Zakaj je papež šel v spremembe Inštituta Janeza Pavla II., katerim se zdaj upirajo nekateri študenti in profesorji

Uredništvo
11

Pred dnevi smo poročali o protestnem pismu študentov Papeškega inštituta Janeza Pavla II. za študije o zakonu in družini, ki se ne strinjajo z načrtovano organizacijsko in vsebinsko prenovo inštituta, kot jo je zastavil papež Frančišek s svojimi sodelavci.

Kot piše Andrea Gagliarducci, vatikanski analitik in novinar večih katoliških medijev, je namen reformiranega inštituta razširiti razpravo okrog vprašanj življenja in družine zgolj z vidika moralne teologije na pristop, ki moralno teologijo kombinira z družbenimi vedami. 

A 250 podpisnikov – sedanjih in nekdanjih študentov – skrbi predvsem, da bi inštitut izgubil svoj prvotni pristop in s tem dosedanjo identiteto. Še posebej, ker novi pogodbi nista bili sklenjeni z dvema dosedanjima avtoritetama Inštituta, profesorjema msgr. Liviem Melino in profesorjem Josejem Noriego, katera bi lahko zamenjali moralni teologi z manj “tradicionalističnimi” in bolj “modernističnimi” pogledi.  

V odgovor na pismo je Inštitut JP II. izdal izjavo za javnost, s pojasnili pa se je dodatno odzval tudi njegov predsednik, Msgr. Pierangelo Sequeri. 

“Akademski projekt novega inštituta, ki ga je odobrila Kongregacija za katoliško vzgojo, je zastavljen kot širitev študija družine in ne kot menjava tem in vsebinskih sklopov. Tovrstna razširitev, ki se še bolj osredotoča na družino v Cerkvi in družbi, z novo močjo pritrjuje in krepi originalno in še vedno plodovito zapuščino svetega Janeza Pavla II.,” so zapisali v vodstvu Inštituta.

V izjavi za javnost dodajajo, da čeprav katedra za temeljno moralno tehnologijo res ne bo več obstajala (vodil jo je prav Noriega), bodo spremembe učnega načrta zagotovile, da bosta “moralna doktrina o zakonu in družini” in “teološka etika življenja” ostala del programa na inštitutu.  Prav tako se temeljna moralna teologija ostaja v ciklusu teoloških študij, ki se jih zahteva za sprejem v dodiplomske programe inštituta.

Po prepričanju predsednika Inštituta, msgr. Pierangela Sequerija, so kljub pomislekom nekaterih študentov spremembe na šoli poteza v pravo smer.

Po njegovih besedah sprememba v učnem načrtu in smer, h kateri je leta 2017 pozval papež, sedaj izrecno opredeljena v nedavno odobrenih statutih “odgovarja na Frančiškovo veliko spodbudo, da se Inštitut opremi z vsemi potrebnimi orodji, da izpolni misijo, ki mu je bila zaupana od trenutka njegove ustanovitve. To je, da v novem kontekstu, v katerem Cerkev živi zavezana ljubezni, skrbi za posredovanje človeškega življenja, za sveti zakon in družino, v skladu z Božjim načrtom.”   

Ko je papež Frančišek pred dvema letoma formalno pravno razpustil in nato ponovno ustanovil Papeški teološki inštitut Janeza Pavla II. za znanosti o zakonu in družini, je izrazil upanje, da bo delo inštituta “po svoji rodovitnosti in relevantnosti bolje znano in cenjeno” .

Dodatno osredotočenje na družbene vede pa po papeževem mnenju pomeni “širitev interesnega polja, tako v smislu novih dimenzij pastoralnih nalog in cerkvenega poslanstva, kot tudi razvoj humanističnih znanosti in antropološke kulture na tako bistvenem področju kulture življenja.” 

Papežev trenutek tranzicije

Dogajanje okrog prenove Papeškega inštituta Janeza Pavla II je v svojem komentarju v širši kontekst postavil vatikanski analitik in katoliški novinar, Andrea Gagliarducci.

Po njegovo objava novih statutov Inštituta v pontifikatu papeža Frančiška označuje trenutek tranzicije.

Kot pravi, je bil Frančišek pred šestimi leti izvoljen z mandatom za reforme, pri čemer pa ni vseh potez povlekel naenkrat. A to ne pomeni, da je tudi sedel in čakal. Večina reform je pripravljena in čaka, da so institucionalizirane preko dokumenta »Praedicate Evangelium«. Ena od teh zadeva Papeško Akademijo za življenje, ki je preko njenega vodje, nadškofom Vicenzom Paglio, povezana z Inštitutom Janeza Pavla II. za študije o zakonu in družini.

Papež Frančišek je tega spremenil v teološki inštitut, ki je obdržal ime in cilje, hkrati pa ga povišal na univerzitetni nivo. Smernice so razširiti diskusijo o zadevah življenja in družine z zgolj teološkega tudi na pristop, ki kombinira moralne in družbene vede.

Papež Frančišek namreč družben nauk Cerkve dojema celostno. Človeška bitja – vključno revni, migranti, begunci in žrtve tihotapstva ljudi – je treba braniti od spočetja do naravne smrti. Od tod družbene vede, od tod multidisciplinarni pristop v smernicah papeških univerz.

