Začenja se velika “sinoda o sinodalnosti”: Papež želi slišati, kako bi prenovili Cerkev

Urban Šifrar
16

Danes in jutri se v Vatikanu začenja velika, tri leta trajajoča “sinoda o sinodalnosti”, proces papeža Frančiška, s katerim želi prisluhniti vsem krščenim, posebej ljudem na periferiji in takšnim, ki so se od vere oddaljili, in prek dialoga z njimi prenoviti Cerkev.

Ker papež s tem neposredno naslavlja tudi Slovence, smo pogledali, kakšni so cilji in sredstva sinode, zbrali odzive na začrtano pot ter v komentarju uredništva sklenili, da je naša dolžnost za sinodo moliti in na njej aktivno sodelovati.

Za kaj pri sinodi pravzaprav gre? Škofovska sinoda je stalna ustanova, ki jo je ustanovil papež Pavel VI. z namenom ohranjanja duha 2. vatikanskega koncila. Gre za zborovanje škofov, ki pod okriljem papeža razpravljajo o vprašanjih, pomembnih za Cerkev v aktualnem času.

V zadnjih letih je precej pozornosti požela denimo posebna sinoda o Amazoniji, ki je zaradi pomanjkanja duhovnih poklicev omogočila posvetitev poročenih moških v duhovnike v ekstremnih primerih. Omeniti velja še t.i. nemško sinodalno pot, ki je nastala kot odziv na razkritje spolnih zlorab in v kateri so se pojavile ostre težnje po odpravi celibata in večji (duhovniški) vlogi žensk v Cerkvi, s čimer so prišli navzkriž z Vatikanom.

Prisluhniti ljudem

A papež Frančišek s tokratno sinodo (sinoda dobesedno pomeni “skupna pot“) spreminja ustaljeno prakso. Bolj kot škofom se bo prisluhnilo samim vernikom, po škofijah in župnijah (tudi v Ljubljani) bodo začenši s 17. oktobrom ljudje spodbujeni, da se zbirajo, skupaj odgovorijo na vprašanja/podobe/scenarije, se med seboj poslušajo ter podajo individualne in skupinske povratne informacije, ideje, odzive in predloge.

Razprave naj bi potekale “med župnijami, laičnimi gibanji, šolami in univerzami, redovnimi kongregacijami, krajevnimi krščanskimi skupnostmi, družbenimi akcijami, ekumenskimi in medverskimi gibanji ter drugimi skupinami“. Pri tem je ključno, da “bodo skušale doseči tudi obrobje in tiste glasove, ki jih je redko slišati“.

Ta prva faza bo dosegla vrgunec v škofijskem predsinodalnem srečanju, škofovske konference pa bodo zbrale prispevke in pripravile dokument, ki bo upoštevan na sedmih celinskih srečanjih. Zatem se bodo oktobra leta 2023 v Rimu srečali škofje in papež ter iz ugotovitev potegnili odločitve, ki se bodo uresničevale v naslednjem obdobju.

Bolj sinodalna Cerkev

In kaj bo tema vseh napovedanih razprav s skupnim naslovom Za sinodalno Cerkev: občestvo, sodelovanje in poslanstvo? Temeljno vprašanje, ki ga zastavljajo spremljajoči dokumenti, je: “Kako se danes na različnih ravneh (od krajevne do vesoljne) uresničuje ta »skupna hoja«, ki Cerkvi omogoča, da oznanja evangelij v skladu z zaupanim ji poslanstvom; h katerim korakom nas vabi Sveti Duh, da bi rastli kot sinodalna Cerkev?

Papež želi, da s skupno hojo in premišljevanjem kot Cerkev spoznamo, kateri procesi nam pomagajo živeti občestvo, doseči sodelovanje in se odpreti poslanstvu. Kot pravi, doživljamo prelomne spremembe v družbi in ključni prehod v življenju Cerkve, ko smo poklicani, da preiskujemo znamenja časa. Kot ključne elemente, ki so za prehod zaslužni, omenja pandemijo koronavirusa, razkritja spolnih zlorab znotraj Cerkve, prošnjo žensk za večjo vlogo v poslanstvu Cerkve itd.

Sinodalna Cerkev je potujoča, misijonarska in ima odprta vrata. V vernikih vzgaja večjo pripadnost; znebiti se mora ostankov klerikalizma in sprejeti družbeno soodgovornost, pravijo dokumenti in dodajajo, da cilj procesa ni v pisanju drugih dokumentov, “temveč v navduševanju ljudi, da začnejo sanjati, v kakšno Cerkev smo poklicani“.

