Zakaj je zmerno politiko vse težje najti in kam je izginil zdrav razum?

POSLUŠAJ ČLANEK
V zadnjih nekaj letih lahko po zahodnem svetu spremljamo kopico takšnih in drugačnih zgodb, ki prebivalstvo praktično popolnoma razdelijo na dva tabora, ponavadi konservativnega in liberalnega.

Razpravo o aktualnih vprašanjih tako pogosto težko označimo le za "soočenje različnih pogledov", ampak gre nemalokrat za pravo malo (največkrat kulturno) vojno, z nekaterimi značilnostmi pravih vojn: hudim sovraštvom do nasprotne strani, hujskaštvom, neomajnim prepričanjem o svetosti svojega boja, celo s pozivi k nasilju.

Z drugimi besedami: vse pogosteje gre razdelitev javnosti preko običajnih meja različnih pogledov na svet in vrednostnih opredelitev.

Dogajanje okoli imenovanja Bretta Kavanaugha za vrhovnega sodnika v ZDA je le zadnji takšen primer; ameriška in velik del evropske javnosti sta se povsem razdelila okoli obtožb o domnevnem spolnem nadlegovanju, pa tudi Kavanaughovih stališč oz. nazorske usmeritve.

Volitve zadnjih let: radikalizacija in vzponi populizma - levega, desnega, hibridnega


Kdorkoli spremlja politiko in družbeno dogajanje zadnjih let v Evropi in ZDA, lahko ugotovi, da je zmerna in tradicionalna politika, ki je oblikovala večino zahodnega političnega življenja po 2. svetovni vojni (torej stranke, ki po navadi v nazivu vsebujejo besede "ljudska", "krščansko-demokratska", "socialdemokratska", "liberalno-demokratska" itd.), izgubila na moči.

To je bilo denimo vidno pri zadnjih predsedniških volitvah v Franciji (v 2. krog se je poleg zmernega liberalca Macrona uvrstila skrajno desna Marine le Pen), delno pri nemških parlamentarnih volitvah (npr. izguba podpore socialdemokratov, vzpon Alternative za Nemčijo), morda najbolj pa na zadnjih volitvah v Italiji, kjer sta slavili zmago in nato tudi sestavili vlado stranki, ki jih brez večjih zadržkov lahko označimo za populistični (ena skrajno desna - Liga ter ena hibridna - Gibanje 5 zvezd).

Tudi čez lužo je zgodba v marsičem podobna - na predsedniških volitvah l. 2016 je zmagal Donald Trump s skorajda ulično retoriko, sebi lastno "anti-establišment" agendo ter mnogimi stališči, ki jih lahko označimo za radikalno desna.

Si predstavljate, da bi se to zgodilo denimo pred 10 leti, pa tudi če bi Trump za protikandidatko imel nenavdihujočo Hillary Clinton? Še več, v procesu izbire demokratskega predsedniškega kandidata je korak s Clintonovo zelo dolgo držal Bernie Sanders, čigar retorika vsebuje mnoge besede, ki so bile v ZDA do nedavnega tabu ali vsaj zelo nezaželene (npr. "socialističen").
Dobršen del prebivalstva, ki je nazorsko jasno opredeljen, je svoja stališča potenciral in se pomaknil dlje od sredine, pogosto na nekakšne ideološke ali kulturne okope.

Vzroki za porast levega populizma - kriza kapitalizma


Na kratko povedano: čeprav zmerna politika na Zahodu še drži večino niti v svojih rokah, se v zadnjih letih vzpenja radikalna, tako leva kot desna ali pa celo hibridna. Lahko bi torej sklepali, da je dobršen del prebivalstva, ki je nazorsko jasno opredeljen (torej vedno voli bodisi desnico bodisi levico), svoja stališča potenciral in se pomaknil dlje od sredine, pogosto na nekakšne ideološke ali kulturne okope.

