Zakaj dan upora proti okupatorju pomeni le dan komunističnega upora?

Primož Veselič
12

Kot vemo, danes praznujemo državni praznik dan upora proti okupatorju, ki ga obeležujemo dan po ustanovitvi Protiimperialistične fronte. Ta se je oblikovala po nemškem, italijanskem, madžarskem in bolgarskem napadu na Kraljevino Jugoslavijo v začetku aprila 1941, po Hitlerjevem napadu na Sovjetsko zvezo junija istega leta pa preimenovala v Osvobodilno fronto.

Čeprav se praznik imenuje “dan upora proti okupatorju” in v teoriji torej nima prav nobenega ideološkega prizvoka, ga praktično vsi, predvsem pa skoraj vse javne obeležitve in manifestacije dojemajo kot dan partizanskega oz. komunističnega odpora.

Ta je bil konec vojne resda daleč najmočnejši, a je bila situacija na slovenskem legalnem in ilegalnem političnem parketu spomladi 1941, pa tudi še nekaj let do kapitulacije Italije in nastanka domobranstva jeseni 1943 bistveno bolj zapletena ter pluralna, kot se danes ob obeležitvah praznika predpostavlja.

Reakcija slovenske politike na invazijo

Že v prvi Jugoslaviji (pred tem pa že nekaj desetletij v Avstro-Ogrski) je namreč na Slovenskem obstajalo zelo pestro, bolj ali manj demokratično, predvsem pa pluralno politično življenje. Oblikovale so se številne, nazorsko in po socialni strukturi zelo različne politične skupine ali stranke, kot pač v vsaki drugi (kolikor toliko) svobodni evropski družbi.

Ko je 6. aprila 1941 Nemčija, nekaj dni kasneje pa še tri njene zaveznice, napadla Jugoslavijo, so slovenski – kot tudi drugi jugoslovanski – politiki doživeli šok in se začeli resno reorganizirati šele nekaj tednov kasneje, še posebej po kapitulaciji in begu kraljeve vlade v London.

Komunistična partija Jugoslavije je bila tedaj le ena izmed množice političnih tvorb, v prejšnji državi potisnjena v ilegalo in z relativno nizkim številom članov. Z drugimi besedami, prav nič še ni kazalo, da bo zlorabila narodnoosvobodilni boj za komunistično revolucijo in se kmalu razglasila za edino legitimno predstavnico slovenskega naroda.

Različni politiki ter družbeno aktivni Slovenci so takrat razmišljali, kakšna stališča in dejanja naj zavzamejo v tem za slovenski narod tako rekoč v obupnem položaju. Nacistično vodstvo namreč ni skoparilo z načrti o uničenju slovenskega narodov preko neizprosne okupacije in ponemčenja, vojaška situacija pa je bila (pred vstopom SZ in ZDA v vojno) katastrofalna. Proti Nemčiji in Italiji se je borila le Velika Britanija, ki je 1940. komaj odvrnila invazijo.

Organiziranje po šoku

Proti nemškemu in italijanskemu okupatorju so se na različne načine sklenile boriti različne skupine. 4 izmed njih – Komunistična partija, Krščanski socialisti, Sokoli (športna organizacija liberalnega tabora) ter nekateri kulturni delavci so 26. aprila ustanovili Protiimperialistično fronto. V njej so resda že od začetka največjo težo imeli komunisti, a nič ni kazalo, da bodo kmalu utišali ostale skupine in si jih v 2 letih dokončno podredili (t. i. Dolomitska izjava marca 1943).

Večina zmernih strank ali skupin je tedaj sicer menila, da je v dani situaciji neposreden oborožen odpor bolj ali manj nespametno početje oz. bi se moral nekako nasloniti na neko svetovno velesilo ali pa počakati na ugodnejši razplet svetovnih dogodkov. Temu je namreč pritrjevalo tudi neverjetno kruto in nekajkrat hujše maščevanje Nemcev za vsako izgubo ali odporniško akcijo.

No, že 22. junija 1941 (dodatno pa še 7. decembra z vstopom ZDA v vojno) se je vojaška situacija bistveno spremenila. Hitler se je namreč odločil napasti prostrano Sovjetsko zvezo, s katero se je sicer slabi 2 leti prej gladko dogovoril o razdelitvi Poljske, pa tudi interesnih sfer. Stalina je tako dobil povsem nepripravljenega in pahnil v pravi šok.

Tedaj je bilo jasno, da je to svetovna vojna, pa tudi vojna ideologij, ki bo trajala še nekaj časa in katere izid je nejasen. Temu primerna je bila tudi reakcija slovenskih političnih skupin.

