Zakaj je v Sloveniji sprejemljivo in celo zaželeno pljuvati po lastnem narodu?

Primož Veselič
15

Ob nedavnem kulturnem prazniku smo bili lahko (zopet) priča burnim razpravam, kaj je to nacionalna identiteta, kakšen pomen ima danes, kaj je v zvezi z njo sprejemljivo javno govoriti ali početi in do kam gre lahko kritika svojega naroda, še posebej v kontekstu umetniške svobode.

Tovrstne razprave so se vnele ob podelitvi nagrade Prešernovega sklada Simoni Semenič, gledališki režiserki, dramaturginji in dramatičarki, ki je l. 2009 v okviru umetniškega performansa iz slovenske zastave izrezala grb ter si jo ovila okoli nosečniškega trebuha (na fotografiji performansa grb leži na tleh, umetnica pa v rokah drži škarje).

Nekoliko manj je odmeval kritičen govor predsednika upravnega odbora Prešernovega sklada Vinka Möderndorferja o domnevnem mačehovskem odnosu slovenske države do kulture in kulturnikov.

Domoljubje in nacionalna identiteta v 21. stoletju

Naj najprej povem, da sem velik ljubitelj umetnosti ter da jo v človekovem življenju vidim praktično kot nujo; vsaj če naj se imenujemo (civilizirani) ljudje. (Tudi) zato vidim delo umetnikov kot nekaj posebnega in izredno pomembnega, s tem pa umetniško svobodo kot pomembno družbeno načelo.

Hkrati pa mi zelo veliko pomeni tudi narodna identiteta, tako na čustveni (domoljubni in istovetnostni) ravni kot tudi na ravni oblikovanja skupnosti in države. Pa očitno nisem edini takšen “srednjeveški omejenec”; tistim, ki se jim zdi to danes nepomembno, predlagam, da pogledajo na zemljevid Evrope in opazujejo, kakšne države se na njem nahajajo.

Hitro bodo lahko ugotovili, da so to – z redkimi izjemami (npr. Belgija ali Španija), kjer veljajo posebne ureditve ali pa imajo dejansko velike težave – nacionalne države. Naš zahodni svet (pa tudi dobršen del ostalega) kratkomalo temelji na nacionalni identiteti, in osebno tudi ne vidim razloga, da temu ne bi bilo tako. Takšna nacionalna identiteta skupnosti je že stoletja osnova skupne zavesti in povezanosti ljudi, ki na tej osnovi nato oblikujejo tudi politične tvorbe.

Kdorkoli na to vprašanje gleda zlahka ali meni, da večja repozicioniranja ali spremembe v narodnostni sestavi pomenijo le pozitivne stvari, ga prosim, naj premisli še enkrat ter pomisli na neizogibne politične in varnostne posledice, ki bi jih to imelo. Zgodovina nas uči, da so urejeni in jasni odnosi med narodi kratkomalo osnova miru.

Ne morem pristati na to, da je v imenu “intelektualnosti” ali “umetniške distanciranosti” dopustno ter celo zaželeno pljuvati po svoji domovini ali svojih ljudeh.

Nacionalni ponos je pri nas nekaj zavrženega

Kot rečeno, poleg racionalne dimenzije tega vprašanja sam vidim in čutim tudi čustveno. In tudi tu, če se seveda stvar ne izrodi v ksenofobijo ali komplekse do pripadnikov drugih narodov ali skupnosti, ne vidim vzroka, da bi bilo to nekaj slabega, prav nasprotno.

Zato omenjenga performansa osebno ne morem podpreti, tudi v imenu umetniške svobode ne. Nisem sicer pravnik in zato poklican soditi, ali je bil to po slovenskih predpisih prekršek ali ne, predvidevam pa, da ne in da bi se v večini zahodnoevropskih držav (najbrž pa ne v ZDA) tako dejanje dalo pravno opravičiti s svobodo umetniškega izražanja. Kljub temu pa ne morem trditi, da performans ne žali mojih domoljubnih čustev.

Tako, zaradi zapisa tega stavka bom verjetno od mnogih “izobraženih” in “razgledanih” bralcev tega članka (verjetno tudi od nekaterih znancev) deležen posmeha. Brez težav si predstavljam, kako bi se krogi, ki so v slovenski kulturi dominantni, zgornjemu zapisu na ves glas krohotali.

Če bi bil umetnik ali kulturnik, bi si z njim zaprl nešteto vrat in lepo očrnil osebni ugled. Vprašanje, če bi kdaj dobil nagrado Prešernovega sklada, če ne bi bil ravno svetovno znan. Presojo, ali bi si denimo z raztrganjem zastave na Trgu republike v imenu umetnosti morda kaj izboljšal možnosti za takšno priznanje, prepuščam vam. Hkrati pa tudi na tem mestu poudarjam, da zelo cenim siceršnje gledališko delo omenjene ustvarjalke.

Ali ne bi spremenili odnosa do samih sebe?

