Zadnja Janševa skušnjava

Pred vstopom v teden, ko se predsedniku republike izteče pravica predlagati mandatarja za sestavo vlade, so vse oči uprte v stranki DeSUS in predvsem v SMC, ki se morata izjasniti, koliko poslanskih glasov sta sposobni prispevati v enačbo s potrebno rešitvijo 46+.

Če se zdi, da so zadeve na ravni vodstev bolj ali manj dogovorjene, pa predvsem ostaja neznanka, koliko poslancev SMC-ja bi premamila Šarčeva dolgoročno obetavnejša ponudba. Sicer ni dilem, da bi na demokratično izvedenem tajnem glasovanju Janša dobil potrebnih 46 glasov in še kakšen pehar za povrh. Vprašanje je bolj, ali bi se, ob primanjkljaju javno obljubljenih glasov ter dobrih obetih v anketah, na tajno glasovanje sploh podal. Prekaljeni politik pač dobro ve, da so skriti glasovi zanj zgolj preživetvene narave – poslanci bi ga skrivoma podprli v izogib lastnemu slovesu iz parlamenta. Kmalu po formiranju vlade pa bi se Janša hitro lahko znašel v agoniji vsakokratnega iskanja parlamentarne večine, kakršno smo predvsem v zadnjega pol leta doživljali pri Šarcu. Težko si je predstavljati, da bi se predsednik SDS izpostavil tveganju tovrstnega poniževanja.



A matematična formula sestave nove vladne koalicije ima še eno spremenljivko, ki se vse preveč avtomatsko obravnava kot konstanta. Gre za sedem glasov Nove Slovenije. V minulih tednih, ko so vse oči in medijski žarometi uperjeni v SDS na eni ter SMC in DeSUS na drugi strani, se je na četrtega potencialnega partnerja malokdo sploh spomnil, pa tudi sami so precej molčečni. Njihovo izključenost iz medijske in analitične pozornosti je mogoče razložiti s prepričanjem, da če se bodo ostali zmenili, bodo v NSi avtomatsko zraven, saj jim drugega ne preostane. Tako je v sobotnem intervjuju za Delo cenil tudi nekdanji predsednik Socialnih demokratov Igor Lukšič, ko je dejal, da Janša lahko računa le na Tonina in NSi.

Enačba brez prvega častnika?

Pri tem pa pozabljamo dvoje. Najprej, da so v NSi že od začetka bolj naklonjeni predčasnim volitvam kot pa vladi, ki bi parlamentarno večino črpala iz oportunističnih preživetvenih nagonov tistih, ki so se še nedavno zaklinjali proti Janši. Jasno je, da takšna večina ni iskrena in bo zato tudi težje stabilna. Pospešene priprave na volitve ter predvolilni retorični prijemi kažejo, da se tega še kako zavedajo tudi v SDS.

Zanimivo je, da se presojo o dovoljšnji stabilnosti morebitne desnosredinske koalicije prepušča zgolj Janši, ne pa denimo tudi Toninu.

Zanimivo pa je, da se presojo o dovoljšnji stabilnosti morebitne desnosredinske koalicije prepušča zgolj Janši, ne pa denimo tudi Toninu. Njegova presoja je namreč v danih okoliščinah enakovredna Janševi, saj Tonin odgovarja svoji stranki in svojim volivcem, nove vlade pa ni brez enih ali drugih. Situacija je podobna kot pri postopku izstrelitve balističnih raket z jedrske podmornice; za izstrelitev sta potrebna ključa tako kapitana kot prvega častnika. Ne zato, da bi kljubovala drug drugemu, temveč da je odločitev res posledica presoje in medsebojne usklajenosti dveh neodvisnih vodij z visoko osebnostno integriteto.

Da želi imeti Tonina ob sebi na krovu, je navsezadnje javno povedal tudi Janša sam, s pogojevanjem, da bodo predsedniki koalicijskih partneric sedeli v vladi, ali pa te ne bo. Stališče morebitnega premierja je nedvomno legitimno in na prvi pogled tudi smiselno: prav je, da predsedniki strank prevzamejo svoje breme odgovornosti vodenja države, kot je zapisal.

Ni pa Janševa zahteva nujno najbolj politično modra. Če bo v danih okoliščinah do koalicije prišlo, je jasno, da se bo pomemben del usklajevalne politike vodil znotraj parlamenta. In tu bi Janši nedvomno prav prišel predsednik z izkušnjami, integriteto in povezovalno kompetenco. Po Toninovem dvomesečnem vodenju državnega zbora mu vse to priznavajo tako v levih kot v desnih poslanskih skupinah (z izjemo Levice). To bi lahko bila Janševa velika strateška prednost, ki mu je njegov Jože Tanko ali kdo drug od poslancev SDS ne more prinesti.

