Zakaj bo Abraham preživel feminizem

POSLUŠAJ ČLANEK
Nemara je že napočil čas, da po več desetletjih prenehamo z nerganjem feministk, kako je za vse probleme v družbi, v družini in pri vzgoji kriva patriarhalna miselnost.

Abraham, o katerem govori današnje prvo berilo, je bil klasični patriarh. Bog ga je poklical in mu predlagal, naj gre iz svoje dežele. Abraham se o tem ni z nikomer posvetoval, ampak je šel, kakor mu je naročil Gospod. Sara, njegova žena, mu je s skupino hlapcev in dekel brez pomišljanja sledila.

Sodobne feministke ob takšnih besedilih dvignejo glas in s svojim vreščanjem onesposobijo sebe in tudi moške, da bi razumeli, kako pomembna je vloga očeta, patriarha. Vesna Godina opozarja ženske, naj se ne borijo proti moškim, kajti njihov pravi sovražnik je kapital v svoji neoliberalni podobi, ki za to, da se oplaja, izžema vse: žensko, moškega in družino.
Mnoge sodobne ženske so zaradi feminističnih naziranj oslabile moške, potem pa ostale same in resignirane.

Abraham bo preživel feminizem


Nobenega razloga ni, da bi se besedila, ki smo ga slišali v prvem berilu, sramovali in ga v strahu, da ni več sodobno, frizirali, blažili in olepševali. Abraham kot arhetip patriarha je temelj stabilnosti zakona, družine in družbe. Bog ga je najprej razodel Judom. Prek Svetega pisma stare zaveze pa je ta arhetip prešel v zakladnico krščanstva in vsega človeštva.

Ta skoraj štiri tisoč let stara zgodba o Abrahamu do danes ni izgubila veljave, zato bo preživela vse feministične ideologije, ki močno izgubljajo zagon in se ženskam vračajo kot bumerang. Mnoge sodobne ženske so zaradi feminističnih naziranj oslabile moške, potem pa ostale same in resignirane.

Bili bi preveliki optimisti, če bi mislili, da je skrivenčeni feminizem preteklost. Znova je udaril na plan letos januarja ob premieri Sofoklejeve Antigone v ljubljanski Drami. V seriji prispevkov smo lahko brali, da Antigoni, napisani leta 441 pr. Kr., ni šlo za brezpogojno spoštovanje posvečenosti mrtvih, kot pravi Tine Hribar, ampak za revolucionarno zavračanje patriarhalnih konvencij.

Antigona naj bi s svojim uporom zavrnila arhaična etična načela in neodvisno od družbenih konvencij in bogov sama sebi določila svoje dolžnosti glede zakonske zveze, ljubezni, družinskih vezi in materinstva. Bil sem presenečen, da tej interpretaciji Antigone, popolnoma iztrgane iz zgodovinskega, kulturnega in religijskega konteksta, ni nihče ugovarjal.

Abraham je lik močnega moškega, ki sprejme usodno odločitev. Sara ni naredila napake sodobnih feministk, ki hočejo o vsem v neskončnost diskutirati. Moderna parola je: o vsem se je treba pogovoriti. To je seveda nesmisel, kajti življenje je mnogo globlje, mnogo bolj skrivnostno kot to, o čemer se dva človeka lahko pogovorita in stvari dorečeta. Če bi se bilo mogoče o vsem pogovoriti, ne bi imeli, denimo, poezije, mistike in še česa, kjer gre za samotarski napor.

Abraham je sledil intuiciji, skozi katero je govoril Božji glas. Skrivnostnega Božjega klica ženi Sari nikoli ne bi mogel razvidno obrazložit, in potem prisluhniti še njenemu mnenju.

Zakaj zapustiti deželo svoje rodovine in iti v neznano deželo nikakor ni mogoče v celoti racionalno argumentirati. Najbolj bistvenih slutenj in spoznanj, ki nas vodijo, sploh ni mogoče ubesediti. Življenje je več kot vse naše besede.

Sara je to vedela, žal je mnoge sodobne ženske ne razumejo, in silijo v moškega, naj jim vse natančno pojasni. Če ženska pravočasno ne odneha, če ne premore Sarine intuicije, da lahko moški ostane moški le, če ga ženska v njegovi posebnosti, v njegovi moški avtoriteti podpira, ji bo enostavno ušel, ali pa se bo poženščil.

V obeh primerih bo ženska žrtev, in kar je pri tem najbolj neproduktivno, da bo na zunaj videti kriv samo moški, ki se mu bo očitalo mačizem, avtoritarnost ipd.
Kot moža in ženo ju je ustvaril,« pravi Sveto pismo. Kar pomeni, da je Bog na različnost spolov vezal tudi različnost nalog, poslanstva in vlog, ki jih imamo kot moški oziroma ženske.

Škodljivi in koristni pogovori med moškim in žensko


Partnerski odnosi zaradi večurnih pogovorov niso kar avtomatično postali boljši. Dlakocepski pogovori v smislu – »in potem sem rekel in potem sem rekla« – v katerih želijo ženske možu vse opredeliti glede svojih pravic, zahtev in dolžnosti, zagotovo vodijo v nove nesporazume ali celo v razpad zakonske zveze.

Seveda pa takšnih dlakocepskih pogovorov ne smemo zamenjati z resnično smiselnimi in potrebnimi. Razlikovanja med enim in drugim tipom pogovorov se je treba naučiti in ga postopoma prepoznati v živem odnosu z Bogom.