Takšna ne le sprejemljivost, ampak celo zaželjenost poniževanja lastnega naroda, ki je jasno vela tudi iz govora osrednjega govorca ob kulturnem prazniku Möderndorferja, me pač moti. Enostavno ne morem pristati na to, da je v imenu “intelektualnosti” ali “umetniške distanciranosti” dopustno ter celo zaželeno pljuvati po svoji domovini ali svojih ljudeh. Da o tem, da je imel omenjeni govor gotovo tudi konkretno politično oz. finančno agendo, sploh ne izgubljam besed.

Samo poskušajmo si pri takem početju predstaljati nekatere sosednje ali druge narode. Poskušajmo si denimo predstavljati Hrvate, Srbe, Francoze ali Angleže, kaj šele Američane. Gotovo takšni primeri pri njih obstajajo, sem pa prepričan, da niso družbeno zaželeni ali dobro sprejeti in da ne dobivajo prav dosti nagrad.

Zakaj torej ne ravnamo tako tudi mi? Zakaj imamo tako zaničljiv, destruktiven ali pa najmanj pomilovalen odnos do samih sebe? Marsikdo bo rekel, da zaradi zgodovine, ker pač nikoli prej nismo imeli svoje države in smo bili vedno “hlapci” nekoga. To bo do neke mere gotovo držalo, a zakaj ne bi danes končno prekinili s to odvratno “tradicijo”?

15 KOMENTARJI

  1. Najprej se moramo zavedati, da so na oblasti levičarji. Ti imajo poleg izvršne oblasti v rokah še največje medije, zakonodajno in sodno oblast. Ti so izgubili lastno identiteto, zato jim gre domoljublje še bolj na živce. Iščejo nove zaveznike in volivce in našli so jih na drugi strani domoljubja. Zato ne pričakovati, da bo leva oblast naredila preskok na tem področju.
    Poleg tega so z načrtnim blatenje zaradi prikrivanja lastnih zločinov domoljubne Slovence še dodatno namerno zaničevali ali pa jih sploh niso izpostavljali.
    Edina možnost je obrat na volitvah v desno. potem pa še v medijih in na drugih področjih.

  2. Na Portalu Plus nas , tiste, ki jim tovrstna umetnost ni všeč, imenujejo “stekli psi desnice”. Lepo in zelo vljudno! Če bi ploskal umetnosti , na primer tistemu lizanju s psom, bi pa veljal za naprednega in spoštovanja vrednega poznavalca umetnosti. Ostaja pa nejasno, kakšno zevezo ima umetniški okus s “desnico”, ki označuje politični pogled predvsem na ekonomska vprašanja. Kolikor vem nobene!
    Tovrstno zmerjanje je seveda v funkciji zastraševanja. “chilling effect”. To je, da si ne bi več drznili kaj reči o umetnosti! Držite gobec!
    Ob tem se človek vpraša: zakaj umetniki kažejo svoje izdelke? Zato, da bi jih gledali, poslušali, tipali…. Naj s tem še nosijo tveganje, da kdaj pa kdaj komu kaj ne bo všeč. Ne bodo edini v zgodovini umetnosti.

  3. Ne vem zakaj naj bi bila umetnost samo v domeni umetnikov ? Vsak, prav vsak ima pravico izraziti svoje mnenje in svoj pogled o delu, ki ga umetnik predstavi javnosti.
    Izrezani grb iz zastave, ki ga je narod sprejel za svojo identiteto in pokazati na njegovem mestu trebuh nosečnice, sporoča avtor tega izraza narodu, da je za prenizko rodnost kriv kar narod sam. In to zato, ker se je ta odločil za ustanovitev lastne države. Taka fake-umetniška predstavitev ni samo žaljiva do slovenskega naroda, pač pa tudi pritlehno lažniva, ki višek svoje izrojenosti predstavi tako, da razžaljenemu narodu izstavi celo račun iz naslova nagrad.

    Če bi bil grb slovenske zastave v obliki rdeče zvezde ter srpa in kladiva, bi bila, umetniška “performanca” z izrezom, povsem upravičena. Kajti, pravi krivec za vse slabše stanje v državi Sloveniji so prav ti, ki še vedno častijo simbole komunistične mafije, sramotijo domoljubje, ropajo narodovo (državno) lastnino in so na ta ali oni način večno prisesani na proračun.

  4. Avtor omenja Hrvate, Srbe. Živeli smo skupaj v komunistični državi. Oboji zdaj z zgodovinsko distanco reflektirajo komunizem. Srbi so rehabilitirali Dražo Mihailovića. Mi pa še vedno vztrajamo v čislanju komunizma, ker smo tudi v jugoslaviji sloveli po tem, da je bila Slovenija najbolj stalinistična republika.
    Slovenska lastnost – BOLJ PAPEŠKI OD PAPEŽA – , ki je niti dr. Aton Trstenjak, ko je v knjigi raziskoval in opisoval slovenski značaj, ni omenil.

