Zakaj in kako molim?

Privzeta profilna slika
Milan Knep

POSLUŠAJ ČLANEK
Vsak od nas vsaj malo moli, vsak od nas ima svoje razloge, zakaj moli, in vsak ima svoj način molitve. Pisec knjige Modrosti v današnjem prvem berilu pravi, da mu je bila po molitvi dana preudarnost; po molitvi je prišel nanj duh modrosti. Razlog, zakaj naj molimo, vidi Knjiga modrosti v številnih dobrinah, ki jih prejmemo, če smo preudarni in modri. Po njenem nauku s preudarnostjo pridejo k nam vse dobrine, po rokah modrosti se nam podarja neizmerno bogastvo.
Ali drugače: kaj imamo od molitve? Katere dobrine in bogastvo prejmemo, če molimo?

S pričujočim modrostnim naukom se seveda lahko strinjamo, a nam to veliko ne pomaga, dokler nam ni jasno, na kaj misli pisec knjige, ko govori o številnih dobrinah in neizmernem bogastvu. Ali drugače: kaj imamo od molitve? Katere dobrine in bogastvo prejmemo, če molimo? Vsak od nas bi znal o tem nekaj reči. Sam lahko o tem verodostojno govorim samo tisto, v kar sam verjamem in kar sam prakticiram. Za moje telesno in duševno preživetje ni na prvem mestu prosilna molitev, pa tudi ne zahvalna, častilna ali slavilna molitev. In katera potem je, me boste vprašali? Saj ob navedenih vidikih molitve drugih vrst molitve sploh ni.

Preden povem, zakaj molim in kakšna je moja molitev, moram poudariti, da molitev zame ni dolžnost; tudi ni opravilo, ki se ga mora držati vsak vernik. V nadaljevanju bom predstavil osnovno izhodišče, zaradi katerega se molitev v mojem življenju kaže kot prva in najbolj učinkovita rešitev. Pri opredelitvi tega izhodišča si bom pomagal s psihoterapevtom Irvinom D. Yalom, z njegovo skrajno preprosto ugotovitvijo, da so jedro vsega njegovega dela ljudje, ki imajo težave v življenju. Na vprašanje, katere diagnoze se najbolj ustraši, je dejal, da se zelo malo ukvarjam z diagnozami, skoraj nič. Jedro njegovega dela so ljudje, ki imajo težave v življenju. Ljudje s klasičnimi človeškimi težavami, kot na primer: odnosi, strah pred smrtjo in staranjem, odsotnost ali iskanje smisla življenja, nesrečna ljubezen, starši in družina, različni strahovi, tesnoba, osamljenost. Človeške težave so edina diagnoza, s katero se ukvarja dr. Yalom. Seveda se vsaj nekoliko, a veliko manj, ukvarja tudi z ljudmi, ki jih muči depresija, prav tako s primeri shizofrenije itd.
Ne molim, ker je to lepo in prav, ne molim, ker bi kot kristjan moral moliti, temveč molim, ker imam težave.

Sem torej človek, ki ima težave, ponavljam z Yalom. Ne molim, ker je to lepo in prav, ne molim, ker bi kot kristjan moral moliti, temveč molim, ker imam težave. Toda težave, ki jih našteva Irvin D. Yalom, še ni vse, zaradi česar molim. Strinjam se namreč tudi s tistimi, ki pravijo, da je velika večina ljudi, med njimi sem seveda tudi sam, zaznamovanih z eno ali več obremenjujočimi izkušnjami. »Izpostavljenost obremenjujoči izkušnji v otroštvu je največja nenaslovljena javnozdravstvena grožnja,« slišimo danes. S to ugotovitvijo se zelo strinjam.

V letih 1995–1997 je bila v ZDA na 17.000 ljudeh izvedena raziskava in študija Obremenjujoče izkušnje v otroštvu (Adverse childhood experience). Raziskovalca Robert Anda in Vincent Felitti, zdravnika, sta pokazala, da imajo obremenjujoče izkušnje iz izvorne družine izjemen vpliv na naše fizično in duševno zdravje, pa tudi na šolski uspeh, zaposlitev, na naš socialno-ekonomski položaj itd.

Običajno okrog dve tretjini anketiranih poroča o vsaj eni obremenjujoči izkušnji, od desetine do šestine pa ima za sabo štiri ali več takšnih izkušenj. Največja verjetnost, da se pri posamezniku razvijejo slabo fizično ali duševno zdravje ali drugi neugodni izidi, je pri ljudeh s štirimi ali več obremenjujočimi izkušnjami. Pri teh je v primerjavi s tisti, ki nimajo nobene izrazite obremenjujoče izkušnje, približno dvakrat večja verjetnost, da bodo v odrasli dobi debeli, redni kadilci, sedemkrat večja, da bodo alkoholiki, desetkrat večja, da bodo zasvojeni z drogami, trikrat večjo verjetnost imajo za srčno in ledvično bolezen ali pljučnega raka, 33-kratno za učne ali vedenjske težave.

Zaradi obremenjujočih izkušenj prihaja do t. i. razvojnih travm, zaradi katerih v nas skoraj vselej tli globoko občutje nevrednosti ali toksičnega sramu: slab sem, v meni je problem, nesposoben sem, nisem vreden ljubezni ali pripadanja, nisem vreden obstoja itd. Diagnozo duševna motnja bi lahko v mnogih primerih razložili s travmo kot posledico ene ali več obremenjujočih izkušenj.