Izhajati je treba iz klasične razlike med spoloma. Skrajna feministična ideologija je razširila prepričanje, da spol ni naravna danost, da nismo moški in ženske po naravi, temveč naj bi bil spol produkt vzgoje, socialnega okolja in zgodovine. Kot da je spol povsem zamenljiv in bi se lahko za katerega od spolov razumsko in interesno odločili.

Po tej ideologiji naj bi ne imeli dveh spolov, moškega in ženskega, ampak poljudno število enakovrednih spolnih opredelitev, za katere se uporablja angleška beseda gender. Namesto biološkega spola se torej uveljavlja t. i. družbeni spol ali gender, ki temelji na kulturnih predpostavkah, kar omogoča družbeno konstrukcijo moških in žensk.

Po tej ideologiji so vloge, ki jih imamo v življenju glede na svoj biološki spol, ožigosane kot napačne. Tradicionalno in tudi krščansko prepričanje pa je, da so naše vloge pogojene prav z našim biološkim spolom. »Kot moža in ženo ju je ustvaril,« pravi Sveto pismo. Kar pomeni, da je Bog na različnost spolov vezal tudi različnost nalog, poslanstva in vlog, ki jih imamo kot moški oziroma ženske.

Kakšnega moškega torej želite?


Ker imamo danes pred seboj lik Abrahama, se ne bomo enakovredno posvečali vlogi ženske v družbi in družini. Ženske naj bi se ob patriarhu Abrahamu vprašale, ali hočejo le prikupnega moškega, ki se jim bo v vsem prilagajal in izpolnjeval njihova pričakovanja, ali pa hočejo moškega, ki bo dejansko drugačen od njih in jim bo lahko zato trdno stal ob strani.

Moškim bi morali danes znova povedati, da za ženske ne le smejo biti moški, ampak to morajo biti. Zato naj bi se ženske ne borile priti moškim posebnostim, ampak naj bi jim znale posredovati občutek, da so zanje junaki.

Poglejmo majhnega dečka. Kaj je njegova temeljna značilnost – da se nenehno bori. Kot deček proti nezemljanom, divjim živalim, zmajem, pozneje pa proti krivicam; zato deček oblikuje borbene skupine in strategije preživetja. Deček se ne bori le proti sovražnikom, ampak tudi za svoje sanje, za svoje cilje.

Te preproste formule ne smemo podcenjevati. Če moškemu vzamemo pravico do boja, do prevlade, če ga silimo, da se nam podredi, bo postal mehkužen, zatrt v svoji moškosti in nazadnje uničen. Potem ga ženske ne bodo več našle na bojnem polju, kjer bo skušal nekaj narediti, ampak bo samo še poslušen izvrševalec.

Pohlevnim družinskim očetom se pogosto smejimo. Zdi se, kot da smejo sodelovati pri nakupih, pri čemer se vedno znova izkažejo kot slabiči, vodeni po močnih partnerkah, ki končno o vsem odločajo same.

 Azil za sodobne moške - šport


Zaradi načrtnega rušenja tisočletja nastajajoče družinske kulture je sodobni moški v krizi identitete. Namesto da bi moški v družini opravil svoje poslanstvo, ga najdemo v fitnes studiih, kjer svoje primanjkljaje zaradi nepriznanja s strani ženske napihne z mišično maso.

Danes je šport eden od azilov, zatočišč za moške. Šport moškim nudi nadomestno prizorišče za lovsko udejstvovanje. Le v športu moški še uživajo v sanjarjenju, da se lahko telesno izkažejo in postavijo s svojo agresivnostjo. Vedno pogosteje imamo opravka z neškodljivimi, prijaznimi, a na žalost tudi dolgočasnimi kimavci, ki si ne upajo več biti možaki, korenjaki.

Danes postajajo moški poraženci nove ženske politike v šoli in poklicu. Dekleta prehitevajo fante zlasti v izobraževalnem sistemu, ki je naravnan tako, da vrednoti tiste vidike znanja, ki jih dekleta dosežejo laže kot fantje. In če izobraževanje favorizira ženske prednosti, je moški nujno poraženec, kajti izobrazba je danes ena od ključnih prvin za uspeh in za pridobivanje zaposlitve.

Pustimo moškim, da so moški


Ženske morajo pustiti moškim, da so kdaj samo v svoji moški družbi. Kocbek je nekje zapisal, da je bila zanj moška družba, kjer so debatirali o umetnosti, politiki in še marsičem, kot kruh.

Eno je, če moški zaradi sebičnosti in neodgovornosti zanemarja družino, drugo pa je, če mu pustimo tudi njegov moški svet, kjer izživi, kar je bilo od začetka položeno vanj, da je lovec, da z močjo varuje svoj dom.

Otroci ne morejo živeti samo od materine tolažbe in njene harmonije, ampak potrebujejo očeta, ki jih bo vodil na neuhojena pota in jih spodbujal, da poskusijo kaj novega.

In to je bil Abraham, ki je začel popolnoma na novo v duhovnem, kulturnem in gospodarskem pogledu. Gospod ga je za ta pogum nagradil z obljubo: »V tebi bodo blagoslovljeni vsi rodovi na Zemlji.«

Literatura: Eva Herman, Princip Noetove barke, Slomškova založba 2010


Milan Knep je duhovni pomočnik v ljubljanski stolnici, voditelj Škofijskega katehetskega urada, voditelj priprave na zakon v nadškofiji, voditelj Medškofijskega odbora za kulturo in duhovni asistent Združenja krščanskih poslovnežev Slovenije.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30