Slovenska družba več kot trideset let po prvih demokratičnih volitvah in nastanku samostojne in neodvisne države danes še vedno trpi za lovkami tranzicije. Medsebojna povezanost in prepletenost politike, gospodarstva, medijev, kulture, znanosti, izobraževanja in športa ni le v zadnjih tridesetih letih v dobršni meri ohromila ustvarjalnosti v slovenski družbi, od gospodarstva do znanosti in izobraževanja, temveč jo še vedno omejuje v današnjem času.
Medsebojna simbioza, povezanost in prepletenost tranzicijskih elit je v zadnjih letih ustvarila sovjetizacijo na vseh področjih družbenega življenja, ki jo obvladujejo poklicane tranzicijske elite, ki samovoljno razlagajo javni interes, tako da varujejo njihove zasebne interese.
Rado Pezdir je v svoji monografiji (klik za naročilo!) natančno opisal, kako so elite v prejšnjem režimu vzpostavile »vzporedni mehanizem globoke države«, ki še vedno obvladuje slovensko družbo. Tranzicijske elite so se s pomočjo posameznikov in omrežij lahko okoristile z javnimi financami, saj so s svojo močjo ugasnile vse institucije demokratične in pravne države. Ne le, da so jih ugasnile, temveč so jih prevzele od znotraj, si jih podredile in jih še vedno obvladujejo. Zato ni presenetljivo, da so kazenski pregoni najhujših zlorab izostali oziroma so se neuspešno končali.
Tranzicijske elite ne vključujejo le starejših generacij, temveč tudi mlajše, ki so iz zibelke vstopile v tranzicijske privilegije. Institucije pravne in demokratične države so bile in so še vedno le lupina, ki skriva okoriščanje s slovenskimi javnimi financami in bogatenje tranzicijskih elit. Zato ni presenečenje, da je slovenska država le v dobrih tridesetih letih po uvedbi tržnega gospodarstva dosegla podobno raven premoženjske neenakosti, kot jo poznamo iz več kot stoletnih ustavnih demokracij na severu Evrope. Hkrati je varstvo človekovih pravic še vedno parcialno, selektivno in pristransko.
Institucije pravne in demokratične države so bile in so še vedno le lupina, ki skriva okoriščanje s slovenskimi javnimi financami in bogatenje tranzicijskih elit.
Tranzicijske elite cokla v razvoju
Medsebojna prepletenost tranzicijskih elit in politike, gospodarstva, medijev, kulture, znanosti, izobraževanje in športa ter gospodarstva je povzročila tako škodo v višini bruto družbenega proizvoda slovenske države kot tudi v delovanju institucij slovenske države. Zaradi vseprisotne globoke države se v slovenski družbi živi slabše in zato slovenska države še vedno ni uvrščena med dvajset najbolj razvitih držav po indeksu človekovega razvoja Organizacije združenih narodov.
Tranzicijske sile so v času nedemokratičnega režima in kasneje ter še danes želijo prikriti obstoj globokih omrežij, njihov zlorab, kraj in sistematičnih kršitev človekovih pravic. Kljub močnim poskusom za utišanje so številni raziskovalci po demokratizaciji počasi, a vztrajno začeli odkrivati zlorabe tranzicijskih elit preko njihovih globokih omrežij. Obstoj globoke države, njenih omrežij in tranzicijskih elit je danes tako zgodovinsko dejstvo kot tudi značilnost aktualne slovenske družbe.
V takšnem danem stanju je vsakršno tekmovanje na različnih področjih družbenega življenja nepošteno in diskriminatorno, saj so tranzicijske elite in njihova mentaliteta vzpostavili pogoje, ki onemogočajo meritorno delovanje v vseh družbenih segementih, ki so neposredno ali posredno povezani z delovanjem slovenske države.
Razblinjene sanje svobodomiselnih ljudi
V zadnjih tridesetih letih so na različnih področjih življenja sicer nastali različni otoki svobodomiselnih ljudi. A ti otoki so praviloma osamljeni in predmet neprestanih, sistematičnih in vseplošnih napadov s strani tranizicijskih elit, zaraščenih v institucijah slovenske javne in državne uprave, ki pod pretvezo birokracije obračunavajo z drugače mislečimi na številnih področjih družbenega življenja.
Sanje običajnih ljudi o življenju v državi z močnimi institucijami, vladavino prava in visoko blaginjo so se po treh desetletjih razblinile. Tranzicijske elite so si skoraj povsem podredile sodno vejo oblasti in večino izmed državnih nadzorstvenih institucij. Upravljanje javnih zadev na podlagi vladavine prava so v sodobni slovenski družbi še vedno oddaljene sanje. Presenetljivo je, da celo nekatere državne nadzorstvene institucije odločajo le s pomočjo prava.