“Tovrstno vizijo se lahko razume kot drugačno mentaliteto, ki pa ne odpravlja preteklosti. Vendar pa pomeni preboj ki ga je težko sprejeti,” piše Gagliarducci.

Tranzicija proti novi mentaliteti je bila zaključena s statuti in regulacijo Papeškega teološkega inštituta Janeza Pavla II, nadaljuje avtor. Pri tem sta trčili dve viziji: vizija “starega” inštituta, ki ga je vodil bivši predsednik mons. Livio Melina. Ta je varoval teološko smer zadnjih 35 let, ki je prinesla mnogo sadov. In vizija novega inštituta, ki želi zadostiti papeževim zahtevam.

Glede za podpisnike protestnega pisma sporne odločitve, da se nekaterim profesorjem ne podaljša pogodb, pa novinar pravi, da je “resnica, da je obstajala potreba po generacijski spremembi”. Po njegovem je papež Frančišek deloval v skladu z jasno shemo njegovega pontifikata: konservativen pri izboru članov, bolj odprt pri teološki diskusiji.

V takšnih okoliščinah imajo po avtorjevem mnenju “branilci doktrine” dve možnosti: lahko so odporni, ostanejo v inštitucijah in jim služijo; ali pa se borijo, izpostavljajo najbolj kritične zadeve.

Pod svoje razmišljanje Andrea Gagliarducci potegne črto z ugotovitvijo, da smo dandanes priča spremembi paradigme, ki jo zagovarja papež Frančišek. Ta sprememba v končni fazi ne izključuje vsega dosedanjega dela in tistih, ki so ga opravili. Njihovo delo doprinaša nadaljnjemu delu in služi kot generator novih idej. To je izziv.

Ustanovitev Papeškega teološkega inštituta tako kaže Fančiškov modus operandi. Obstajajo ljudje, ki tega ne sprejemajo zlahka. Poklicani so, da pokažejo eno največjih vrlin v tranzicijskih situacijah: odpornost. To je bistvena vrlina tega pontifikata, zaključuje Gagliarducci.

Širši kontekst vsebinskih razhajanj med konservativnejšimi in liberalnejšimi strujami znotraj Katoliške cerkve, kamor lahko umestimo tudi razprtije okrog reforme Papeškega inštituta JP II, bomo celostno in z več vidikov na Domovini predstavili v naslednjih tednih.

11 KOMENTARJI

  1. Če bi bil Janez Pavel drugi še živ, ne bi MABUS imel tako lahkega dela. Tako pa MABUS in njegovi sodelavci (voditelji Združenih arabskih emiratov, Bahrajna itd) stalno nastavljajo svoje lutke Soros, Weber, Macron, Juncker itd. Kot je opravil s komunisti bi Janez Pavel drugi opravil tudi s temi vahabitskimi kralji, emirji in beglerbegi. Temu Frančišku bodo pa MABUSOVI (Mohamed bin Salman + zlato (Au)) volkovi požrli vse ovce.

  2. Saudsko nafto bi moral zamenjati izum, ki ga je Bog dal sv. Miklavžu Tesli, ker drugače se bomo nekega lepega dne prebudili v Saudovi Arabiji. Vročina, tornado, nevihta, potres, puščava, tornado, peščeni vihar, žeja in VAHABITI, ki režejo glave.

  3. Hmm, ta hud binom Tradicionalizem //Modernizem…
    S tresočo roko se morajo delati spremembe!
    In odločati se je potrebno na kolenih. Na kolenih pred Bogom!!!
    Srčno upam, da tudi v Città del Vaticano še kdo kleči pred Bogom, ne le pred kamerami…
    Ja, slediti ljudem (duh po ovcah), a ostati zvest Bogu, zvest brez kompromisov!
    Sicer se nam lahko zgodi Anglikanska “golf-cerkev”!

  4. Frančišek bo zrušil še zadnji steber, na katerem sloni evropska tradicija ter civilizacija in potem bomo lahek plen hord iz Afrike in bližnje Azije.

    Njegovo imenovanje za papeža je bila čista sabotaža.

    • Poglej, Kremeniti:
      1.) Svet je veelik! Za našim garteljcem, za grabnom, cesto in gozdom, pa še naprej…, je učila mama račka svoje piščeta. Nauk za nas: Vesolje ni le Evropa
      2.) Khm, sabotaža… Ta je pa močna. Pa saj v bistvu imaš prav, tudi Marijino brezmadežno spočetje je bila sabotaža Svetega Duha. Kajti za izvolitev pravega naslednika Sv. Petra se MOLI K SVETEMU DUHU!

      • Sabotaža je to, da so kljub streli, ki je zadela baziliko zamenjali papeža, ki je bil še živ. Bog je že vedel zakaj je izbral nekoga, ki je bil v mladosti naci. To, da je bil naci pa je bil tudi razlog za zamenjavo. Toda Bog je vedel, da je naci papež potreben za preživetje…

    • Rimsko cesarstvo je postalo lahek plen tujih hord, ko jih je zagrabil hedonizem, ko so sami pozabili na svoj narščaj. Ti je kaj znano??
      Tuje horde pridejo na izpraznjen prostor. Žal jaz in ti vabiva islamiste na naš ljubljeni kontinent

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime