Zakaj Cerkev s svojimi pridigami vse težje prepriča sodobnega človeka
POSLUŠAJ ČLANEK
Nemški krščanski prostor je to poletje vznemirila knjiga o cerkvenem pridiganju, ki jo je napisal mlad komunikolog Erik Flügge (njegov blog: erikfluegge.de). Knjiga ima naslov „Der Jargon der Betroffenheit“, kar lahko prevedemo kot „Žargon prizadetosti“. Podnaslov knjige je izzivalen in na meji vulgarnosti: „Wie Kirche an ihrer Sprache verreckt“. Prevesti to je bolj komplicirano, a poskušajmo takole: „Kako Cerkev crkuje v svojem jeziku“.
Knjige seveda nisem (še) dobil v roke in je prebral, vprašanje tudi je, če bo kdaj prevedena v slovenščino. Bral pa sem nekaj komentarjev in recenzij ter si ustvaril približno sliko.
Erik Flügge ima tri lastnosti, ki ga naredijo kompetentnega, da razsoja o cerkvenem pridiganju. Najprej, je komunikolog. Profesionalno svetuje strategije komuniciranja tudi politikom in političnim strankam. Drugič, je veren, ima osnovno teološko izobrazbo in čuti s Cerkvijo. Tretjič, je star 30 let in čuti s svojo generacijo.
Njegova drama in vir njegove jeze je, da nemška Cerkev ni sposobna komunicirati evangelija sodobnemu človeku, čeprav ima po eni strani na razpolago še vedno zavidanja vreden aparat (verouk v šolah, mediji, nedeljske pridige, ...), po drugi pa sodobni človek še vedno rad prisluhne tehtni krščanski besedi. Slednje nenazadnje dokazuje priljubljenost papeža Frančiška in njegovega komunikativnega sloga.
Kaj se je zgodilo? Kako to, da je evangelij še kako relevanten, pridiganje duhovnikov in pastorjev (Flügge namreč v svojih kritiki ne izvzema evangeličanov) pa za veliko večino ljudi nerelevantno?
Flügge meni, da je Cerkev s svojo govorico ostala tam nekje v osemdesetih prejšnjega stoletja, ko so ljudje še razmišljali v kategorijah „biti“ in „smisla“. Nato je tu težnja pridigarjev, da pridigo zasitijo s podobami, simboli in citati, ki niso samo zastareli, temveč tudi količinsko pretirani. K temu je treba še dodati strah pridigarja, da bi koga preveč ne prizadel ali šokiral ter ga na ta način izgubil iz črede.
Pridiga zato postane nekakšna „kaša“ za ohranjanje edinosti („Einheitsbrei“), nekakšna zbrušena in omehčana ponudba vsega. Močan dejavnik, ki oblikuje pridigo, je tudi izguba „stare slave“ oz. družbene pozicije, ki jo je Cerkev imela nekoč. Sledenje vpliva na prikrite in odkrite pridigarske poskuse, da bi v poslušalcih vzbudili „prizadetost“.
Kaj je rešitev? Erik Flügge razmišlja kot dinamični mladenič in kot komunikolog. „Govorite vendar o Bogu tako kot se pogovarjate ob pivu,“ svetuje. Ali pa: „Nočem več poslušati citatov iz preteklosti, hočem gledati škofov TV Dnevnik.“ Ter: „Relevantnosti ne bomo dosegli z banalnimi zadevami, temveč s pravilnim timingom in s tem, da se približamo temu, kar imajo ljudje v glavi.“
Vzorec in vzor, da je drugače pridigati mogoče, je ravno papeže Frančišek – poudarja mlad nemški komunikolog. Flügge se seveda zaveda, da spremembe v komunikaciji ne zgodijo na ukaz, temveč so odraz globljih sprememb, tudi tistih, ki se tičejo osebne vere in verske izkušnje „profesionalnih“ pridigarjev.