Vladavino prava prepogosto nadomešča vladanje s pomočjo prava, ki jo starejše generacije dobro poznajo iz nedemokratičnih režimov. Vladanje s pomočjo prava le opravičuje samovoljne odločitve na podlagi moči posameznikov in omrežij v državni oblasti. Takšno vladanje dobro poznamo iz avtokratskih režimov. V zrelih ustavnih demokracijah seveda ni prostora za vladanje s pomočjo prava, saj temeljijo na podlagi vladavine prava, ki omejuje moč posameznikov in omrežij v državni oblasti.
Tranzicijske elite iz globoke države si ne želijo reform in upravljanja z državo na podlagi vladavine prava, saj čudovito uspevajo v neenakih, samovoljnih in pristranskih razmerah, kjer enaka pravila igre ne veljajo za vse. Namesto da bi si prizadevali, da se slovenska država po razvitosti in blaginji uvrsti med dvajset najbolj razvitih držav, si tranzicijske elite želijo ohraniti svoje privilegije, četudi je treba obnoviti zlorabe nedemokratičnega sistema. To pa zagotovo ni dobra popotnica za sedanjost in prihodnost življenja ter delovanja v slovenski državi.
Res je, tranzicija nam ni prinesla niti delujoče demokracije, niti pravne države amapak pravniško državo, niti nam ni prinesla svobodne tržne ekonomije, temveč plenilsko ekonomijo privilegirane elite.
Vprašanje, ki se zastavi, je, kako se je to zgodilo. To je seveda zelo kompleksno vprašanje, na katerega je praktično nemgoče odgovoriti v kratkem komentarju. Toda skico odgovora je mogoče podati.
Ob t.i. demokratičnem preboju se je partijska nomenklatura, verjetno po navodilih njenega šefa Kučana, porazdelila po vseh tedanjih pomladnih strankah. Prevladovali so tudi v Demosu. Bivši partijci so ga tudi razpustili, čim je njihov šef, Kučan, to zahteval.
Partija je bila organizirana plenilska združba, ki je 45 let vladala in je razvila strukturo za popolno obvladovanje države in družbe in seveda njeno finančno izkoriščanje. Ta struktura se je med tranzicijo ohranila, ker so bili partijci zainteresirani, da ostane. Bivši partijci pa so bili v vseh strankah, zato tudi desnica ni nikoli ogrozila vitalnih interesov te strukture.
Slovenska tranzicijska politika je bila predvsem boj za plen med različnimi frakcijami plenilske elite, levimi in desnimi in takimi, ki so se priklonile vsakokratni oblasti.
Zato smo še vedno nesvobodna družba, razdeljena na privilegirano manjšino in relativno brezpravno večino.
Samo ena besedica je preveč in ena manjka:
“…politika je bila predvsem boj za plen med različnimi frakcijami plenilske elite, levimi in desnimi in takimi, ki so se priklonile vsakokratni oblasti.
———- ———-
preveč manjka: rdeči
Hm, hm,
te je kar naenkrat preblisknil “sveti duh” !?
V to dvomim,
verjetno gre bolj za insajdersko vpletenost
in poznavanje tematike – zaradi tega.
Nam
boš že povedal, kaj novega si “naumio”
saj
očitno težko molčiš.
Ocenjeval te ne bom,
ker boš kot vsi mi takointako od ošjih siil ocenjen – po svojih dobrih in slabih delih. S pozdravi l.r. Janez Kepic-Kern
p.s.
glej,
da ne končaš kot realni Razputin.
rasPutin sprašuje: “Vane, in na koga se boš oprl?” – takoj zatem pa Vanetu prihuljeno ponuja impliciten odgovor, češ da so vsi isti in da se ne bo imel na koga opreti, ker da se bo v trenutku znašel med dvema ognjema, med dvema mlinskima kamnoma, levim in desnim, ki kakor da sta enaka ali celo ista.
Hvala, ampak ne, hvala, za takšen odgovor, rasPutinček.
S takim odgovorom nas ne boste nafarbali, pa čeprav se bliža čas pirhov.
Laž, da so vsi isti, smo slišali že milijonkrat, a zato še ni postala niti “resnica”, kaj šele resnica!
Ne vem, ne koga se boste vi in vaši ruski prijatelji oprli, toda razumni Slovenci prav ta čas zelo nazorno vidimo in hitro spoznavamo, kar moramo vedeti in tega spoznanja ne bomo zlahka pozabili. Spoznanje je naslednje: na tretji putinistični ‘Rusland’ (po carski Rusiji in po sovjetskem komunističnem totalitarnem režimu je namreč putinistični ‘Rusland’, v manj kot dveh stoletjih že tretji evrazijski diktatorski režim, ki se bo v zgodovino zapisal kot zatiralski in zločinski!) ni mogoče opirati niti v sanjah!
Dokler se Rusi ne bodo (boste?) znebili svojega poblaznelega diktatorja, ki nenazadnje in v prvi vrsti uničuje in zatira prav svoj, to je ruski narod, do takrat se putinistični apologeti in rusofili nimate kaj oglašati in nas – v suvereni državi Sloveniji, kjer uživamo največjo možno svobodo in nam oblast sistematično ne krši človekovih pravic, kot se to dogaja v putinistični RF! – poučevati, kje je več korupcije in zakaj pri nas ni popolnoma uspela tranzicija v demokratično in pravno urejeno državo.
