Zakaj bi nenehno imeli radi "vse", a se hkrati ne želimo ničemur odpovedati?

Milena Miklavčič

POSLUŠAJ ČLANEK
Če kaj, je sreča tista, ki se ji nihče med nami ne bi želel nikoli odpovedati! 20. marca celo obeležujemo mednarodni dan sreče.

Že četrto leto zapored se na prvo mesto držav z najbolj srečnimi in zadovoljnimi prebivalci, uvršča Finska. Sledijo ji Islandija, Danska, Švica in Nizozemska. Slovenija je v primerjavi z lani nekoliko "srečnejša", saj se je s 33. mesta letos spustila že na 29. mesto. Ta podatek me jako čudi, saj imam malodane vsak dan, da le pomolim glavo skozi okno ali skočim na medmrežje, občutek, da ni bolj nesrečnih, nezadovoljnih, nergavih, zoprnih in črnogledih, kot smo Slovenci!

Prijateljica Ljerka - bliža se 97. letu - si vsako jutro, ko vstane, reče: "Ni srečnejšega človeka od mene! Lahko pomigam s prsti, si pripravim zajtrk, pokličem prijatelje, igram tarok ter občudujem sonce, ki polzi preko nebesnega svoda!"

Koliko bi jih bilo, ki bi nad malenkostmi, ki jo osrečujejo, vihali nos in se trkali po čelu? Malo, veliko?


Posnetek komentarja Milene Miklavčič je na voljo na koncu prispevka.




Pogosto imamo zmoten občutek, da za lepimi fasadami, sredi obilja, ki ga nam kažejo filmi in nadaljevanke, živijo srečni in zadovoljni ljudje. Pa največkrat ni tako. Srečo nam pričarajo stvari, ki z obiljem ali bogastvom nimajo dosti skupnega. Saj poznate zgodbo o srajci srečnega človeka?

Zamislite si, da živite v palači z nešteto sobanami, v katerih je prav tako nešteto polic z nešteto čevlji. Mislite, da tisti, ki si jih lasti, skače od sreče? Mar mu je zanje! En par gor ali dol, niti opazi ne!

Zelo drugače pa se je počutila Tilči, ki so ji na poti do Santiago de Compostele razpadle superge. Šele po več kot petnajstih kilometrih, ko so njene bose noge grizle cestni prah, je naletela na neko Francozinjo, ki je imela enako številko in tudi dobro srce, da ji je odstopila rezervni par! Si predstavljate srečo, ko si jih je nataknila na noge?

Ko vprašajo mladoporočenca, česa si v skupnem življenju najbolj želita, pogosto odgovorita: "Da bi lahko osrečevala drug drugega!" Medtem ko se na vso moč trudita, se vmes celo pozabita ljubiti.

Kdaj točno se je v preteklosti zgodil prelomni trenutek, ko s(m)o se starši odločili, da otrokom za vsako ceno omogočimo čim bolj srečno otroštvo, pa naj stane, kolikor hoče, ne vem.

"Kakšni starši smo, če nismo pripravljeni, magari preko trupel, tlakovati otrokove poti v svet odraslih s srečo?"

Nekatere prastare besedne zveze, značilne še za prvih deset, dvajset let po drugi svetovni vojni, so malodane izginile. Da bi otroku govorili, da se je za kakšno stvar treba potruditi, se čemu odreči, malo potrpeti? Stisniti zobe. Raje ne. Nihče noče biti slab starš, takšen, ki se še ni izvil iz starokopitnih, zelo nazadnjaških primežev.

Imeti vse je postalo pogoj za srečno otroštvo.

Kar se je janezek naučil, to janezek zna, ko nekoč odraste. Če je bil kot otrok navajen biti nenehno v središču pozornosti, če je imel okoli sebe odrasle, ki so skrbeli za njegove želje, bo, ko ne bo več lizal lizike, težko ravnal zrelo in odgovorno.
Permisivna vzgoja, vključno z razvajenostjo in sebičnostjo, nam kaže zobe tudi v času pandemije.

Razumeti, zakaj je treba potrpeti


Permisivna vzgoja, vključno z razvajenostjo in sebičnostjo, nam kaže zobe tudi v času pandemije.

Samo pomislite, kakšen cirkus zganjajo nekateri starši zaradi nošenja mask pri pouku! Pa maske niso kaprica, so "nujno zlo" za zavarovanje našega lastnega zdravja!

Na družabnih omrežjih krožijo peticije proti nošenju mask kot po tekočem traku! Namesto da bi storili vse, kar je v naših močeh, da otrokom omogočimo, da v kolikor toliko normalnih razmerah končajo letošnje šolsko leto, tem naporom nekateri odrasli razvajenci skačejo v hrbet. V krog svojih norosti so pritegnili celo pediatre, da jim pišejo priporočila proti nošenju mask.

Vnuk obiskuje 4. razred, pogosto se zgodi, da si masko pozabi sneti tudi doma, medtem ko sede k nalogam. Dvakrat tedensko si jo natakne, ko gre na trening košarke. Enkrat samkrat nisem od njega slišala, da bi se pritoževal.

Razlog za razumevanje pandemije in ukrepov, v katerih smo se znašli, je zelo preprost: razložili smo mu, kako pomembno je, da se zaščiti, da ostane zdrav. Pa ne le on - vseh deset, ki skupaj z njim bivamo pod eno streho. Ker se imamo radi, ker ne mislimo zgolj nase, nam je popolnoma jasno, da je treba malo potrpeti, če hočemo, da bo nekoč bolje.

A bi človek, vajen vsega hudega, le nemočno zmajal z glavo in prosil Boga za malo zdrave pameti, če se število okuženih ne bi ponovno približalo tisočici. V bolnišnicah se zdravi že več kot 500 pacientov.

Ljudje stresajo jezo na vlado, na strokovno svetovalno skupino za covid-19. Vse so, samo ljudje ne!

Za Veliko noč bi lahko šli na vikend na Hrvaško, na potovanje, v toplice! Pa ne morejo!

"Pa kaj vi pričakujete od mladih, da doma sedijo in da čakajo, da se to sranje konča?!" mi je zabrusila mamica najstnika.

"Virus se v razredu ne more širiti! Dejstvo. Je stroka tako rekla. In, ja sem proti temu, da moj otrok nosi masko. Hočeš reči, naj tudi seksa z masko na obrazu?"

"Eno leto smo že doma - kot v arestu. Ga ni Boga, ki bi mi prepovedal druženje s prijatelji! V moji hiši lahko počnem, kar hočem!"

Komentarjev v tem slogu je za eno debelo knjigo "Vojna in mir". Nekatere sem shranila za kdaj pozneje, ko bodo morda te isti ponovno sitnarili, medtem ko si bodo vejo, na kateri sedijo, dokončno odžagali.

Razvajenost, egoizem in pomanjkanje empatije do sočloveka terjajo svoj krvavi davek: imeli bi radi vse, a bognedaj, da bi se v najtežjih trenutkih, v katerih smo se znašli, čemu odpovedali. Žalostno.



Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30