Flüggejevi kritiki pravijo, da je njegova analiza vendarle preveč zaletava in površna. Cerkev je namreč veliko več kot zgolj retorična veščina. Tako jezuit Andreas R. Batlogg ob koncu svoje recenzije spomni, da kakšni retorično manj sposobni duhovniki znajo še vedno biti živ spomin na Jezusa.
Ob tem se naš pogled obrne proti slovenskim prižnicam. Kakšno je pridiganje slovenskih župnikov? Mislim, da bi teza o „žargonu prizadetosti“ („Ah, kako verni so bili naši predniki!“) ali o „žargonu očitanja“ („Kristjani ste, pa ne hodite k maši!“) lahko bili zelo dobri izhodišči za razpravo.
Knjige seveda nisem (še) dobil v roke in je prebral, vprašanje tudi je, če bo kdaj prevedena v slovenščino. Bral pa sem nekaj komentarjev in recenzij ter si ustvaril približno sliko.
Erik Flügge ima tri lastnosti, ki ga naredijo kompetentnega, da razsoja o cerkvenem pridiganju. Najprej, je komunikolog. Profesionalno svetuje strategije komuniciranja tudi politikom in političnim strankam. Drugič, je veren, ima osnovno teološko izobrazbo in čuti s Cerkvijo. Tretjič, je star 30 let in čuti s svojo generacijo.
Vir njegove jeze je, da nemška Cerkev ni sposobna komunicirati evangelija sodobnemu človeku, čeprav ima po eni strani na razpolago še vedno zavidanja vreden aparat (verouk v šolah, mediji, nedeljske pridige, ...), po drugi pa sodobni človek še vedno rad prisluhne tehtni krščanski besedi.
Njegova drama in vir njegove jeze je, da nemška Cerkev ni sposobna komunicirati evangelija sodobnemu človeku, čeprav ima po eni strani na razpolago še vedno zavidanja vreden aparat (verouk v šolah, mediji, nedeljske pridige, ...), po drugi pa sodobni človek še vedno rad prisluhne tehtni krščanski besedi. Slednje nenazadnje dokazuje priljubljenost papeža Frančiška in njegovega komunikativnega sloga.
Kaj se je zgodilo? Kako to, da je evangelij še kako relevanten, pridiganje duhovnikov in pastorjev (Flügge namreč v svojih kritiki ne izvzema evangeličanov) pa za veliko večino ljudi nerelevantno?
Cerkvena retorika je za časom
Flügge meni, da je Cerkev s svojo govorico ostala tam nekje v osemdesetih prejšnjega stoletja, ko so ljudje še razmišljali v kategorijah „biti“ in „smisla“. Nato je tu težnja pridigarjev, da pridigo zasitijo s podobami, simboli in citati, ki niso samo zastareli, temveč tudi količinsko pretirani. K temu je treba še dodati strah pridigarja, da bi koga preveč ne prizadel ali šokiral ter ga na ta način izgubil iz črede.
Pridiga zato postane nekakšna „kaša“ za ohranjanje edinosti („Einheitsbrei“), nekakšna zbrušena in omehčana ponudba vsega. Močan dejavnik, ki oblikuje pridigo, je tudi izguba „stare slave“ oz. družbene pozicije, ki jo je Cerkev imela nekoč. Sledenje vpliva na prikrite in odkrite pridigarske poskuse, da bi v poslušalcih vzbudili „prizadetost“.
Kot ob pivu ...
Kaj je rešitev? Erik Flügge razmišlja kot dinamični mladenič in kot komunikolog. „Govorite vendar o Bogu tako kot se pogovarjate ob pivu,“ svetuje. Ali pa: „Nočem več poslušati citatov iz preteklosti, hočem gledati škofov TV Dnevnik.“ Ter: „Relevantnosti ne bomo dosegli z banalnimi zadevami, temveč s pravilnim timingom in s tem, da se približamo temu, kar imajo ljudje v glavi.“
Vzorec in vzor, da je drugače pridigati mogoče, je ravno papeže Frančišek – poudarja mlad nemški komunikolog. Flügge se seveda zaveda, da spremembe v komunikaciji ne zgodijo na ukaz, temveč so odraz globljih sprememb, tudi tistih, ki se tičejo osebne vere in verske izkušnje „profesionalnih“ pridigarjev.