Različni odgovori različnih politik na okupacijo

Konservativni tabor, v katerem sta imela najmočnejšo vlogo SLS in Katoliška cerkev, se je deloma odločil za pasivni odpor (gospodarski, jezikovni, kulturni itd.), deloma pa tudi za oboroženega z ustanovitvijo Slovenske legije, ki pa kljub nekaj tisoč pripadnikom ni zares posegla po orožju.

Konec 1941 je ta tabor, ki je bil seveda strogo protikomunističen (ne pa tudi pro-nemški, takih pripadnikov je bilo namreč, sploh na začetku, izjemno malo), zaradi komunističnega nasilja ter seveda ideoloških nasprotij začel ustanavljati t. i. vaške straže, nad katerimi so avgusta 1942 poveljstvo prevzeli Italijani ter enote vključili v “MVCA” (Milizia volontaria anticomunista), kar so partizani nato poimenovali bela garda.

Po italijanski kapitulaciji so Nemci iz ostankov MVAC, pa tudi plave garde, dovolili nastanek slovenskega domobranstva, ki pa je bilo z redkimi, a vplivnimi izjemami z generalom Rupnikom na čelu, še vedno v prvi vrsti proti-komunistično in ne pro-nemško.

Že takoj po kapitulaciji kraljeve vlade so se, kot je znano, organizirali pripadniki, zvesti tej opciji, ter formirali “Jugoslovansko vojsko v domovini” oz. četniške enote pod poveljstvom Srba Draže Mihailovića. Te so se najprej borile proti okupatorjem in so jih zahodni zavezniki dolgo priznavali kot edino odporniško gibanje v Jugoslaviji. V zadnjih letih vojne pa so posegle, spet v večji meri predvsem zaradi rastočega vpliva KP, po kolaboraciji z Nemci.

Pripadnikov četniškega gibanja je bilo kar nekaj (okoli 500) tudi v Sloveniji, kjer so osnovali t. i. plavo gardo in nekaj časa vodili oborožen odpor proti okupatorju.

Še bolj številčen pa je bil t. i. meščanski tabor, torej predvsem nekdanji liberalci, ki je večinoma tudi dobro sodeloval z SLS oz. konservativci. Organiziral se je v več skupin (Petrova garda, Sokolska legija, Prebujena Slovenija, Slovensko narodno gibanje, Stara pravda itd.), ki so se sicer oborožile, a niso posegle po pravih vojaških akcijah. Kljub temu lahko tudi njih legitimno štejemo kot del slovenskega upora proti okupatorju.

Ali je čas za redefinicijo današnjega praznika?

Vem, da bo marsikateri poučen bralec nad gornjim “povzetkom” dogajanja med 2. svetovno vojno na Slovenskem razočaran ali pa še kaj drugega, a po mojem mnenju v enem članku drugače pač ne gre.

Kar sem hotel z napisanim povedati, je to, da se plemeniti in junaški upor slovenskega naroda proti zločinskim okupatorjem med 2. svetovno vojno danes po krivici enači s komunističnim uporom. Kot je bilo rečeno, je bilo namreč skupin (pa tudi neorganiziranih posameznikov), ki so se na različne načine sklenili boriti proti okupatorju, veliko – že v sami OF denimo štiri.

Zaradi vsega tega bi bila po mojem mnenju danes na mestu redefinicija “mainstream” pojmovanja tega častnega in pokončnega praznika, iz katerega bi lahko slovenski narod črpal veliko samozavesti in ponosa. Z njo bi se namreč morda le zmanjšala tako globoka ideološka razdeljenost, ki še vedno zavira ustvarjalni potencial našega ravno v tem temačnem delu zgodovine dokazano trdnega naroda.

12 KOMENTARJI

    • Ne, ni slovenski narodni heroj, lahko pa je komunistični narodni heroj! Taktika ISIS-a je kopija partizanščine! Domoljube obtožit izdajstva in pobit! Lastnike kapitala obtožit kapitalizma in pobit! V vaseh in mestih, kjer šeriata ali komunizma ne podpirajo, izvedeš neko zahrbtno sabotažo in nacisti, ali pa NATO opravi tvoje poslanstvo!

  1. “Čeprav se praznik torej imenuje “dan upora proti okupatorju” in v teoriji torej nima prav nobenega ideološkega prizvoka, ga praktično vsi, predvsem pa skoraj vse javne obeležitve in manifestacije dojemajo kot dan partizanskega oz. komunističnega odpora.”