Kot vemo se je Janša odločil drugače, z izrazito ponižujočo izjavo za zakonodajno vejo oblasti, češ da državni zbor "lahko vodi vsak", oziroma bi to zmoglo "vsaj 80 poslancev", pri čemer seveda ni želel pohvaliti kvalitete trenutnega parlamentarnega sklica. Janša se seveda zaveda pomembnosti tega položaja in prej gre sumiti, da je Novi Sloveniji to mesto odrekel ravno zato.

In končno smo pri drugem spregledanem dejstvu, namreč da je Janša krščanskim demokratom prvi poraz zadal še preden so se pogajanja začela. In to ne v intimi pogajalske sobe, temveč pred očmi celotne javnosti.

Ampak če si Tonina in ostale predsednike strank v vladi res iskreno želi za to, da prevzamejo skupno breme vladanja, jih je seveda pričakovati na ključnih, državotvornih ministrskih mestih. Za Počivalška jasno to pomeni gospodarstvo, za Pivčevo še bolj kot kmetijstvo morda ministrstvo za delo, za prvega častnika Tonina pa najbrž zunanje, notranje ministrstvo ali pa vsaj obramba.

Če bi v pogajanjih naneslo bistveno drugače, denimo, da stranki z leve dobita praktično vse, kar zahtevata, odrinjena NSi pa zgolj ostanke, ker »tako ali tako mora v vlado«, bi se potrdili sumi, da Janša vodenje DZ Toninu ni odrekel iz želje, da njegove sposobnosti izkoristi v vladi. Temveč da je podlegel skušnjavi in situacijo izkorišča za poniževanje sorodne stranke, do katere vemo, da ravno ne goji pretirane ljubezni. Ob dodeljenih resorjih bi se NSi znašla v nevzdržni situaciji: ali se ponižno ukloni, ali pa jih Janša vrže levom kot  krivce, da desnosredinske koalicije sam ni uspel sestaviti.

Nova vlada z zastrupljenimi odnosi zaradi občutka kogarkoli, da je bil odrinjen, je po izkušnji s Šarčevo zadnje kar si državljani ta hip lahko želimo in privoščimo

NSi v nevarnosti, da jih Janša ponovno "zreže kot salamo"

Če sta ta scenarija mogoča, je za prihodnost Nove Slovenije ključno, da se ne pustijo potegniti ne v enega ne v drugega. Od časov, ko je krščanska demokracija ponižno služila v 1. Janševi vladi, in jih je, kot se je slikovito izrazil Marko Štrovs, »Janša rezal kot salamo«, se je stranka namreč izgradila ravno na pokončni drži, podkrepljeni s samostojnim programom in neodvisnim delovanjem. Če bi se zdaj uklonili morebitnim oktroiranim ukrepom, bi to za NSi pomenilo zdrs za več kot desetletje v preteklost, v obdobje, ko so v temi gazili v blatu pod parlamentarnim pragom.

V izogib temu je edino smiselno odločno vztrajati pri vlogi v koaliciji, kakršna jim kot resni stranki s sedmimi poslanci in stabilno politično podporo, priteče.

Takšna pozicija navsezadnje ne koristi le njim samim, temveč Sloveniji kot celoti. Nova vlada, ki bi svoj mandat začela z zastrupljenimi odnosi zaradi občutka kogarkoli, da je bil odrinjen, je po izkušnji s Šarčevo zadnje kar si državljani ta hip lahko želimo, pa tudi privoščimo. Hkrati pa lahko Slovenci od Janše upravičeno pričakujemo, da bo kot politik bogatih izkušenj koalicijo znal sestaviti v skupno zadovoljstvo vseh, ki bi to državo kar se da stabilno in učinkovito vodili do rednih volitev in, zakaj ne, tudi po njih.

Če tega ob predpostavki, da bo glasov tudi z leve dovolj, ni sposoben storiti, se morda res že stara in bi bil čas, da priložnost ponudi še komu drugemu. Ali pa na predčasnih volitvah išče tisto večino, ki bi mu sestavo vlade vendarle omogočila. Vendar brez da se spusti na Šarčev nivo opravičevanja lastnega neuspeha pri vseh okoli sebe.