Kje torej poiskati vzroke za te procese? Če smo pošteni, ni treba biti ravno genij, le malo se je potrebno ozreti okoli. Kot prvi vzrok je verjetno treba upoštevati svetovno gospodarsko krizo, ki se je l. 2008 začela v ZDA in se hitro razširila po vsem svetu, najhuje pa očitno prizadela Evropo, še posebej njen jug (in obenem razgalila slabosti zasnove evrskega sistema).

Čeprav so se ZDA pobrale hitreje od Evrope, so si tudi Američani še kako zapomnili težka leta. Zaradi krize so politične elite izgubile zaupanje mnogih na obeh straneh Atlantika in kar nekaj teh ljudi se je začelo spraševati, kako je možno, da je celoten svet odvisen od skupine brezciljno živečih bankirjev.

V Evropi so zato kot gobe po dežju zrasla ali se okrepila skrajno leva gibanja (v Grčiji je denimo prišla na oblast Siriza, po kateri se zgleduje tudi slovenska Levica, komunist Melenchon je v 1. krogu francoskih predsedniških volitev dobil 20 % glasov itd.).

V ZDA je zgodba sicer malo drugačna, saj ima tam iz različnih vzrokov beseda "socialističen" (ali pa že socialdemokratski) drugačen prizvok kot v Evropi. Vseeno pa so glavni trendi podobni - del prebivalstva, ki se je vedno opredeljeval za liberalnega, je začel pogledovati k radikalnejšim idejam na levem spektru.

Vzpon Bernieja Sandersa, ki je za ameriške razmere pač precej radikalen, je najboljši pokazatelj tega - mnogi celo špekulirajo, da je trenutno najboljši demokratski kandidat za volitve 2020.
Očitno smo v sodobnem zahodnem svetu priča kulturni vojni med različnimi opredelitvami.

Vzpon desnega populizma - kulturna vojna med zagovorniki in nasprotniki identitete


Na drugi strani je, kot rečeno, v vzponu tudi desni populizem in radikalnejša politična gibanja. Poleg že naštetih lahko vsaj do neke mere zraven prištejemo tudi dogajanje v višegrajskih državah, posebej Madžarski in Poljski.

Ena od specifik višegrajskih držav je relativno velika etnična homogenost in velika redkost ne-evropskih priseljencev. Že to nam pravzaprav samo od sebe ponuja odgovor na krepitev radikalnejših desnih gibanj - razen Madžarske in deloma Poljske so namreč vzniknila po evropski migrantski krizi z viškom v letu 2015.

Ta je morda celo najbolj (kulturno) razdelila evropsko prebivalstvo - povzročila je namreč zelo čustvene odzive tako na strani nasprotnikov kot zagovornikov (množičnega) priseljevanja. Marsikateri medijski delavec ve povedati, da je bila količina čustvenih, živčnih in pogosto sovražnih odzivov na spletnih forumih tekom te krize praktično neprimerljiva s čimerkoli.

Pri konservativnejšem delu prebivalstva je seveda povzročila velik odpor do (namišljenega ali dejanskega) spreminjanja evropske identitete. Precejšnjemu delu levo usmerjenega prebivalstva identiteta sicer ne pomeni skorajda nič, za velik del konservativnega volilnega telesa pa je to zelo čustveno vprašanje, zaradi katerega se je vredno celo "radikalizirati".

Z drugimi besedami: očitno smo v sodobnem zahodnem svetu trenutno priča kulturni vojni med različnimi opredelitvami. Takšno stanje je zagotovo, vsaj na dolgi rok, za družbo slabo in škodljivo, saj ustvarja hude delitve, ki so pogosto umetno razpihane, zmanjšuje možnost dialoga, konsenza ali pa vsaj največjega skupnega imenovalca, s tem pa zavira razvojne potenciale.

Morda ne bi bilo tako slabo, če bi se ljudje na obeh polih in vseh straneh spet začeli malo bolj ozirati k zdravemu razumu in racionalnim razlagam - ne glede na to, kako dolgočasno se to sliši in kako nas nekateri skušajo prepričati, da je to pravzaprav za reve.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike