade, kot so prehrana, transport, pridobivanje informacij ..., ko pa je toliko ljudi prepričanih, da imajo nekaj za bregom? 

In kako vedeti, ali morda res kaj imajo? Obstoječe stanje samo poglablja nezaupanje in posledično polarizacijo. Ljudi spreminja v paranoične skeptike, ki ne verjamejo ničemur, razen določenim virom, ki so jih iz takšnih ali drugačnih razlogov izbrali za verodostojne. 

Če bi bil bolj nezaupljiv, bi morda celo pomislil, da nekomu takšno stanje izredno ustreza. Kdor ne verjame ničemur, namreč verjame vsemu ...

Vodenje z zgledom ... ali zakonom? 


Kot tako pogosto počnemo, problema ne naslavljamo pri njegovem viru, temveč se prepiramo glede posledic in detajlov. Ne spomnim se, da bi se v času kovida kdo vprašal, zakaj ljudje raje verjamejo naključni objavi na Facebooku kot priporočilom državnih oziroma mednarodnih institucij.  

Zaupanja se ne ukaže ali predpiše. Zaupanje se pridobi, z neprestanim neoporečnim delovanjem. In čeprav se ga gradi celotno življenje, se ga lahko izgubi v trenutku. Posledice tega lahko sedaj spremljamo v realnem času. 
Zaupanja se ne ukaže ali predpiše. Zaupanje se pridobi, z neprestanim neoporečnim delovanjem.

Trenutna vlada rada govori, da vodi z zgledom. A kaj, ko je ta zgled očitno omejen na »spoštljivo komunikacijo«. In medtem ko spoštljivo komunicirajo, s svojim delovanjem kažejo, kaj si o državljanih resnično mislijo. Mislim, da ni pretirana ocena, da ta vlada ne bo dvignila nivoja zaupanja. 

Kar pa očitno ni niti namen. Namesto vodenja z zgledom je vse bolj priljubljeno ljudem določati, komu morajo verjeti. Koga ne smejo poslušati. In omejevati komunikacijo, kjer se le da. 

Račun pride kmalu 


Demokratična družba v takšnem stanju na dolgi rok ne more vzdržati. Zakaj bi bil pripravljen plačevati (vedno višje!) davke, če ne zaupam, da bodo korektno porabljeni? Zakaj bi spoštoval sodbe sodišč, ko pa pravna država očitno ne deluje za vse enako? Zakaj bi sledil priporočilom stroke, ko pa so ta tako pogosto povezana s političnimi prepričanji? Zakaj bi bil spoštljiv, ko pa si mnogi spoštovanja niti ne zaslužijo? 
Zakaj bi bil pripravljen plačevati davke, če ne zaupam da bodo korektno porabljeni?

Takšno razmišljanje bo verjetno označeno za družbeno nevarno (morda celo sovražni govor?), neodgovorno in naivno. Pozivanje k nepokorščini.

Problem obrnjen na glavo, kot da je problem v državljanu, ki ni prepričan, komu zaupati, in ne v institucijah, ki so svoje zaupanje zlorabile in zapravile. In ki nimajo nobenega očitnega namena ponovne (in počasne ter težavne) pridobitve tega zaupanja. Zato so potrebni trud in integriteta. Očrniti nasprotnike in preprosto določiti, komu naj se verjame, je veliko enostavneje. 

V takšnem stanju bodo sredstva prisile vedno pomembnejša. Demokracija pa bo počasi zdrsnila v avtoritarizem ...  

Zgornji komentar ste prebrali brezplačno, čeprav ni zastonj. Sklenite naročnino na Domovino in tako pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin ter sproti podprete neodvisno novinarstvo.

Izbrano za naročnike:

Svetovni dan mladih: živahno na prizorišču, kontroverznosti in resna vprašanja burijo duhove v ozadju

Skrivnostni pomeni črke X, h kateri se zateka Elon Musk

Pismo iz Egipta: Sirska kri

Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

Tomaž Vesel
Vesel(o)vanje
19. 9. 2024 ob 10:09