Čeprav lahko iz napovedi dobimo vtis, da bo šlo za nekakšno demokracijo, pa Vatikan to zanika: v osnovi sodelovanja v sinodalnem procesu je namreč “skupna gorečnost za skupno evangelizacijsko poslanstvo in ne zastopanje nasprotujočih si interesov“, ki so značilni za demokratično dinamiko, zato je to proces, ki se lahko odvija samo v “središču hierarhično strukturirane skupnosti“.

Navdušenje in dvomi

Mnogi močno podpirajo papeževe aktivnosti in od sinode pričakujejo nujne spremembe, s katerimi bo Cerkev stopila v korak s časom in prevetrila ustaljene strukture, ki med drugim ščitijo spolne napadalce. Spet drugi opozarjajo na številne pasti zamišljenega procesa.

Med bolj izpostavljenimi kritikami je denimo opazka, da sinodalni dokumenti izpuščajo del definicije verskega čuta (sensus fidelium) vernikov, ki je omenjan kot eden ključnih elementov pri oblikovanju sinodalne Cerkve. A pri tem dokumenti – v nasprotju s tistimi z 2. vatikanskega koncila – pozabljajo na dejstvo, da tisti ljudje, ki so opustili prakticiranje vere, ne morejo sodelovati pri izražanju verskega čuta, saj nimajo poslušnosti Kristusovi Besedi. Povedano preprosteje: sinoda trdi, da je usmerjena h krščenim, hkrati pa kliče po vključitvi in celo prioritizaciji nekatoličanov in nekristjanov ter njihovih pogledov, kar zbuja dvom v to, ali ti pogledi zares lahko prispevajo k bolj sveti Cerkvi.

Kritiki problematizirajo tudi dejstvo, da škofje in duhovniki glede na smernice, ki poudarjajo le poslušanje, izgubljajo vlogo pastirjev, ki vodijo in učijo svoje ljudstvo. Poleg tega so mnogi skeptični do rezultatov, ki jih bo sinoda prinesla, saj pretekle izkušnje kažejo, da so bila določena stališča udeležencev – predvsem tista bolj ortodoksna – pogosto izključena iz poročil, končne odločitve pa so dajale videz vnaprej dogovorjenega dogovora.

Moliti in sodelovati - v tem vrstnem redu
Papeževe besede zvenijo lepo, a od nas zahtevajo veliko: odpovedati se lastnemu napuhu, sprejeti mnenja drugih in skupaj, občestveno premisliti o svoji vlogi v Cerkvi. Zahtevajo, da opustimo vsakršno ideologijo in odslej ne hodimo sami, ampak skupaj.

Hkrati so gotovo upravičeni pomisleki mnogih, ki se sprašujejo, ali bodo glasovi vernikov, ki jih bodo naprej posredovali krajevni škofje, zares slišani in upoštevani. Posebej v to dvomijo vse bolj množični tradiciji naklonjeni katoličani, ki se danes čutijo izmed vseh skupin v Cerkvi najbolj “na periferiji”, a je njihove želje Frančišek ne najbolj taktno zatrl z nedavnim motuproprijem.

Kakorkoli že, dolžnost vseh katoličanov je, da se, kot so zapisali v prispevku na NCR, na sinodo odzovemo z molitvijo in sodelovanjem – v tem vrstnem redu. Najprej nam je torej v molitvi prositi Boga za sinodo, Cerkev in nas same ter zaupati, da vsem zmotam in viharjem navkljub Cerkve, Kristusovega mističnega telesa, peklenska vrata ne bodo nikdar premagala. Obenem pa je pravi čas, da se pozanimamo o aktivnostih, ki bodo v sklopu sinode potekale v našem okolju, se pripravimo na zastavljena vprašanja in sodelujemo v razpravah, h katerim nas vabi papež.

16 KOMENTARJI

  1. Papež želi slišati, kako bi prenovili Cerkev
    —-
    Se bojim, da je to nekaj podobnega kot javne razprave o prihodnosti Evrope, v katerih želi Bruselj slišati le potrditev svojih napačnih politik

  2. Povedano na kratko: Sinodalni proces bo okrepil videz, da se Cerkev resnično sprašuje o svoji identiteti in poslanstvu v sodobnem svetu, v resnici pa se na sinodi ne bo zgodilo nič.

  3. Kakoprenoviti RKC ?
    Franci, dobro preberi kreonologijo zadev, ki si jih sam zabelil z debelimi mastnimi ocvirki in nse vprašaj kaj Hudič dela okoli tebe.

    To je eno, recimo.

    Drugo, na kratko. V bohinju so sestankovali eni tipi kot Kncilija, Peršin in pel jim je Čušin in so razpravljali o tem kako monstruozno mojstrstvo genocidnika slovenskega ljudstva, Edvarda Kocbeka in njegov preživetveni genij vkomponirati v neke spremembe v slovenistanski RKC
    brez pedrov in pedofilov, brez Udbašev in pravih dvostolčkarskih komunistov, Cirilmetodijanstva in podobnih izumov…. dost mam, tud pisat se mi ne da več – bom raje počakal, da Planinšku v Domu sv.Jožefa izteče 3-letni rok, da vidim kdo še bo pristopil k njemu po Jezusovo telo !
    Obstaja visoka verjetnost, da vas bo ta umetelnik spolnoznastva in pretvarjanja v devištvo iz grehote in obratno presenetil morda iz prižnice ljubljanske stolne cerkve sv.Nikolaja, Zore mu bo bo pa v solzah ploskal, ko ga bo Stres trepljal goreče po levi rami !

    Veste kaj? DOVOLJ.Je !

  4. Se pravi Bergoglio hoče, da mu tisti, ki ne verujejo več, povejo kakšna bi naj Cerkev bila. Se pravi po njegovo in po modernistično mora biti Cerkev takšna, da bo primerna za nevernike, ki pa seveda Cerkve itak ne potrebujejo, saj so neverniki. Očitno hočejo modernisti narediti Cerkev primerno edino za nevernike, vernike pa vreči ven. Toda ali to ne pomeni, da so prav oni, to je Bergolio in ti, ki mu sledijo, izven Cerkve in da se jim ne sme slediti.

  5. Podajam nekaj 3 predloge za slovensko sinodo:
    -operne pevce in organiste na korih povabiti k ponižni drži ljudskega petja
    -razbremeniti duhovnike gospodarskih in administrativnih bremen, vključiti laike
    -odrasle nedeljnike poslati na izobraževanja za odrasle.

  6. Papežu predlagam, da škofije, župnije in druge ustanove preda v (so)upravljanje vernikom, ki tudi zaposlijo škofe, župnike in druge (če jih želijo imeti). Prodajanje maš in zakramentov naj se odpravi.

      • To z naukom nima nobene zveze. Druga možnost je ukinjanje župnij, škofij, kar dodatno pospeši tudi upadanje števila vernikov, povzroči zapiranje katoliških vrtcev, osnovnih in srednjih šol, fakultet.
        Povprečna starost duhovnikov je 60+ let. Novih je za vzorec. Lani je ljubljanska nadškofija ukinila 12 župnij. Brez ukrepanja bo v naslednjih 20 letih v nadškofiji ukinjenih še do 100 župnij (polovica).

  7. Vsa pastoralna vprašanja so še kako povezana z naukom in vero.
    Izhodiščno vprašanje sinode je osredotočeno na posledice in ne vzroke krize Cerkve, kar nikakor ne pripomore k preseganju krize identitete in poslanstva Cerkve. Ta sinoda je že sedaj še ena od zamujenih priložnosti Cerkve.
    Prav tako je problematičen tudi neoklerikalizen, ki je v osrčju misli “Papežu predlagam, da škofije, župnije in druge ustanove preda v (so)upravljanje vernikom, ki tudi zaposlijo škofe, župnike in druge (če jih želijo imeti)”, da o narezumevanju bistva zakramentov niti ne govorimo.

  8. Tomaz je dal res ZELO dobre predloge, dodal bi še:
    – na župnijah kolikor je možno (seveda prilagojeno po urah pač tempu modernega življenja, ki ni ravno spodbuden, ter situaciji od župnije do župnije) spodbujati tradicionalno molitveno življenje ljudi v cerkvi (brevir, rožni venec, večernice, pobožnosti prvih petkov in sobot, litanije, zornice, kvatrne pobožnosti, itd.)
    – pogovoriti se o tem, kaj je naloga duhovnikov – samo eno: rešenje duš. Torej, zahtevati naj bodo novomašniki in duhovniki res duhovniki in naj se NEHAJO “približevati” ljudem in biti “moderni” in “cool” in kar je še tega ostalega BS. Najprej spodbujati, kasneje pa zapovedati nošnjo talarja! Isto velja redovna obleka za redovnike in predvsem redovnice. Če hočeš nositi majico oz. srajco in kavbojke, potem ne vstopiti v posvečeni oz. kleriški stan.
    – resno se pogovoriti in spodbujati pravilno obhajanje bogoslužja (o podrobnostih tukaj ne bom, ampak tu je tudi veliko zlorab); seveda to izvesti previdno in radodarno tudi do vernikov, kajti za marsikatere bi resnost bila velik šok in o tem niso bili več poučeni (letnikov ljudi, ki bi poznali to, skorajda ni več med nami, ker so že pokojni)

    Še nekaj: Upam, da bodo na Slovenskem v izpeljavo sinode vključene VSE skupine v Cerkvi ne samo tiste “preferirane”, ki imajo dostop do škofov in se oglašajo in vodijo vse že zadnjih 30 let.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime