Zakaj danes (ne bom) nisem navijal za Hrvaško

Tomaž Kavčič
16
Tomaž Kavčič

Preden zamahnete z roko in prenehajte z branjem, naj takoj na začetku pojasnim; nisem eden izmed tistih, ki Hrvate nepredstavljivo sovraži in jim niti v sanjah ne privošči naslova svetovnega prvaka. Daleč od tega. Če bodo Hrvatje boljši in bodo pokal osvojili, jim ga bom privoščil. Definitivno pa nikoli ne bom njihov navijač.

Nogomet je več kot le bežna simpatija

Zakaj? Kot nogometni navdušenec sem prepričan, da je nogomet precej več kot le bežna simpatija do neke ekipe ali pa pozornost zgolj ob svetovnem prvenstvu ali pa finalu lige prvakov. Nogomet je strast, zato pa je tudi najbolj gledan šport in zajema največje množice. Če bi bilo res, kar pravijo nekateri, da je to le tekanje 22. igralcev za žogo po zelenici, potem nogomet ne bi bil z naskokom najbolj popularen šport.

In kaj ima to s Hrvaško? Ker je nogomet predvsem strast, je logično, da sproža takšna in drugačna čustva. Na podlagi teh si seveda izberemo priljubljene ekipe in reprezentance. Na podlagi čustev vemo tudi, kdo nam je antipatičen. In na to praktično nimamo vpliva.

Razumem, da je marsikomu Francija lahko antipatična, a oblačenje nekaterih Slovencev v šahovnice, mahanje z zastavami Hrvaške in poveličevanje hrvaških nogometašev s hrvaškimi vzkliki na družabnih omrežjih je že presneto drugačna stvar.

Absurd preskoka z danes na jutri

Ker je nogomet poseben šport, ta čustva simpatije in antipatije prerasejo v rivalstvo. Tako kot med igralci na igrišču, je tudi na tribuni. Iz tega so se razvila rivalstva, ki jih ima vsaka ekipa, pa naj bo še tako mlada in umetno sestavljena. Za vse prave nogometne navdušence je popolnoma jasno, da navijač Reala ne mora navijati za Barcelono, da navijač Manchestra ne prenaša Liverpoola, da zmajčki nočejo slišati za vijolične.

Moderni nogomet je ta rivalstva na neki točki hotel zabrisati in deloma mu je, kot pri vseh drugih stvareh v današnji družbi, to tudi uspelo. Nogomet je pri mnogih postal stvar, kjer sem danes nekaj, jutri pa nekaj drugega. Danes sem moški, jutri se počutim ženska, danes ateist, že jutri mi je blizu new age, danes levičar, jutri zaradi osebnega dobička podpiram desne stranke … Danes navijač Slovenije, jutri navijač Hrvaške. Absurd.

Glede na to, da imamo mlado državo, smo rivale v športu dobili šele pozno. Nimamo jih mnogo, če smo pošteni imamo praktično samo ene. Glede na vse politične spore, odprta mejna vprašanja, pretepe na hrvaških obalah in hrvaško strašno poveličevanje svojih športnih ekip, »izbira« ni bila težka.

Z našimi južnimi sosedi smo v 27. letih odigrali nekatere epske bitke v rokometu, košarki, nogometu, pa tudi smučanju. V vseh teh letih smo razvili rivalstvo, ki je močno in srčno. Tekme z južno sosedo so postale več kot to, postale so boj za čast, za prevlado, za odpiranje ran na vsakoletnem dopustu (naj bo za Hrvate na Rogli, ali pa za Slovence v Dalmaciji). In prav je tako. To so tekme, ki jih navijači hočemo.

Hrvatom priznam, da so odigrali izjemno prvenstvo in si finale tudi zaslužijo. A tudi jutri bom spremljal tekmo kot strastni navijač Slovenije.