Medgeneracijski prenos travme se prenaša tudi epigenetsko. Očitno genetske modifikacije delujejo tako, da so potomci travmatiziranih avtomatično v stanju povišane opreznosti, da se travmatična izkušnja ne bi ponovila. Psihiater Yalom se dobro zaveda, kako je njegov oče nanj prenesel strašljivo tesnobo, mati pa ujetost v jezo. V njegov beg v vzporedni svet ga je prisililo tudi socialno okolje v njegovem otroštvu. Zaveda se, da z vsem, kar je v njem, ne bo nikoli do konca razčistil, zato se istočasno, ko pomaga drugim, tudi sam udeležuje srečanj terapevtov, kjer si medsebojno pomagajo. Ne gre torej le za ponavljanje starih vzorcev, kot smo mislili doslej, temveč gre za nekakšno ontološko določenost z družinsko preteklostjo. Táko fiziološko stanje in z njim povezano doživljanje ne spodbuja varnega navezovanja, sproščenih obraznih izrazov, pogledov, objemov, poljubov, igrivosti itd., ki so ključnega pomena za razvoj ustreznega stresnega termostata, za občutek varnosti in sprejetosti v svetu ter zmožnosti delovanja.[1]
    Gospod, ti veš, da tega, kar ta trenutek občutim, ne razumem v celoti, ne vem, kako se bo zaplet končal, ne vem, ali bom iz težave izšel kot zmagovalec, ali poraženec.

Za sebe lahko z veliko gotovostjo rečem, da imam različne težave, enkrat večje, drugič manjše in da imam tudi kakšno obremenjujočo izkušnjo in celo podedovano travmo. Kakšno zvezo ima vse to z mojo molitvijo? Ko se pojavi težava, ki me bremeni, ko doživljam, navadno nezavedno, posledice kakšne obremenjujoče izkušnje, čeprav te izkušnje niti ne znam opisati in je ne znam ne časovno ne prostorsko opredeliti, je prvo, kar naredim, molitev, navadno z besedami: »Gospod, izročam ti to nemoč, nelagodje, potrtost, vznemirjenost, jezo, maščevalnost. Gospod, ti veš, da tega, kar ta trenutek občutim, ne razumem v celoti, ne vem, kako se bo zaplet končal, ne vem, ali bom iz težave izšel kot zmagovalec, ali poraženec. Vse, kar občutim, je preveč zapleteno, da bi lahko analiziral in nato nadziral. Gospod, vem, kako nesmiselno je upati, da bi to, kar želim komu povedati v zagovor ali pojasnilo, učinkovalo. Vem, da nič, kar bom rekel, ne bo delovalo, da priložnosti, da bi kaj rekel, sploh ne bom imel, da bo na drugi strani molk, začudenje, da se bo tisti, ki bi mu hotel kaj reči, počutil žrtev in ne povzročitelj krivice …«

Zakaj so težave, ki jih imam, in obremenjujoče izkušnje, ki me določajo, izhodišče molitve? Ker ne molim zaradi Boga, ampak zaradi sebe, ker Bog ne potrebuje mojega slavljenja in čaščenja, ampak jaz potrebujem njegovo usmiljenje. Ker zaradi Boga molitev sploh nima nobenega pomena, molitev ima pomen izključno zame, zaradi zdravljenje mojih težav in obremenjujočih izkušenj. On je moj Odrešenik, sam ne morem k njegovi slavi nič dodati. Zato ga slavim že s tem, da mu to priznam, častim ga, ko se mu zahvaljujem za dar usmiljenja.

V svetem pismu je veliko besed, ki govorijo o molitvi. Sam se v trenutku, ko me kaj bremeni, najprej spomnim na Jezusove besede: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28). Ko je težko, je moje molitveno zaporedje tako: naprej izročanje, šele potem vse drugo: prošnja, zahvala, slavljenje, čaščenje.

Našega življenja pa ne zapolnjujejo samo težave, ampak je v njem polno nepričakovanega veselja in nenadejanih uspehov. Takrat se zahvaljujem, da sem po milosti imel priložnost biti na določenem kraju, da sem bil povabljen h kašnemu projektu, na katerega nisem računal, da sem v pravem trenutku srečal koga, ki je spremenil potek nadaljevanja kakšnega načrta.
Toda izročanje je le ena stran kovanca, druga pa je, da se k temu, kar smo Gospodu izročili, v veri, da on nosi naša bremena, ne vračamo več.

Izročanje bremen Gospodu je vsem nam bolj ali manj znano in blizu. Toda izročanje je le ena stran kovanca, druga pa je, da se k temu, kar smo Gospodu izročili, v veri, da on nosi naša bremena, ne vračamo več. Nič nam ne pomaga, če Gospodu izročamo svoje križe, že naslednji hip pa se z mislimi in čustvi spet vračamo k njim, jih v nedogled premlevamo in komentiramo. To je izraz nevere in nezaupanja v Gospoda. S tem Gospoda žalimo, ker hočemo vse, kar se nas dotika, znova in znova priklicati nazaj v svojo orbito, v svoj miselni prostor, kjer smo mi gospodarji. Izročati – pomeni Gospodu prepustiti upravo naših težav. Ne pa da Gospodu v molitvi samo nekaj pripovedujemo, sami pa še naprej držimo kontrolo nad vsem. Ta nezmožnost oddaje bremen, preložitve težav na Gospodova ramena, je eden od vzrokov potrtosti, depresije, malodušja. Resnična izročitev je vedno osvoboditev, izpraznitev duše vsega hudega in odprtost za presenetljivo veselje, ki nam ga Gospod podarja. To je modrost in preudarnost, o kateri govori danes Knjiga modrosti.

 [1] Prim. dr. Irvin D. Yalom, Kako sem postal, kar sem, UMco, Ljubljana 2018 in intervju, ki ga je imela z njim Nika Vistoropski, Delo – Ona, 9. 20. 2018

Prim. dr. Matka Kuhar, Nevidna revolucija, Delo – SP, 12. 9. 2018
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30