    Saj tako so nas v šoli učili, gospod Primož. KP je bila nosilka odpora proti okupatorju, so nam rekli. Omenili so samo še Kocbeka, vsi ostali so bili reakcionarji in sovražniki ljudstva, vključno s četniki. Kakšne PIF nihče ni omenjal, SLS je bila neka nazadnjaška kapitalistična stranka. O ostalih skupinah, ki so se bile tudi pripravljene upreti okupatorju, pa nismo takrat v šoli nič slišali in nismo vedeli zanje. Tako da jaz žal ne vidim nič “častnega in pokončnega” v sestanku, na katerem se udeleženci niso znali (hoteli?) dogovoriti, kako povezati vse domoljubne sile za odpor proti okupatorju. Najbrž je pravilen izraz “hoteli”, kar so pokazali kasnejši dogodki.

    Prav tako ne znam uskladiti pričevanj, zabeleženih na starih fotografijah iz leta 1941 (že po okupaciji Jugoslavije), na katerih se pripadniki KP veselijo “v družbi” zastav s kljukastim križem. Na eni strani pozdrav, na drugi poziv k oboroženemu odporu? Sicer je moja pokojna mama vedno govorila, da bi bilo v Sloveniji veliko manj gorja, če bi se odločili za pasivni odpor, kot n.pr. v državah Beneluxa. Sem se strinjala z njenim mnenjem.

    Ideološka razdeljenost je pa stvar srca. Nobena redefinicija tega ali onega praznika je ne bo omilila. Največ to razdeljenost podžigate v medijih, zelo očitna je na družabnih omrežjih, podpihujejo jo nekateri politiki in znane osebe. Ljudje dobre volje se že znamo pomeniti med seboj. Kristjani imamo sploh odlična “navodila”, napisana v Novi zavezi. Potrudimo se torej, da jih upoštevamo in tako prenovimo to družbo “od spodaj gor”.

    • Kakorkoli zamotavaš ali odmotavaš, ni prav, da se današnji dan praznuje kot kot dan upora proti okupatorju, ker so se tega dne komunisti borili le proti anglo američanom in proti zdravi pameti, štiri dne kasneje pa v družbi z nacisti bučno prslavili 1. mj ,čeprav revolucionarjem ni bilo prav nič do dela.

  2. Herojski značaj PIF, OF, revolucije in tako imenovane NOB so samokritično priznali sami združeni levičarji, ker so si za slavnostnega govornika na proslavi izbrali Mira Cerarja, premierja na begu.

  3. Hvala Domovini in avtorju članka – Primožu, za tako lep oris meseca APRILA 1941. Do sedaj smo se v šoli učili, samo iz knjig KOMUNISTIČNE resnice, ki je bila močno potvorjena.

    Ena največjih laži je bila ta, da so se okupatorju prvi uprli komunisti. To je laž, saj so KOMUNISTI paktirali s Hitlerjem do konca junija 1941. Več kot mesec pred tem so se 13. 5.1941, na Mali gori pri Ribnici uprli Primorski Tigrovci – Med njimi je bil tudi Danilo Zelen iz Senožeč ter Anton Majnik (učitelj v Ribnici) – doma iz Volč pri Tolminu. V boju z Italijani je Zelen podlegel, medtem ko se je Majniku uspelo pridružiti partizanom – kjer je nepojasnjeno umrl. Veliko Tigrovcev in Krščanskih socialcev je umrlo v sumljivih okoliščinah – med njimi tudi Janko Premrl Vojko – na Nanosu.

    Ker so veliko PRVOBORCEV “odstranili”, je obveljala LAŽ, da so se okupatorju prvi uprli komunisti. S sedanjim proslavljanjem 27 aprila, se predvsem REKLAMIRA komunizem, ne pa odpor. Pred letom 1945 je bilo v Srbiji malo partizanov, kajti tam so bili predvsem ostanki Kraljeve vojske ČETNIKI, ki niso nosili rdeče zvezde. Oni so se borili za kralja Karađorđeviča. Sedaj Jankovič, kot sin Srbov, pa se kiti z rdečo zvezdo na proslavah. To res ni domoljubje – ampak KORISTOLJUBJE.

    Primorski partizani so bili v 95% krščanski socialisti, ki so tudi med vojno hodili k maši. Oni se NISO borili za KOMUNIZEM, ampak za svoboro, ki jo Titova zmaga ni prinesla.