  5. Jaz sem domoljub in me performans ni užalil. To da nekdo ne sme biti kritičen do simbolov domovine, ki predstavljajo državo je najbolj totalitaristično. Takšne članke kot je ta se je pisalo v stalinistični rusiji.

  6. Biti kritičen je eno, biti plačan z državnim denarjem za kritiko, ki kritizira narodov simbol, ki ga je ta sprejel na demokratičen način, je pa resnično znak želje po vračanju komunističnega (Titoističnega) totalitarizma.
    Kritika tega članka namreč ni uperjena zoper kritiko nekakšnih “umetnikov”, ampak je namenjena odboru Prešernovega sklada, ki podeljuje nagrade z denarjem iz proračuna. Če bi ta odbor nagrajeval z denarjem iz žepa članov tega odbora, bi se v to podeljevanje nihče ne obregnil.

  7. Se pravi, presernov sklad ne sme podpreti kritičnosti ? Lepo prosim. Spomnimo, cankarj je bil zaradi pisanja o slovenceljnih v zaporu. Groza tega članka je v tem, da avtor določa kakšne vrste domoljubje je pravo. Moje domoljubje ni te vrste in imam rad Slovenijo bolj kot marsikdo, ki je komentiral ta članek. Prav je da se mladina prevprašuje o stvareh, navsezadnje so ga ravno te generacije zaradi naših kradljivih post tito politikov najbolj nasračkale. In to nekakšno levi in deani polariziranje je čista groza. Levičarji so na oblasti vse je slabo, čustvena zanka ki omejuje. Spomnimo da v desnih vladah ni bilo nič kaj bolje. Nagrada je kontraverzna ja, ampak hvalabogu. Ljudje (nekateri) vsaj malo razmišljajo zaradi tega. In popolno nepoznavanje umetniškega miljeja zahodnega sveta avtorja tega članka je strašljivo, zadtav je bilo zažganih in raztrganih ničkoliko. V glavnem, domoljubje ki ga promovira domovina ni moje domoljubje in to domoljubje ni superiorno mojemu.

  8. Vodenje Slovenije so prevzeli Srbi. Bivši kosovci in njihovi potmci imajo že toliko vodilnih položajev v Sloveniji, da preprosto Sloveniji vladajo. Poglejmo si samo parlament, pa lahko vidimo, da je več kot 10% poslancev Srbov. Podobno je tudi v drugih inštitucijah, recimo na RTV.
    Velja zmotno mišljenje, da jezik določa narod. Vsi ti zelo dobro govrijo slovensko, a kaj, ko so po duši Balkanci, Bizantinci in uveljavljajo svojo bizantinsko kulturo.
    Zato je Ljubljana balkansko mesto, z bizantinskim žuanom. Se oddaljuje od Evrope.
    Če je nekoč bila meja med Balkanom in Evropo na Kolpi, je danes ta meja na Karavankah.

  9. APMMB2, Očitno se boste morali še dodatno poučiti o narodih, ki živijo v drugih državah nastalih iz SFRJ. V njih živijo še Makedonci, Črnogorci – srbskega in šiptarskega porekla, Bošnjaki-muslimani (!!!), Hrvatje, Madžari, Šiptarji-Titovi Albanci, pa še niz narodnosti. Če bi znali brati imena in priimke, bi videl, da jih je, poleg onih, ki ste jih navedli vi, do kakih 300 tisoč v Sloveniji. Pa še to, v katerokoli upravno enoto ali občino ali socialno službi ali na Karitas ali Rdeči križ grem, moram poslušati samo šiptarščino. Se je že kdo vprašal, koliko milijonov nam letno odnesejo v njihovo “republiko” na račun v Sloveniji rojenih otrok. Z ene od upravnih enot so mi pisno sporočili, da ni potrebno, da bi kdo od njihovih uslužbencev znal ta jezik (!), ker je pri njih uradni jezik slovenščina. Zakaj pa jim potem izpolnjujejo vse obrazce. Ko je neka znanka Hrvatu omenila, da bi se preselila v znano mesto v Slovenije, ji je odgovoril, ne hodi tja, tam so samo Šiptarji in narkomani,. Tako daleč smo prišli v madžaronovi (po Boštjanu Turku – Kota 101) Sloveniji. Kolikor vem, pa prav zadnja omenjena hudo sovražita Srbe. Le to, ko so v naši vasi pretežno Šiptarji in Bošnjaki delali vodovod, kanalizacijo, itn, jim je bila mala malenkost, za karkoli, kar jim ni bilo po godu, pokazati potezo preko vratu. Mi pa jih neomejeno slavimo. Po lastnem narodu pa najbolj pljuva lastni narod, ki se je, ne glede na stan, iz tim. poštenih in delovnih prelevil v dejansko pokvarjene in grabežljive. Kako tudi ne, če že 27 leto poslušajo o tem, da za nepošteno raboto ni bil skoraj nihče obsojen. Od dna do vrha, pri tem pa jim je v veliko moč podkupljena policija, ki ne ščiti Slovencev, ampak vse od Zagreba do Skopja, povprek in počez.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime