Začelo se je državno prvenstvo v hitrostnem vlaganju interpelacij

Rok Čakš
Vir foto: Twitter
Četrtega maja, 52. dan po potrditvi 3. Janševe vlade v državnem zboru, je nova opozicija štirih strank politične levice interpelirala prvega ministra, svojega nedavnega koalicijskega kolega Zdravka Počivalška. V četrtek je z interpelacijo uspešno opravil, a dan pred tem je že bila vložena nova, tokrat proti notranjemu ministru Hojsu.

Pred iztekom prvih stotih dni miru, ki naj bi jih bila tradicionalno deležna vsaka nova oblast, opozicija omenja še vsaj tri interpelacije: zaradi zdravstvene oskrbe v domovih starejših sta (bila?) na tnalu ministra za zdravstvo in delo, ­zaradi vojaka, ki naj bi na meji z Italijo uperil puško v civilista pa minister za obrambo. Zaradi njegove resnicoljubnosti o slovenskem pravosodju kažejo tudi na Anžeta Logarja.

Podcast Čakševega komentarja je na voljo na dnu prispevka


S tem bo leva opozicija najbrž zaokrožila vladnih 100 dni miru, potem pa se bo začelo zares. Kakšni bodo opozicijski "maj mirni" pristopi pri rušenju vlade bomo videli jeseni. A sklepajoč po prvih mesecih bodo tudi v nadalje podirali vse rekorde opozicijske destrukcije, kakršno so sicer iz pozicije oblasti očitali ravno SDS-u. Ob »full-court pressingu« z leve od prve minute se danes Janševi v svojih opozicijskih časih zdijo kot ponižne in pohlevne ovčice.

Agresivni pritisk, ki ga v levi opoziciji izvajajo s pomočjo njej naklonjenih medijev in aktivistov, ni brez učinka. Vladi so rekordno podporo, pridobljeno z učinkovitim obvladovanjem koronavirusne krize, spodrezali predvsem z afero »zaščitna oprema«, in s tem pozornost državljanov usmerili stran od vsega dobrega, kar zanje počne oblast.

Nadaljevalo se je s kolesarskimi protesti, katerih pobudniki so proti Janševi vladi protestirali še preden je ta nastala. S pomočjo Tarče in Ivana Galeta so na ulice uspeli mobilizirati širše množice, ki pa, kot se je izkazalo, vse skupaj bolj jemljejo kot družbeno odobravan »happening«, saj med njimi marsikdo ne ve, zakaj točno se protestira.


Tekma na levici, kdo bolj sovraži vlado


Druga interpelacija v prvih stotih dneh vlade, uperjena proti notranjemu ministru Hojsu, je projekt nove vršilke dolžnosti voditeljice Socialnih demokratov, Tanje Fajon. Z njim izkazuje ambicijo proaktivnega prevzema dominantne vloge na levici, katere z vehementnimi napovedmi o prihodnji predsednici vlade v SD-ju niti ne skrivajo. No, Fajonovo bodo najprej na čelo stranke še morali izvoliti njeni člani. Šele potem bo legitimna kandidatka za kaj več. Tako je vsaj v demokracijah.
boj strank leve opozicije za prevlado se je prelevil v nekakšno hitrostno napovedovanje in vlaganje interpelacij. Gre za tekmo v izražanju nezadovoljstva in ogorčenja nad vsem, kar počne desnosredinska vlada.

Kakorkoli, boj strank leve opozicije za prevlado se je prelevil v nekakšno hitrostno napovedovanje in vlaganje interpelacij. Gre za tekmo v izražanju nezadovoljstva in ogorčenja nad vsem, kar počne desnosredinska vlada. Pri trdem jedru levih volivcev nihče noče pustiti vtisa, da se za zrušitev te škodljive fašistične vlade ne prizadeva dovolj goreče.

Tanja Fajon je v te namene izrabila pravno vprašanje prepovedi nekega koncerta ter spretno izkoristila njegov ideološki potencial. In čeprav tako državljani kot politiki na deklarativni ravni zavračajo zastrupljanje ozračja z umetnimi ideološkimi temami tipa »partizani:domobranci«, jih predvsem leva politika še vedno rada potegne na plano, kadar nima dovolj močnih vsebinskih argumentov za boj proti desni sredini.

Da Fajonova svojo politično kariero na čelu Socialnih demokratov začenja ravno s prežvečenim ideološkim anahronizmom, ki z realnimi družbeno-političnimi preizkušnjami slovenskega naroda v letu 2020 nima praktično ničesar, vzpostavlja dvom v iskrenost njenih napovedi o spremenjeni, drugačni politiki. Takšen start ne izžareva ambicije po nagovarjanju zmerne (leve) sredine, ki ima dovolj ideoloških prerekanj in si želi predvsem razprave o rešitvah za Slovenijo v vse bolj nestabilnem in nemirnem svetu.

Ves ta festival zgražanja bolj spominja na spopad štirih strank za dobro tretjino trdolevičarskega volilnega telesa. Tistega, ki Janši in navsezadnje celotni desni sredini a priori nasprotuje, ne glede na to kaj počne, oziroma kakšne politike uveljavlja. Očitno med strategi teh strank vlada prepričanje, da je le trda levičarska baza odskočna deska za naskok na zmernejše volivce.

Vse večja polarizacija krči zmerno polje okrog politične sredine


A praksa kaže, da ima ta pristop velike omejitve. Ne samo zaradi komolčenja v levem kotu, temveč predvsem, ker glavnina zmernejših državljanov zavrača rinjenje tako proti desnim kot levim ekstremom. Iz primerljivih razlogov je na desni z dosegom omejen Janšev SDS. A Janša je svojo trdo desno bazo zavzel sam, na levi strani pa se zanjo prerivajo kar štiri stranke.

Pa vendar, dejstvo je, da trenutni nivo javne komunikacije, katerega ob politikih v veliki meri oblikujejo mediji ene in druge strani tega vsesplošnega spopada, politični razkol še povečuje. S svojo agresivnostjo namreč izsesava prostor strpnega dialoškega diskurza, s slabšalnim etiketiranjem vsakega alternativnega stališča pa zmerno razmišljujoče potiska bodisi proti enemu ali drugemu ekstremu, bodisi v družbeno-politično pasivizacijo. Polje okrog politične sredine se s tem krči, kar onemogoča razcvet strank z zmernejšimi politikami, kot sta denimo Dobra država in navsezadnje tudi Nova Slovenija.

Tovrstna politična polarizacija se stopnjuje vse odkar se je na ruševinah Šarčeve leve koalicije vzpostavila desnosredinska alternativa. In kot sta za prepir vedno potrebna dva, tudi tokrat zanjo ne moremo kar enostavno okriviti Janše. Nekaj neokusnih tvitov in objav na medijih omejenega dosega ne more zanetiti takšnega sovraštva. Tega je, pa če priznajo ali ne, razpihnila ravno levičarska medijska, politična in aktivistična sfera. Ta se je v minulih 30 letih (na 45 let podlage) na privilegije oblasti že tako navadila, da brez njih enostavno ne more več (pre)živeti.

Prav zato bodo storili vse, da Janševo vlado zrušijo še to jesen, preden jim bo približevanje predsedovanja Sloveniji Svetu EU odvzelo potrebno legitimnosti za povzročanje politične nestabilnosti in brezvladja.

Državno prvenstvo v hitrostnem vlaganju interpelacij se je zato šele dobro začelo. In če smo bili priča vroči politični pomladi, bomo priča še bolj vroči politični jeseni.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Golob spet obrnil ploščo: rekonstrukcija vlade samo še »izhod v sili«. Dr. Lukšič: Spet se je pokazalo, da je premier hiter pri besedah, počasen pa pri premisleku
  • 08. 11. 2023
Afera, ki bi morala odnesti Roberta Goloba, a so jo prekrili z meglo »DARS«
  • 24. 10. 2023
Poznavalci: Možnosti za Golobovo preživetje nižje od 50 odstotkov
  • 09. 11. 2023