Zakaj je v Sloveniji sprejemljivo in celo zaželeno pljuvati po lastnem narodu?

POSLUŠAJ ČLANEK
Ob nedavnem kulturnem prazniku smo bili lahko (zopet) priča burnim razpravam, kaj je to nacionalna identiteta, kakšen pomen ima danes, kaj je v zvezi z njo sprejemljivo javno govoriti ali početi in do kam gre lahko kritika svojega naroda, še posebej v kontekstu umetniške svobode.

Tovrstne razprave so se vnele ob podelitvi nagrade Prešernovega sklada Simoni Semenič, gledališki režiserki, dramaturginji in dramatičarki, ki je l. 2009 v okviru umetniškega performansa iz slovenske zastave izrezala grb ter si jo ovila okoli nosečniškega trebuha (na fotografiji performansa grb leži na tleh, umetnica pa v rokah drži škarje).

Nekoliko manj je odmeval kritičen govor predsednika upravnega odbora Prešernovega sklada Vinka Möderndorferja o domnevnem mačehovskem odnosu slovenske države do kulture in kulturnikov.

Domoljubje in nacionalna identiteta v 21. stoletju


Naj najprej povem, da sem velik ljubitelj umetnosti ter da jo v človekovem življenju vidim praktično kot nujo; vsaj če naj se imenujemo (civilizirani) ljudje. (Tudi) zato vidim delo umetnikov kot nekaj posebnega in izredno pomembnega, s tem pa umetniško svobodo kot pomembno družbeno načelo.

Hkrati pa mi zelo veliko pomeni tudi narodna identiteta, tako na čustveni (domoljubni in istovetnostni) ravni kot tudi na ravni oblikovanja skupnosti in države. Pa očitno nisem edini takšen "srednjeveški omejenec"; tistim, ki se jim zdi to danes nepomembno, predlagam, da pogledajo na zemljevid Evrope in opazujejo, kakšne države se na njem nahajajo.

Hitro bodo lahko ugotovili, da so to - z redkimi izjemami (npr. Belgija ali Španija), kjer veljajo posebne ureditve ali pa imajo dejansko velike težave - nacionalne države. Naš zahodni svet (pa tudi dobršen del ostalega) kratkomalo temelji na nacionalni identiteti, in osebno tudi ne vidim razloga, da temu ne bi bilo tako. Takšna nacionalna identiteta skupnosti je že stoletja osnova skupne zavesti in povezanosti ljudi, ki na tej osnovi nato oblikujejo tudi politične tvorbe.

Kdorkoli na to vprašanje gleda zlahka ali meni, da večja repozicioniranja ali spremembe v narodnostni sestavi pomenijo le pozitivne stvari, ga prosim, naj premisli še enkrat ter pomisli na neizogibne politične in varnostne posledice, ki bi jih to imelo. Zgodovina nas uči, da so urejeni in jasni odnosi med narodi kratkomalo osnova miru.
Ne morem pristati na to, da je v imenu "intelektualnosti" ali "umetniške distanciranosti" dopustno ter celo zaželeno pljuvati po svoji domovini ali svojih ljudeh.

Nacionalni ponos je pri nas nekaj zavrženega


Kot rečeno, poleg racionalne dimenzije tega vprašanja sam vidim in čutim tudi čustveno. In tudi tu, če se seveda stvar ne izrodi v ksenofobijo ali komplekse do pripadnikov drugih narodov ali skupnosti, ne vidim vzroka, da bi bilo to nekaj slabega, prav nasprotno.

Zato omenjenga performansa osebno ne morem podpreti, tudi v imenu umetniške svobode ne. Nisem sicer pravnik in zato poklican soditi, ali je bil to po slovenskih predpisih prekršek ali ne, predvidevam pa, da ne in da bi se v večini zahodnoevropskih držav (najbrž pa ne v ZDA) tako dejanje dalo pravno opravičiti s svobodo umetniškega izražanja. Kljub temu pa ne morem trditi, da performans ne žali mojih domoljubnih čustev.

Tako, zaradi zapisa tega stavka bom verjetno od mnogih "izobraženih" in "razgledanih" bralcev tega članka (verjetno tudi od nekaterih znancev) deležen posmeha. Brez težav si predstavljam, kako bi se krogi, ki so v slovenski kulturi dominantni, zgornjemu zapisu na ves glas krohotali.

Če bi bil umetnik ali kulturnik, bi si z njim zaprl nešteto vrat in lepo očrnil osebni ugled. Vprašanje, če bi kdaj dobil nagrado Prešernovega sklada, če ne bi bil ravno svetovno znan. Presojo, ali bi si denimo z raztrganjem zastave na Trgu republike v imenu umetnosti morda kaj izboljšal možnosti za takšno priznanje, prepuščam vam. Hkrati pa tudi na tem mestu poudarjam, da zelo cenim siceršnje gledališko delo omenjene ustvarjalke.

Ali ne bi spremenili odnosa do samih sebe?


Takšna ne le sprejemljivost, ampak celo zaželjenost poniževanja lastnega naroda, ki je jasno vela tudi iz govora osrednjega govorca ob kulturnem prazniku Möderndorferja, me pač moti. Enostavno ne morem pristati na to, da je v imenu "intelektualnosti" ali "umetniške distanciranosti" dopustno ter celo zaželeno pljuvati po svoji domovini ali svojih ljudeh. Da o tem, da je imel omenjeni govor gotovo tudi konkretno politično oz. finančno agendo, sploh ne izgubljam besed.

Samo poskušajmo si pri takem početju predstaljati nekatere sosednje ali druge narode. Poskušajmo si denimo predstavljati Hrvate, Srbe, Francoze ali Angleže, kaj šele Američane. Gotovo takšni primeri pri njih obstajajo, sem pa prepričan, da niso družbeno zaželeni ali dobro sprejeti in da ne dobivajo prav dosti nagrad.

Zakaj torej ne ravnamo tako tudi mi? Zakaj imamo tako zaničljiv, destruktiven ali pa najmanj pomilovalen odnos do samih sebe? Marsikdo bo rekel, da zaradi zgodovine, ker pač nikoli prej nismo imeli svoje države in smo bili vedno "hlapci" nekoga. To bo do neke mere gotovo držalo, a zakaj ne bi danes končno prekinili s to odvratno "tradicijo"?
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike