Zakaj je Donald Trump odstopil od sporazuma z Iranom

Primož Veselič
5

    Prve strani svetovnih medijev so včeraj in v torek polnili članki o ameriškem odstopu od mednarodnega jedrskega sporazuma z Iranom. Tega je ameriški predsednik Trump napovedoval že med predvolilno kampanjo, objavil pa približno leto in 4 mesece po tem, ko je prevzel svoj položaj, in – razen Izraela in Savdske Arabije – po vsem svetu požel kritike.

    Za kaj pri sporazumu gre?

    Sporazum o omejitvi iranskega jedrskega programa (v prvi vrsti procesa bogatenja urana) na strogo pridobivanje električne energije in načrt mednarodnega nadzora (“Skupni celostni akcijski načrt” ali JCPOA) je 6 držav – ZDA, Francija, Velika Britanija, Nemčija, Rusija in Kitajska – z Iranom sklenilo julija 2015.

    V zameno za podpis sporazuma so omenjene države umaknile gospodarske sankcije, ki so jih proti Iranu uvedle v zadnjih dveh desetletjih vsled spornega jedrskega programa. Te so državo nedvomno močno prizadele, saj je šlo za dokaj enoten nastop mednarodne skupnosti proti regionalni, ne pa globalni sili, ki je glede mnogih surovin, izdelkov in znanja popolnoma odvisna od tujine.

    Odzivi na ameriški odstop od sporazuma

    Kot rečeno so torkovo objavo odločitve o odstopu ZDA od sporazuma in napoved ponovnih gospodarskih sankcij z odobravanjem sprejeli le v Izraelu in Savdski Arabiji. Ta je glavna regionalna nasprotnica Irana in jo slabitev glavnega rivala seveda veseli, še posebej, ker vidi, da ima s Trumpovim prihodom v Belo hišo nesporen status prve arabske zaveznice Zahoda.

    Položaj Izraela na bližnjevzhodnem političnem parketu pa je seveda poseben. Kot vemo, so državo de facto 1948. ustanovili Združeni narodi, s čimer se arabski ter celotni muslimanski svet nikoli ni sprijaznil in je Izraelu napovedal sveto vojno, v kateri pa ta izjemno discipliniran in delaven narod – vsaj za zdaj – gladko zmaguje.

    Še posebej za države, kjer so na oblasti islamisti oz. politike, ki se spogledujejo z islamskim fundamentalizmom – torej tudi Iran – je Izrael “hudičevo seme”, ki bi ga bilo najbolje izbrisati z zemljevida. V tem smislu je torej odziv Izraela na Trumpovo potezo razumljiv. Je pa ob tem za realno predstavo strateških razmerij sil v regiji prav povedati tudi, da je izraelsko posedovanje določenih količin jedrskega orožja v mednarodni diplomaciji javna skrivnost.

    V vseh ostalih državah (z izjemo nekaterih zalivskih zaveznic S. Arabije) je ameriški odstop naletel na hude kritike. Te so – enkrat za spremembo – precej podobne tako v evropski trojki (Francija, Nemčija, V. Britanija) kot v obeh ne-zahodnih članicah Varnostnega sveta OZN, Rusiji in Kitajski.

    Iz prestolnic vseh omenjenih velesil prihajajo ocene o neupravičenosti poteze (Iran se namreč po večkratnih ugotovitvah inšpektorjev Mednarodne agencije za jedrsko energijo IAEA ter tudi obveščevalnih podatkih sporazuma v celoti drži), pa tudi nevarnosti destabilizacije regije zaradi spremembe razmerja sil (torej s preveliko krepitvijo nasprotnega, savdskega tabora).

    Kje ležijo resnični vzroki za odstop?

    Če pogledamo širšo sliko in poskušamo realno oceniti situacijo, enostavno zelo težko verjamemo, da “ZDA sumijo, da se Iran ne drži sporazuma in si želijo doseči boljšega”, kot že leto in pol ugotavlja Donald Trump, čigar najpogostejši komentar okoli sporazuma je bil “Slab je.”

    V analitskih in vojaških krogih namreč le redki objektivni opazovalci ne verjamejo, da se Iran drži dogovora. Gre namreč tudi za to, da imajo svetovne velesile seveda vsaka svoje obveščevalne podatke o kočljivih mednarodnih vprašanjih. Naj torej verjamejo, da se obveščevalne službe Velike Britanije, Francije, Nemčije, Rusije in Kitajske vse po vrsti motijo, prav pa ima le (del) ameriške?

    Pravi vzrok seveda tiči v interesih skrajne republikanske struje, ki je z Donaldom Trumpom dobila svojega predsednika, in ne v kakšnih željah po “izpogajanju boljšega dogovora”.

    Te krogi so namreč izjemno dobro povezani z ameriškim gospodarstvom (in ljudmi, podobnimi Trumpu), kjer zelo veliko vlogo med drugim igrata naftna in orožarska industrija, poleg tega pa ima velik vpliv judovska skupnost. Za ilustracijo: Donald Trump je denimo za glavnega ameriškega odposlanca za izraelsko-palestinski spor imenoval kar zeta Jareda Kushnerja, ortodoksnega Juda.

    Z ameriškim odstopom od sporazuma bo ogromno pridobila ameriška orožarska industrija, katere daleč največji bližnjevzhodni kupec je Savdska Arabija (lani junija ga je denimo nabavila za nič manj kot 350 milijard dolarjev). Ta je tudi največji svetovni izvoznik nafte, precej pred Iranom.

    Hkrati pa je treba povedati, da je ameriška invazija na Iran, o kateri se zdaj razpravlja vedno glasneje, popolnoma nemogoča in bi lahko bila kvečjemu posledica trenutka nerazsodnosti. 80-milijonski Iran namreč pomeni rusko interesno sfero – do napada torej ne bo prišlo iz istega vzroka, kot ne pride do intervencije v Siriji.

    Lahko pa zadnja Trumpova poteza seveda pomeni načrtno pomoč ali pa “pripravo terena” izraelski strani v novi kuhajoči se vojni na jugu Libanona in Sirije …

    Print Friendly, PDF & Email

    KOMENTARJI: 5

    1. Židje vodijo svet v tretjo svetovno vojno. Premalo jim je, da so uničili Palestino in Sirijo, zdaj hočejo še Iran. Saudova Arabija pa napada Jemen in doma obeša disidente in narkomane. Zgodovino pišejo države, ki obešajo in zapirajo junake.

    2. Predzadnji odstavek je seveda popolnoma zgrešen, po tej logiki tudi ameriške invazije na Afganistan naj nikoli ne bi bilo.

    3. Za mednarodno politično analizo pa je že treba imeti nekaj znanja in izkušenj.
      Pretežni del slovenskih analitikov in njihovih komentatorjev še doma v Sloveniji ne more točno dognati in ugotoviti političnega in vojaškega stanja v Sloveniji. Zato, dragi pisci, pustite analizo tistim, ki se na to spoznajo.

    Komentiraj