Flüggejevi kritiki pravijo, da je njegova analiza vendarle preveč zaletava in površna. Cerkev je namreč veliko več kot zgolj retorična veščina. Tako jezuit Andreas R. Batlogg ob koncu svoje recenzije spomni, da kakšni retorično manj sposobni duhovniki znajo še vedno biti živ spomin na Jezusa.
Ob tem se naš pogled obrne proti slovenskim prižnicam. Kakšno je pridiganje slovenskih župnikov? Mislim, da bi teza o „žargonu prizadetosti“ („Ah, kako verni so bili naši predniki!“) ali o „žargonu očitanja“ („Kristjani ste, pa ne hodite k maši!“) lahko bili zelo dobri izhodišči za razpravo.
Povezani članki
Zadnje objave
Vlada spreminja postopke naročanja in najdaljše čakalne dobe
18. 4. 2024 ob 17:37
V Chicagu spor glede nezakonitih priseljencev
18. 4. 2024 ob 15:31
Škandalozno: Vlada namenja visoke nagrade provladnim medijem
18. 4. 2024 ob 12:36
Volitve na Hrvaškem – zmaga tradicionalnih vrednot
18. 4. 2024 ob 8:42
V Velenju vzklikali: »Lopovi! Lopovi!«
18. 4. 2024 ob 6:00
Bo moral občudovalec Hitlerja Urban Purgar znova v zapor?
17. 4. 2024 ob 17:46
Kako pripravljeni smo na katastrofe? Verjetno manj, kot verjamemo
17. 4. 2024 ob 16:15
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 144: Zakaj policija ne preiskuje napovedanega strelskega pohoda
17. 4. 2024 ob 6:30
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
Prihajajoči dogodki
APR
20
Moški zajtrk s Petrom Gregorčičem
07:00 - 09:00
APR
20
Godalni kvartet kolektiva Carpe artem
19:00 - 20:30
APR
20
Večer z Nuško Drašček in Jako Puciharjem
20:00 - 22:00
APR
22
Koncert za zbor – Alfred Šnitke
20:15 - 21:30
APR
24
SAKRALNI ABONMA – KOMORNI ZBOR KGBL IN AMBROŽ ČOPI
19:30 - 21:00
Video objave
Odmev tedna: Festival norosti
13. 4. 2024 ob 6:00
Odmev tedna: Bitka praznikov
5. 4. 2024 ob 19:55
Izbor urednika
Vračajo se vici o policajih
17. 4. 2024 ob 6:31
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
2 komentarja
Blaž Podobnik
Problem je v tem, da Cerkev in njena pastorala (predvsem verouk) govorita jezik iz časov že davno minulih. Današnji (poprečni) človek je sekularni človek, človek, ki je zapopadel legitimnost dvoma v Boga, človek, ki načeloma živi v svetu imanence in sloni na materialističnih predpostavkah.
Takemu človeku (in tak človek je tudi povprečni kristjan!) kar iz nič pridigati o Jezusu in o Mariji je nesmisel. Potrebno ga je uvajati v skrivnost teološke govorice in se ne pretvarjati, da je Marija na enak način (v isti dimenziji) Božja mati kot ima tale stol štiri noge. Treba je računati s predpostavko imanentizma in ne-simbolnega, ne-religioznega razmišljanja.
AlojzZ
Zakaj Cerkev s svojimi pridigami vse težje prepriča sodobnega človeka? Ker je postal zahteven, ne posluša, temveč gleda.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.