Zakaj je pomembno Kristusa postaviti pred otroke in zakonca

Privzeta profilna slika
Milan Knep

POSLUŠAJ ČLANEK
Sv. Pavlu brez pridržkov verjamemo, da mu ni šlo za nič drugega, kakor za Jezusa Kristusa, in sicer Križanega. Zlahka si predstavljamo, kako je to razumel in živel. Tudi če kak duhovnik, redovnica ali redovnik, misijonarka ali misijonar svoje navezanosti na Kristusa ne izreče tako dobesedno kot sv. Pavel, iz njegovega življenjskega sloga razberemo, da gre za povsem isto stvar.

Ali bi iz tega smeli sklepati, da je postaviti Kristusa pred vse drugo rezervirano samo za klerike in osebe posvečenega življenja, ali pa se lahko s Pavlovimi besedami poistovetijo vsi verujoči?

Vprašanje potrebuje kratko raziskavo. Začnimo pri poročenih; ti na vprašanje, kaj je zanje največja vrednota, brez obotavljanja odgovarjajo, da so to njihovi otroci in sozakonec. Za vsem tem navajajo še druge vrednote: kariero, konjičke, avtomobile in drugo.

Toda pozor: Kristusa sploh ne omenjajo. In zakaj ne? Ker čutijo v navajanju vrednot v zaporedju: Kristus, otroci, sozakonec neko zadrego, zato Kristusa previdno izpustijo. Kaj ugotovimo? Da so odgovori vernih in vernih zakoncev glede vrednot povsem enaki. Oboji govorijo samo o otrocih in partnerju.

Kristus je ali ga ni?


Kam se pri vernih izgubi Kristus? Verni pari trdijo, da se Kristus zaradi tega, ker ga ne omenjajo, ne izgubi. Prepričani so, da Kristusa v govoru o sebi in svoji družini ne zanikajo, temveč predpostavljajo. Kristus naj bi bil v govoru o otrocih in zakonu nekakšna vnaprejšnja danost, zato bi lahko bilo izrecno omenjanje Kristusa celo vsiljivo. Češ, bolje je imeti Kristusa v središču zakona in družine in o tem ne govoriti, kot pa imeti Kristusa na ustnicah, v praksi pa nanj pozabljati.

Ta dilema je napačna. Če je Kristus za nas vrednota na podoben način za Pavla, potem je prav, da to povemo. Tu ni potrebna nobene previdnost, da bi nas lahko kdo narobe razumel, ali nam očital dvoličnost. Kot da bi smeli omenjati Kristusa šele takrat, ko bi bili brez greha. Pavel je hkrati govoril o svojem grehu in o Kristusu. To gre vendar skupaj, saj krščanstvo ni morala, ampak priznanje, da zaradi grehov, ki jih delamo, potrebujemo Kristusa.
Če torej Kristusa postavimo pred otroke in zakonca, s tem povemo, da na njem, ne na sebi, gradimo svojo ljubezen do otrok in partnerja.

In ker ga potrebujemo, ga omenjamo. Ne omenjamo ga zato, ker bi s tem razkazovali svojo vero, ampak zato, ker želimo drugim povedati, da je on naše upanje in naša moč. Če torej Kristusa postavimo pred otroke in zakonca, s tem povemo, da na njem, ne na sebi, gradimo svojo ljubezen do otrok in partnerja.

Morda pa je težava v odnosu do Kristusa?!


Kdo ne pozna stanja letargije, duhovnega mrtvila in splošne otrplosti odnosov v zakonu. V tem stanju nekateri pari vztrajajo v nedogled, drugi razmišljajo o ločitvi, tretji pa se podajajo k terapevtu. Skupna značilnost vseh parov, pa naj izberejo katero koli od teh treh poti, je, da letargije skoraj nikoli ne povezujejo s svojim odnosom do Kristusa, ampak vzrok zanjo vidijo v psiho-socioloških dejavnikih. Zato rešitve ne iščejo v obnovi ljubezni do Kristusa, ampak se napotijo k terapevtu.

Terapevt je izvedenec terapevtske stroke in ne duhovni voditelj. Paru, ki pri njem išče pomoč, pomaga obnoviti komunikacijo, ozavestiti, razlagati in opisovati čustva, reakcije, govor; s parom se poda na negotovo polje prepoznavanja razvad in spreminjanja navad, odkrivanja elementov, ki  poživljajo partnerski odnos, vrnejo veselje do spolnosti in skupnega življenja; skupaj prevetrijo vrednote in cilje, prepoznajo obremenilne odnose s sorodstvom, ki jih je dobro presekati itd.

Če poenostavim: duhovni voditelj je usposobljen za vodenje duhovnega procesa, terapevt pa za vodenje terapevtskega procesa. Toda, ali naj zakonski par, ki se je znašel na mrtvi točki, najprej vstopi v duhovni proces in nato v terapevtskega, ali obratno? Ali za obnovo zakonske ljubezni zadostuje samo eden od obeh procesov?

Ker je človek enovito bitje, ločena procesa psiho-duhovne revitalizacije ne moreta biti učinkovita. Težava je, da enovitega duhovno-psihološkega procesa pravzaprav ne poznamo. Res je, da nekateri terapevti v svoj proces vključujejo tudi duhovnost. A če je duhovnost samo eden od elementov terapevtskega procesa, je moč milosti samo neobvezen dodatek.