    Sedanja LEVICA zlorablja proslave v politične kampanje, ki jih finansira DRŽAVA. Sedaj udeleženci proslav predvsem proslavljajo KOMUNIZEM in PREVILEGIJE, ki so jih po letu 1945 dobili in obdržali do današnjih dni. S tem razdvajajo SLOVENSKE državljane in jih delijo na PRVO in DRUGO-razredne. Takih proslav država sploh ne bi smela imeti.

    PRAVE državne proslave, bi morale imeti NARODNI NABOJ in ne PROSLAVO REVOLUCIJE. Glede zastav pa tudi razmišljam kaj bi bilo, če bi bile na teh proslavah vse zastava, kar smo jih v zgodovini Slovenci (od Karantanije, Avstrije, Francije, Italije, Kraljevine Jugoslavije, Titove Jugoslavije, Angleške) imeli. Ali UPORABLJTI zastave vseh bivših držav, ali pa nobene, oziroma samo sedanjo SLOVENSKO – uradna državna zastava !

  4. Zanimiv članek, ki odpira še kakšno drugo plat zgodbe. Zgodovino večinoma narobe obravnavamo kot da gre za gole dogodke, pravo zgodovinarstvo bi moralo gojiti zelo širok pogled in upoštevati gledanja različnih udeležencev v njih.

  5. Glavni problem Slovenije je se vedno vprasanje ali so bili Domobranci izdajalci. Ko se bomo v nasi javnosti zaceli sprasevati ali so bili Partizani komunisti, kolaboranti z Sovjeti, Nemci , Angleži. Skratka kaksni ljudje so sestavljali partizansko vojsko. Ali pa kar, kdo so sploh bili Partizani. Kaj so hoteli, Kaksne so bile njihove želje. Kakšen svet so pričakovali po koncu vojne. Odgovori na ta vprasanja bodo šele praznik Dan upora postavili na pravo mesto v narodov spomin.

  6. Kugy, jasno si pokazal, kaj potrebuje SLOVENIJA, da bi potem lahko skupno praznovali DRŽAVNE PRAZNIKE.

    Prepričana sem, da bi velika večina PADLIH partizanov, današnjim proslavam rekla NE !

  7. Koliko slovenskih žrtev je sicer padlo med vojno in koliko v povojnih pobojih?
    «Trenutno je evidentiranih ca. 100.000 žrtev tedanjih prebivalcev Slovenije. Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700. Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil nekaj čez 6.400 žrtev. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4.400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja). Za Rdečo armado imamo ugotovljeno, da je povzročila nekaj več kot 5.000 slovenskih žrtev. Zavezniške vojaške enote so predvsem v bombardiranjih pustile skoraj 1.900 žrtev. Več kot 900 žrtev je bilo zaradi nesreč – pri čiščenju orožja in podobno. Ustaši so povzročili blizu 800 žrtev – večji del so to Slovenci, ki so bili izgnani na območje NDH, kar nekaj žrtev pa je iz časa umika hrvaških enot v Avstrijo ob koncu vojne. Za okoli 20.000 ljudi nismo mogli ugotoviti, kdo je povzročil njihovo smrt – na vzhodni fronti na primer za veliko vojakov ne vemo, kaj je povzročilo njihovo smrt.«
    (Vir: Prvi pravi popis žrtev v vojnem in povojnem obdobju Inštituta za novejšo zgodovino).
    Koliko žrtev pa so imeli tuji okupatorji?
    Koliko okupatorjev je padlo zaradi upora? Inštitut za novejšo zgodovino navaja, da je zaradi upora padlo 7.800 okupatorjev, od tega 1.500 italijanskih in 6.300 nemških okupatorjev.
    Med vojno vihro in revolucijo je torej umrlo 100.000 Slovencev. V uporu zoper okupatorje pa je umrlo 7.800 okupatorjev!
    Številke žrtev same govore bolečo zgodovinsko resnico, da je revolucija oz. državljanska vojna povzročila ogromno žrtev na obeh straneh.
    http://www.rtvslo.si/slovenija/prvi-pravi-popis-v-vojnem-in-povojnem-nasilju-je-umrlo-6-5-slovencev/284939
    http://www.delo.si/druzba/znanost/vojna-je-postajala-iz-leta-v-leto-bolj-krvava.html
    http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/B44CF70A8F2195ACC12578A00034D517?OpenDocument

  8. Ko so komunisti 27. aprila 1945, ali kak dan prej oziroma kasneje, s PIF opravili z annglo američani in zudravo pametjo, so odšli družno z nacisti na bučno praznovanje 1, maja , praznika dela, ki so mu revolucionarji že pred tem uspešno upirali.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime