Zadnja večerja pri Mamićevih

Lani na veliki četrtek, ko se je začenjala še zadnja velika noč po starem, sem kot običajno delal do zadnje minute. In odganjal od sebe otroke, ki so prihajali v pisarno z nekimi zame brezveznimi problemi. Brezvoljno in deloholično kot sleherni dan. A otroci se tokrat niso dali odgnati. In niso spustili nosu do tal kot zaradi mojega renčanja to velikokrat storijo. Še naprej so prihajali v pisarno, druga za drugim, vsi po vrsti dobre volje. Tudi popevajoči.



Čudno

Čudno. Na moč čudno. Slednjič sem naredil zadnjo piko, ugasnil računalnik in vstal izza mize. Le kaj se dogaja z mularijo, da je tako židane volje?

V kuhinji je bilo vse na kupu. Najmlajši je opletal okrog s prevelikim fjertohom (ali predpasnikom, kot se temu reče v knjižnem jeziku), ki je spominjal na krilce. Drugi pa so, vsi prešerni brez vsake slabe volje takoj izpolnili vsako mamino zapoved. Kar pa, to pa vendarle moram priznati, ni vedno najbolj preprosto.

In potem mi je kapnilo. Spoznal sem, kaj je vzrok tega radostnega vzdušja. Zadnja večerja. Otroci so bili navdušeni v pričakovanju večera velikega četrtka.

Že nekaj let namreč zadnjo večerjo naredimo približno tako, kot je bila 6. aprila leta 30 v Jeruzalemu. Šlo je za praznovanje judovske pashe, izhoda iz egiptovske sužnosti, ko je Kristus vino spremenil v svojo kri, kruh pa v svoje telo in rekel, naj to delamo v njegov spomin.

Je maša podobna praznični večerji?

Ta obred sedaj ponavljamo pri maši. Brez zamere, a sodobna katoliška maša me osebno ne spominja kaj dosti na zadnjo večerjo. Ko se je ducat prijateljev dobilo na večerji s pečeno jagnjetino, kruhom in odličnim vinom. Boste rekli, da fantaziram – kako pa vem, da so pili ODLIČNO vino. Na to vprašanje naj odgovorim s protivprašanjem. Nemara ne mislite, da so apostoli pili kako kislo vino? In menda mislite tudi, da jih je dvanajst skupaj popilo en kozarček? Pol decilitra?

Zadnja večerja je bila praznovanje, zato se je dobro jedlo in dobro pilo. Vzdušje je bilo le proti koncu bolj resno, kot piše.

Današnje maše so zadnji večerji podobne kvečjemu po tem zadnjem, da so turobnega vzdušja. Velikokrat v celoti. Osebno se mi zdijo afriške maše veliko bolj podobne praznovanju pashe kot naše, saj so vesele.

Sodobna katoliška maša me osebno ne spominja kaj dosti na zadnjo večerjo, ko se je ducat prijateljev dobilo na večerji s pečeno jagnjetino, kruhom in odličnim vinom

Maša je praznična večerja

Pa kdo je Tino Mamić, da bo spreminjal ustroj katoliške maše? Prav imate. Zato pa si lahko v svoji hiši privoščim imeti mašo po svoje. Enkrat na leto imamo tako doma zadnjo večerjo, ki je zame lepša od vseh maš. Otrokom pa še toliko bolj, sem ugotovil lani. To se menda spodobi, saj je veliki četrtek samo enkrat v letu.

Moja draga speče opresni kruh in kos jagnjetine v zeliščih po svetopisemskih kuharskih receptih. Danes se jih dobi tudi na spletu. Imamo pa tudi eno svetopisemsko kuharsko knjižico doma. Večerja je obredna. Pražnje oblečeni beremo psalme in svetopisemska berila. Za razliko od katoliške maše, kjer je vino običajno pridržano samo mašniku, pri nas vino pijemo vsi. Kolikor vem, čeprav nisem teolog, je Jezus apostolom po spremenjenju ponudil tako kruh kot vino. Si tudi ne predstavljam, kako bi ga apostoli pogledali, če bi po spremenjenju vina v kri rekel, »to delajte v moj spomin«, potem pa bi kelih popil sam...

Ne delamo tudi razlike pri starosti otrok – zadnjo večerjo obhaja tudi najmlajši, enako kot mi, čeprav ni še šel k prvemu obhajilu. Če se kdo nad tem pohujšuje, je lahko pomirjen: po njegovem itak ta naša zadnja večerja nima pravega pomena, ampak je kruh samo simbol Kristusovega telesa.

Letos bo velika noč povsem drugačna kot doslej. Ne bo tako lepa in ne tako doživeta. Kljub temu pa si lahko doma naredimo lepo veliko noč. Tudi lepšo kot doslej. Le računalnik v pisarni je treba dovolj zgodaj ugasniti.