Ker sem navijač Slovenije, Hrvaška odpade

Gledajoč s tega stališča, evforije nad hrvaško reprezentanco, ki je deloma zajela tudi Slovenijo, ne razumem. Razumem, da je marsikomu Francija lahko antipatična, a oblačenje nekaterih Slovencev v šahovnice, mahanje z zastavami Hrvaške in poveličevanje hrvaških nogometašev s hrvaškimi vzkliki na družabnih omrežjih je že presneto drugačna stvar.

Ne morem pasti na limanice vseh tistih, ki pravijo, da je za svoje sosede pa zares potrebno navijati. Priznati moram, da s strani hrvaških sosedov Srbov, Črnogorcev, Bosancev in Madžarov ne slišim blaznega navijanja za sosede. Večkrat se vprašam tudi, kje je bila evforija, ko so bili Italijani v finalu svetovnega prvenstva, ko so Madžari zmagovali rokometne tekme ali Avstrijci množično zmagujejo v smučanju. Smo torej res tako mahnjeni ravno na Hrvate? In to na iste “dobre” sosede, ki so nas praktično celotno slovensko nogometno pot ozmerjali s “skijaši”? Da se niti ne spustim v politične in mejne spore…

Na današnji tekmi bom navijal za Francoze. Ekipa mi je všeč, ima hitrost, trdno obrambo in posameznike s izjemno tehniko. Hrvatom priznam, da so odigrali izjemno prvenstvo in si finale tudi zaslužijo. A tudi danes bom spremljal tekmo kot strastni navijač Slovenije.

Rivalstvo, ki ga ima moja država z Hrvaško, ostane tudi takrat, ko Slovenije ni na svetovnem prvenstvu. Tako kot (pravi) navijač Barcelone, ko ta izpade, ne začne navijati za Real.

Še posnetek ene največjih zmag slovenske reperzentance….

Print Friendly, PDF & Email

KOMENTARJI: 16

  1. Ne glede na osebne okuse, bi se morali zgledovati po Hrvatih.

    Na Hrvaškem so prvi Hrvaška in Hrvati, nato pa dolgo nič, potem šele pridejo na vrsto ostali.

    Pri nas so pa prvi levičarji vseh stopenj skrajnosti, migranti, homoseksualci in drugi spolni deviantneži, dolgoprstneži, uničevalci družine, pogani ter drugi duhovni reveži, nato pa dolgo nič, potem šele pridejo na vrsto normalni Slovenci in Slovenija, če sploh in če zanje ne zmanjka časa ter denarja.

    Hrvatska ni, Slovenija pa je zatajila Boga in Bog je zapustil Slovenijo, kjer so ga nasledili sami levi lipovi bogovi.

  2. Dobri argumenti Tomaž. Nekaj pa si pozabil. V Sloveniji živi približno 60 000 Hrvatov ali hrvaških potomcev priseljencev. Verjetno bi argentinski Slovenci v tekmi med Slovenijo in Dansko v nekem športu tudi navijali za Slovenijo, a ne.

  3. No, šport je tudi pri občinstvu precej povezan s politiko. Tako zadevo sem imel priložnost opazovati v času smuških skokov pred davnimi leti v Planici in bližnjih krajih. Bilo je kmalu po ruski zasedbi Češkoslovaške leta 1968. Naslednje leto so bili skoki v Planici. Češka reprezentanca se je iz domovine pripeljala z avtobusom. Njihov Jiri Raška je skočil najdaljši skok (če ni bil celo rekord. Se ne spomnim.) Čehi so na krepko umazano zadnjo stran avtobusa v umazanijo zapisali RAŠKA (in dolžino skoka). In potem je bila v tistih dneh zelo važna hokej tekma med Čehi in Rusi. Zmagali so Čehi, ki so v Planici dobesedno ponoreli. Z ogromnimi črkami in številkami so na zadnjo stran avtobusa zapisali rezultat hokejske tekme in se s tako popisanim avtobusom ponosno vozili med Planico in Kranjsko Goro.

