Zahvalimo se za trenutke, ko nam je težko

vir: Pixabay

Nekaj dni počitnic … Težko je začeti znova z delom … In prvi dnevi so vedno težki. Šele potem, ko prideš na stare tirnice, ki so utečene, lahko spet delaš s polno močjo. Nekaj podobnega je pri praznovanju bogoslužnega koledarja. Z vso vnemo se pripravljamo na praznik, vse napore vložimo v lepo obhajanje tega, kar imenujemo skrivnost vere, ko pa se praznovanje zaključi, obstaja podobna težava. Kako začeti z delom? Gotovo začnemo z lepim spominom, utrinkom dopusta, skratka, z nečim, kar mi bo nekoliko dalo moč tudi v tistih obupnih dneh, ko se začne spet delati. In delo ne počaka. Prav tako se spet srečaš s težavami, ki so te pestile že prej. Treba jih je rešiti … Da si si le napolnil baterije in boš z novo močjo premagal tiste prve negotove in mlačne dneve.

Jezusovi učenci so doživljali nekaj podobnega. Tista tri leta blagodejnega dela, poslušanja, učenja. Drži, tudi nerazumljivih govorov in še bolj nedoumljivih čudežev. Pa tudi zadnji dnevi dela v več izmenah in trenutkov, ko je cel kolektiv prizadela velika nesreča s predstojnikom samim. Potem se je vse nekako uredilo. Pravzaprav je vse skupaj posebno praznovanje, kjer nismo čisto prepričani, kako je lahko vse to res. Preprosto uživamo v trenutku. Nato pa spet nastopijo trenutki dela, vrnitve v prejšnje življenje. Težko je začeti …

Morajo se naučiti – in to lekcijo bo še posebej bridko občutil Peter – da je treba popraviti napake, ki so lahko boleča preteklost in ovira za rodovitno prihodnost.

A ne gre drugače. Bolj ko delaš, hitreje mineva čas. Kar pozabiš, če ni bilo vse v redu. Vendar je treba tudi po dopustu urediti stvari za nazaj … Sicer ni, in to vsi dobro vemo, napredka pri delu. Še manj kake priložnosti za uspeh v poslu.

Zato Jezus s svojimi učenci ob srečanjih po vstajenju ravna tako, da bi po vsem lepem in milostnem, kar so doživeli, lažje začeli z delom, ki ne bo prizanašalo. Morajo se naučiti, kaj pomeni, da njihov ulov ne bo imel blagoslova zgolj s trudom njihovih rok, ampak predvsem z močno Božjo roko. Morajo se naučiti, da je evharistija praznik in da je prav, da se tega veselijo. Morajo se naučiti – in to lekcijo bo še posebej bridko občutil Peter – da je treba popraviti napake, ki so lahko boleča preteklost in ovira za rodovitno prihodnost.

Srečanje poveličanega Jezusa z učenci, ki še vedno malo razumejo, je kakor tisti posebni premik, ko spet začnemo z delom, okrepljeni z novo močjo. Večjo kot imaš odgovornost, bolj bo težko začeti. In če ni vse za nazaj urejeno, boš to moral urediti. Saj vsi dobro vemo, kako težko boš po prostih dneh prišel v službo, če nisi bil pokoren predstojniku … Petra je pravzaprav teh mučnih trenutkov odrešil sam Predstojnik, ki mu je ne samo zgled za pravo ljubezen v njegovi službi, ampak ga tudi z ljubeznijo in prizanašanjem pripravlja za služenje.

Morda se pa ob današnjem prazniku dela zahvalimo tudi za trenutke, ko nam je v službi težko. Tudi v krščanskem občestvu. Bog ve, če ta teža ne bo kje obrodila posebnih sadov ljubezni …

Avtor duhovnega nagovora je Sebastjan Likar, župnik na Ježici.

Komentiraj