Zakaj morajo otroci v rejništvo?
POSLUŠAJ ČLANEK
Embed from Getty Images
Ne zdi se pravično, da lahko nekdo odrašča s svojimi starši, nekdo drug pa mora odraščati pod tujo streho. Se kdaj vprašate, zakaj morajo nekateri otroci v rejništvo?
Razlogi so različni; vse od zanemarjanja, alkohola, drog in posledično nasilja. Mnogi rejniki menijo, da bi bilo za otroke verjetno bolje, da bi svojo matično družino zapustili že prej kot v praksi jo. V rejniške družine namreč nato prihajajo s hudimi razvojnimi, socialnimi, čustvenimi, celo prehranskimi motnjami.
Ana, ki je, skupaj z možem, rejnica dvema šoloobveznima otrokoma, razlaga: »Žal se je matična družina skupaj s centrom za socialno delo dolgo spopadala z zasvojenostjo in šele ob posredovanju policije v neki situaciji so izpeljali skrajni ukrep - odvzem otrok.«
Rejnica Maja (pravo ime je znano uredništvu) svojo izkušnjo opisuje takole: »Najprej je v najino družino prišel fantek, star 2.5 let, ki je bil zaradi zanemarjanja odvzet biološki družini. Za seboj je imel že več travm; zanemarjenje, pomanjkanje higiene in pomanjkanje hrane - najhujša travma izmed vseh pa je bila zapuščanje.
V dveh letih se je velikokrat selil od enega sorodnika k drugemu. Zaradi tega je imel porušen občutek varnosti in se je še eno leto po namestitvi v najino družino neizmerno bal, da ga bova zapustila. Obupno jokal vsakič, ko naju je z možem izgubil izpred oči - pa sva šla morda le za vogal. Posledično sva morala biti oba večino časa z njim, koristili nismo nobenega vrtca, varstva.«
Za fantkom je kasneje v družino zaradi fizičnih zlorab, povzročenih s strani staršev odvisnikov, prišla še deklica. »K sreči je bila še dojenček, tako da nekih groznih travm nima - le po stiku z biološko mamo je izredno izčrpana in potrebuje nekaj dni, da se postavi v staro stanje, hkrati pa ima po stiku občasno nočne more,« pripoveduje rejnica Maja.
Rejnica, ki želi ostati anonimna, ima v rejništvu štiri otroke. Njihove zgodbe so različne. Fantka sta doživela zanemarjanje, zelo konflikten odnos med starši, posredovanje policije, cele dneve sta gledala risanke in filme. Starši se z njima niso ukvarjali, ves čas sta bila v stanovanju, prepuščena sama sebi.
Starejši brat v motoriki še ni ujel vrstnikov, kljub temu, da je redno tako na telovadbi kot na dodatnih, specialnih gibalnih uricah. Mlajši je imel sprva hude zdravstvene težave, ki pa so po nekaj mesecih v rejniški družini popolnoma izginile. Pri mlajših dveh so bile v družini droge.
Takšno življenje pusti posledice. »Otroci se v svojih bioloških družinah ob vseh zlorabah in zanemarjenosti naučijo zanesti le nase, saj jim izkušnje travm dajo vedeti, da svet ni tak, kot se kaže in tako velikokrat razvijejo velik nadzor nad svojimi čustvi, vsakdanjimi dogodki, nad drugimi ljudmi in so zelo zaprti,« pripoveduje socialna delavka Uršula Bizant, ki z rejniki in posvojitelji dela tudi v okviru Študijsko-raziskovalnega centra za družino.
Bizantova pojasnjuje, da naj bi otrok v rejništvu razvil t.i. »varno navezanost«; se naučil, da je lahko ranljiv, da se lahko zanese tudi na druge, ne le nase ter da ne potrebuje stalnega nadzora nad vsakdanjimi dogodki.
Če se čuti varnega, se začne odpirati in zaupati, kar pa lahko traja tudi več let in ne pomeni, da je otrok priden, da se lepo obnaša in se nič ne upira, temveč, da si upa biti to, kar je in odrasli osebi zaupa, da bo z njim zdržala, da zares ne bo nikamor šla. To pa je za njegovo odraščanje in razvoj ključno.
Ne zdi se pravično, da lahko nekdo odrašča s svojimi starši, nekdo drug pa mora odraščati pod tujo streho. Se kdaj vprašate, zakaj morajo nekateri otroci v rejništvo?
Razlogi so različni; vse od zanemarjanja, alkohola, drog in posledično nasilja. Mnogi rejniki menijo, da bi bilo za otroke verjetno bolje, da bi svojo matično družino zapustili že prej kot v praksi jo. V rejniške družine namreč nato prihajajo s hudimi razvojnimi, socialnimi, čustvenimi, celo prehranskimi motnjami.