  4. Slovenski levičarji so življensko odvisni od Hrvatske.

    Kje bi sicer skrivali svoje premoženje pred sonarodnjaki in oblastmi, pred katerimi so pa itak zaščiteni.

  5. Ljudje navijajo za sosede ki majo 70% kulture,zgodovine in jezika podobnega kot mi, zer zato ker majo temperament in zivijo za nekaj. Mi v Sloveniji ne zivimo za nic, lani smo bili evropski prvaki v kosarki, letos smo na to skorajda pozabili, ker nam je vse nezanimivo in brezvezno.Zato pa zivimo v brezvezni drzavi, ki se ne zivi za nic druggega kot fovsarijo drugem.Za nezadovosltvo v druzbi prikazejo nase statistike alkoholiziranja in samomorov mi pa si lahko lazemo in sovrazimo dalje.

  6. aljaz, res je tako.

    Toda vzrok vsega je razklana družba in zanikanje NACIONALNEGA PONOSA in kulture prednikov.
    Ko to izgubimo, si odrežemo korenine, slabe korenine pa nimajo čvrstega drevesa.

    Ko bomo Slovenci ponosni na prednike, svojo kulturo (tudi slovenskih pesmi ne vrtimo dovolj ne na radiju in ne na raznih predstava) in domovino, bomo cenili tudi sebe.
    Šele, ko imaš rad sebe, lahko ljubiš tudi sosede

    Prav to poudarja, naš SLOVENSKI pisatelj – 105 letni Boris Pahor. Pravi.” že v himni je zgrešeno, ko poveličujemo (Žive naj vsi narodi) druge, pozabimo pa nase”. Vedno poudari: ” Vam Slovencem manjka narodna zavest in ljubezen do domovine Slovenije” !
    Sicer pa Hrvatom privoščim vse dobre rezultate v športu. Ne pa odobravam, da nam oporekajo tistih nekaj metrov našega morja – pozabljajo pa, da smo jim s SLOVENSKO zemljo kupili Istro.

  7. Korektno napisano. Hrvatom čestitke za doseženo na športnem nivoju, veliko se lahko naučimo glede organizacije lige, prodajanja igralcev, trenerskega dela, ampak pač ne moremo se sedaj pretvarjati kako so prekrasni sosedi. To je vse že patetično.
    P.S. No sicer pa so Francozi svetovni prvaki po odlični tekmi. “Allez, les bleus!” 🙂

  8. Hrvati so naši brati. Z nikomer drugim nismo toliko povezani in sorodni, kot z njimi (jezik, kultura, zgodovina …) zato vedno navijam za njih.
    Predvsem pa so nam lahko zgled v veri, ki jo goreče živijo in tudi javno izražajo.
    Želim si, da bi jim bili v tem bolj podobni.

  9. Zal se z Nikom le delno strinjam. Veckrat smo v zgodovini imeli priliko se bratiti, vendar nikoli ni uspelo. Razlog je v tem, da nasa preteklost ni tako identicna kot zgleda. Po jeziku toliko kot s Cehi ali pa se bolj s Slovaki. Njihov zivljenski prostor je bil v oblasti tako Habsburzanov, Ogrov kot Turkov. Je pa res da so v zadnjem casu zedinili drzavo, kar nam ni uspelo, kljub temu da smo imeli vojvodstvo, po mednarodnem pravu pravico do samoodlocbe, oni pa ne. Uspelo jim je tudi na racun nase bratske pomoci nam v skodo. Toliko o bratih.

    • Kljub razlikam, ki jih navaja Kugy so nam Hrvati prav gotovo najbolj soroden in predvsem prijateljski narod. Naše prijateljstvo in povezanost sta večja kot se zavedamo ali pa si to morda želimo priznati kar potrjuje tudi dejstvo, ki ga navaja zgodovinar Tino Mamić, da smo Slovenci in Hrvati edini sosedi v Evropi, ki nismo bili nikoli v medsebojni vojni.
      Kar se tiče sorodnosti jezikov pa naj popravim, da je med južnoslovanskim jeziki Slovenščina najbolj sorodna Hrvaščini, saj sta jezika v stiku.
      Zapisi kot je Tomažev se mi zdijo škodljivi in neprimerni saj ustvarjajo nepotrebno napetost iz katere se rojevajo novi in novi konflikti, zato si želim, da bi v prihodnosti bolj modro zapravljal črnilo.