Začnimo s Kristusom


Če sledimo sv. Pavlu, ni potrebno, da začnemo s psihologijo in nato v kakšno špranjo terapevtskega procesa vključimo še milost. Ampak obratno: začnimo s Kristusom, potem pa se bodo vrata odpirala tudi za vse drugo, kar je še potrebno, da bo ljubezen med zakoncema živa. Naj ne bo duhovnost integralni del terapevtskega procesa, temveč naj bodo terapevtski pristopi integralni del živega odnosa, ki ga ima par s Kristusom.

Sedaj je na vrsti najtežja naloga: kako naj zakonski par Kristusa postavi v središče svojega odnosa, in še teže, kaj to dejansko pomeni? Zanima nas torej fenomenologija Kristusove milosti. Kaj to je? In če naj si na to odgovorimo, moramo odkriti prvi zidak, kje in kako se duhovnost med dvema sploh začne? Kako naj začnemo s Kristusom in ne s psihologijo?

Papež Frančišek sugerira parom prvo in najvažnejše vprašanje: kje je duša moje žene, kje je duša mojega moža? Ali drugače: vsak, ki je poročen, naj bo vsa leta skupnega življenja na sledi duše svojega sozakonca.

Poišči dušo


Iskanje duše sozakonca ima vedno značilnosti drame. Z iskanjem duše svoje žene se v romanu Kristalni čas ukvarja pisatelj Lojze Kovačič. Za ta roman je leta 1991 prejel prvič podeljeno nagrado kresnik, lani pa srebrnega kresnika za najboljši roman zadnjih petindvajset let. Lojze Kovačič nikoli ni našel duše svoje žene, čeprav je bila sprva med njima velika čustvena in telesna privlačnost.

Duše sozakonca ni mogoče najti tam, kjer jo je iskal Kovačič, v prostorju misli in čustev. Ni je odkril, čeprav si je predstavljal, s kakšnimi travmami je bilo zaznamovano rejniško otroštvo njegove žene.

Duša sozakonca namreč sega v globino brez globine, kot pravijo mistiki, kajti duša ni Freudov Ono, samo zavest in podzavest, volja in integrativno jedro osebnosti. Bit duše, njen presežni jaz biva v nedostopni svetlobi. Do tja ne vodi noben terapevtski postopek. V nas je namreč ločnica duše in duha, pravi pismo Hebrejcem, prek te ločnice duši zakoncev v edinost njunih duš vodi samo Kristusov Duh.

Pari to, kar smo rekli, nekako slutijo, zato najbolj zavzeti ohranjajo Kristusa v bližini, in sicer tako, da z otroki molijo pred jedjo in po jedi, vsaj za silo negujejo družinsko molitev,  hodijo k maši itd.

Toda pari se ne poročijo zato, da bodo z otroki molili, ampak zato, da bodo z ljubljeno osebo ena duša. In potem dva, ki vsaj na začetku skupne poti hrepenita, da bi bila ena duša, prav za ta najvišji cilj skoraj nič ne naredita. Če že molita, molita vsak zase. Živita pod isto streho, vse imata skupno, le njuni duši blodita vsaka v svojem svetu.

Za to, da bi se duši srečali, ne zadostujejo dobra spolnost in strastna čustva, ne zadostujejo družinski izleti in skupno preživljanje počitnic, pač pa sta dva zares eno le, če se povežeta v Kristusu. To storita denimo tako, da eden od zakoncev povabi drugega z besedami: »Moliva za naju, za najine otroke, za župnijo, begunce itd.«

V besede tihega povabila po skrivnostni osmozi v oba prehaja Jezusov Duh, ki duši osvetljuje z brezdanjo svetlobo in v njima sproži gibanje duhovnih molekul. Oči sozakonca dobijo lesk zedinjenja nebes in zemlje, ko je presežena razcepljenost vsega bivajočega.

Sozakonec je sicer še to, kar je vedno, vendar skrivnostno drugačen, ker ločilne stene med dušama obeh, kakor da je ni več. Oba vesta, kako vidita drug drugega, a le dokler molčita, da v njima govori Duh, kakor govori. On jima razodeva milino brezpogojne predanosti. Obhaja ju nova privlačnost, ki neskončno presega občutja romantične kemije, ko misel, da bi to bitje ob sebi kdaj zapustil, ni več možna. Takrat oba vesta, da bosta drug drugega ljubila in spoštovala vse dni svojega življenja.

In ko dva po takšni molitvi izrečeta zaključni amen, se odpreta tudi njuni srci, razveže se jezik, ki zna in hoče povedati, kar sozakonec potrebuje. In nasprotno: če se duši ne srečata v Kristusu, potem zakonca še naprej govorita vsak svoj jezik, se nemočno predajata svojim mislim in čustvom in vsak zase snujeta svojo strategijo preživetja.

Vrnimo se na začetek: Kristus kot kulisa naše družine nam kaj dosti ne koristi. Poznati Kristusa pred vsem drugim je enako važno tako za klerika kot poročenega. Kristus sodi na začetek vsega. Če ga bomo tja postavili, nam bo lahko izkazal svojo odrešenjsko moč.

Milan Knep je duhovni pomočnik v ljubljanski stolnici, voditelj Škofijskega katehetskega urada, voditelj priprave na zakon v nadškofiji, voditelj Medškofijskega odbora za kulturo in duhovni asistent Združenja krščanskih poslovnežev Slovenije.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30