Ana, ki je, skupaj z možem, rejnica dvema šoloobveznima otrokoma, razlaga: »Žal se je matična družina skupaj s centrom za socialno delo dolgo spopadala z zasvojenostjo in šele ob posredovanju policije v neki situaciji so izpeljali skrajni ukrep - odvzem otrok.«
Rejnica Maja (pravo ime je znano uredništvu) svojo izkušnjo opisuje takole: »Najprej je v najino družino prišel fantek, star 2.5 let, ki je bil zaradi zanemarjanja odvzet biološki družini. Za seboj je imel že več travm; zanemarjenje, pomanjkanje higiene in pomanjkanje hrane - najhujša travma izmed vseh pa je bila zapuščanje.
V dveh letih se je velikokrat selil od enega sorodnika k drugemu. Zaradi tega je imel porušen občutek varnosti in se je še eno leto po namestitvi v najino družino neizmerno bal, da ga bova zapustila. Obupno jokal vsakič, ko naju je z možem izgubil izpred oči - pa sva šla morda le za vogal. Posledično sva morala biti oba večino časa z njim, koristili nismo nobenega vrtca, varstva.«
Za fantkom je kasneje v družino zaradi fizičnih zlorab, povzročenih s strani staršev odvisnikov, prišla še deklica. »K sreči je bila še dojenček, tako da nekih groznih travm nima - le po stiku z biološko mamo je izredno izčrpana in potrebuje nekaj dni, da se postavi v staro stanje, hkrati pa ima po stiku občasno nočne more,« pripoveduje rejnica Maja.
Rejnica, ki želi ostati anonimna, ima v rejništvu štiri otroke. Njihove zgodbe so različne. Fantka sta doživela zanemarjanje, zelo konflikten odnos med starši, posredovanje policije, cele dneve sta gledala risanke in filme. Starši se z njima niso ukvarjali, ves čas sta bila v stanovanju, prepuščena sama sebi.
Starejši brat v motoriki še ni ujel vrstnikov, kljub temu, da je redno tako na telovadbi kot na dodatnih, specialnih gibalnih uricah. Mlajši je imel sprva hude zdravstvene težave, ki pa so po nekaj mesecih v rejniški družini popolnoma izginile. Pri mlajših dveh so bile v družini droge.
Takšno življenje pusti posledice. »Otroci se v svojih bioloških družinah ob vseh zlorabah in zanemarjenosti naučijo zanesti le nase, saj jim izkušnje travm dajo vedeti, da svet ni tak, kot se kaže in tako velikokrat razvijejo velik nadzor nad svojimi čustvi, vsakdanjimi dogodki, nad drugimi ljudmi in so zelo zaprti,« pripoveduje socialna delavka Uršula Bizant, ki z rejniki in posvojitelji dela tudi v okviru Študijsko-raziskovalnega centra za družino.
Bizantova pojasnjuje, da naj bi otrok v rejništvu razvil t.i. »varno navezanost«; se naučil, da je lahko ranljiv, da se lahko zanese tudi na druge, ne le nase ter da ne potrebuje stalnega nadzora nad vsakdanjimi dogodki.
Če se čuti varnega, se začne odpirati in zaupati, kar pa lahko traja tudi več let in ne pomeni, da je otrok priden, da se lepo obnaša in se nič ne upira, temveč, da si upa biti to, kar je in odrasli osebi zaupa, da bo z njim zdržala, da zares ne bo nikamor šla. To pa je za njegovo odraščanje in razvoj ključno.
Na Domovini objavljamo serijo člankov o rejništvu. Zbrane jih najdete pod oznako rejništvo
Povezani članki
Zadnje objave
Vlada z novim pravilnikom spreminja postopke naročanja in najdaljše čakalne dobe
18. 4. 2024 ob 17:37
V Chicagu spor glede nezakonitih priseljencev
18. 4. 2024 ob 15:31
Škandalozno: Vlada namenja visoke nagrade provladnim medijem
18. 4. 2024 ob 12:36
Volitve na Hrvaškem – zmaga tradicionalnih vrednot
18. 4. 2024 ob 8:42
V Velenju vzklikali: »Lopovi! Lopovi!«
18. 4. 2024 ob 6:00
Bo moral občudovalec Hitlerja Urban Purgar znova v zapor?
17. 4. 2024 ob 17:46
Kako pripravljeni smo na katastrofe? Verjetno manj, kot verjamemo
17. 4. 2024 ob 16:15
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 144: Zakaj policija ne preiskuje napovedanega strelskega pohoda
17. 4. 2024 ob 6:30
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
Prihajajoči dogodki
APR
20
Moški zajtrk s Petrom Gregorčičem
07:00 - 09:00
APR
20
Godalni kvartet kolektiva Carpe artem
19:00 - 20:30
APR
20
Večer z Nuško Drašček in Jako Puciharjem
20:00 - 22:00
APR
22
Koncert za zbor – Alfred Šnitke
20:15 - 21:30
APR
24
SAKRALNI ABONMA – KOMORNI ZBOR KGBL IN AMBROŽ ČOPI
19:30 - 21:00
Video objave
Odmev tedna: Festival norosti
13. 4. 2024 ob 6:00
Odmev tedna: Bitka praznikov
5. 4. 2024 ob 19:55
Izbor urednika
Vračajo se vici o policajih
17. 4. 2024 ob 6:31
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
0 komentarjev
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.