      Naprej Slovenija! Naprej Hrvaška!

      • Ne drži,da se Slovenci in Hrvat nismo spopadali.NDH je okupirala kar precej ozemla Slovenije.Njena vojska se je spopadala z JVuO,s partizani…..S Hrvati smo vedno imeli probleme,razen ko so nas potrebovali.Vedno so nas izkoristili.Niso dober sosed.Zato previdnost ni odveč.Tudi sorodni nismo,kot nekateri govorijo.Vprašanje je,če smo Slovenci res Slovani.Slovenci imamo premajhno nacionalno zavest.In to ni dobro.Vse govori v prid previdnosti s sosedi.Dobri odnosi da,distanca da,recipročnost da,in ZLATO PRAVILO.Arbitraža ne!Dvostranski pogovori.Daj-dam.

  10. Niko to bi držalo, če ne bi Hrvati prevzeli dalmatinskega (srbskega narečja) za svoj knjižni jezik, okoli leta 1870. Ko so slovenski politiki (v tistem času hodili v Zagreb je govorica ljudi bila identična slovenščini), in Tavčar, verjetno tudi malo pod vplivom rujne palice po Zagrebu vpil, da je alpski Hrvat.
    Razmejitev med Hrvati in Slovenci je že v prvih desetletjih 19. stoletja mučila Jerneja Kopitarja, sicer enega izmed utemeljiteljev slavistike. Zadevo je razrešil tako, da je tiste prebivalce Hrvaške, ki govorijo slovenščini podobno kajkavsko narečje, pripisal slovenski etnični skupini. Mnenje spoštovanega znanstvenika je sprejela tudi avstrijska statistika in ne nazadnje slovenski intelektualci. Ti so bili vse 19. stoletje in še dlje prepričani, da so hrvaški kajkavci “etnografsko” Slovenci, v “političnem” smislu pa Hrvati, čeprav niso nikoli zahtevali teh ozemelj.

  11. Strinjam se, da smo si različni, vendar sta si naša naroda drug drugemu kljub temu najbolj sorodna in povezana. Če kdo pozna, kak drug narod, ki nam je bolj soroden naj pove.
    Predvsem pa bi nam bilo lepše na tem svetu, če bi bolj povdarjali skupne točke in lastnosti. Tako kot to velja za vse medčloveške odnose (mož/žena, sosedi, sorodniki, sodelavci …).

  12. Vsa ta besedna telovadba pisca o naklonjenosti nogometu in vpletanje Reala, Barcelone, … v hrvaško zmagoslavje je odveč, je navadno sprenevedanje in zasmehovanje tistih, ki smo zmogli zaploskati zmagovalcem. To ni bilo prvenstvo nogometnih KLUBOV, to je bilo prvenstvo NARODOV v nogometu. Z navdušenjem sem navijal za Hrvate in tudi če bi imel zamere do njih, bi to počel in se veselil z njimi.
    Nekaj milijonski narod je premagoval narode z več deset in sto milijonskim zaledjem. Težko si predstavljam posameznika, ki tako odličnost lahko spregleda in se ji ne more prikloniti.
    Sam poznam le dva vzroka, ki sta za naše razmere razumljiva, sicer pa pritlehna: zavist in nasprotovanje domoljubju. Zavist je naša znana značajska pohabljenost in o njej smo prebrali lahko že veliko besed. V ospredju pa je danes »vojna« proti domoljubju, ki se mu Slovenci ne odpovemo in Hrvati so nam v Zagrebu priredili predstavo, kako je treba spoštovati in ljubiti svojo domovino. Naša levica ne ve za domovino, pozna le svojo državo!

Komentiraj