To zmoremo videti in ugotoviti sami.
Evropska unija in zveza Nato se v tem trenutku dokazujeta kot najboljši garant skupnih evropskih vrednot demokracije, človekove svobode in človekovih pravic ter solidarnega evropskega zavezništva za mir. Samo v to, na prostovoljni osnovi povezano evropsko skupnost spada suverena država Slovenija in v isto skupnost spada pod predsednikom Zelenskim nedvomno tudi suverena država Ukrajina!
Za ruskega agresorja Putina pa ni nobenega opravičila – ne na nebu ne na zemlji!
Za poblaznele, hudobne uničevalce otroških bolnišnic in porodnišnic ni opravičila ne pred Bogom ne pred sočlovekom!
Upajmo, da bodo to čimprej spoznali tudi vsi slovenski putinofili, ki so si sezuvali čevlje na diktatorjevem pragu ter s sklonjeno glavo od njega sprejemali priznanja, nasvete in napotila…
To je korektna analiza. Škoda, da v širšo javnost prodre tako malo takšnih tekstov. Vzporedne oblastne strukture so tako močne, da se ljudje ne upajo izpostaviti in konfrontirati. Tega niti ne zmorejo, ker je preveč naporno in brez smiselnih obetov. Deluje samocenzura. Tudi za avtorja pričujočega zapisa se je že kdaj zdelo, ko je npr. gostoval na kakšni TV, da to ni ista oseba, kot je podpisana pod sorodnimi prispevki, kot je zgornji.
V tranzicijski Sloveniji smo priča vladavini latentnega strahu. Vsi čutimo in tudi vemo, da je tako, a se o tem ne govori. Tako pač je tukaj. Tabu. Strah, ki so ga morilci pred 80 leti zabili v kosti temu ljudstvu, je še vedno tam. V kosteh in v glavah. V njihovih skrivnih kotičkih. In ko nas ti isti zdaj spet osvobajajo, vemo, da s tem zastrašenost samo še bolj betonirajo. V skladu z njihovo razvpito sprevrženo logiko delovanja. In se tega bojimo. Pa se ne bi smeli. Ta narod bo moral spregovoriti. Kar pomeni isto, kot upreti se svojim zatiralcem. Oziroma se osvoboditi. Tokrat resnično.
Kar pomeni isto, kot upreti se svojim zatiralcem.
***
Vane, in na koga se boš oprl? V trenutku se boš znašel med dvema ognjema, med dvema mlinskima kamnoma, levim in desnim.
Glavni problem Slovenije je sistemska korupcija. To je ključno orodje plenilske elite in vir njene moči. Toda nobena vlada se ni resno lotila tega problema, ne leva ne desna.
Ne more rešiti problema tisti, ki je sam del problema.
rasPutin sprašuje: “Vane, in na koga se boš oprl?” – takoj zatem pa Vanetu prihuljeno ponuja impliciten odgovor, češ da so vsi isti in da se ne bo imel na koga opreti, ker da se bo v trenutku znašel med dvema ognjema, med dvema mlinskima kamnoma, levim in desnim, ki kakor da sta enaka ali celo ista.
Hvala, ampak ne, hvala, za takšen odgovor, rasPutinček.
S takim odgovorom nas ne boste nafarbali, pa čeprav se bliža čas pirhov.
Laž, da so vsi isti, smo slišali že milijonkrat, a zato še ni postala niti “resnica”, kaj šele resnica!
Ne vem, ne koga se boste vi in vaši ruski prijatelji oprli, toda razumni Slovenci prav ta čas zelo nazorno vidimo in hitro spoznavamo, kar moramo vedeti in tega spoznanja ne bomo zlahka pozabili. Spoznanje je naslednje: na tretji putinistični ‘Rusland’ (po carski Rusiji in po sovjetskem komunističnem totalitarnem režimu je namreč putinistični ‘Rusland’, v manj kot dveh stoletjih že tretji evrazijski diktatorski režim, ki se bo v zgodovino zapisal kot zatiralski in zločinski!) ni mogoče opirati niti v sanjah!
Dokler se Rusi ne bodo (boste?) znebili svojega poblaznelega diktatorja, ki nenazadnje in v prvi vrsti uničuje in zatira prav svoj, to je ruski narod, do takrat se putinistični apologeti in rusofili nimate kaj oglašati in nas – v suvereni državi Sloveniji, kjer uživamo največjo možno svobodo in nam oblast sistematično ne krši človekovih pravic, kot se to dogaja v putinistični RF! – poučevati, kje je več korupcije in zakaj pri nas ni popolnoma uspela tranzicija v demokratično in pravno urejeno državo.
To zmoremo videti in ugotoviti sami.
Evropska unija in zveza Nato se v tem trenutku dokazujeta kot najboljši garant skupnih evropskih vrednot demokracije, človekove svobode in človekovih pravic ter solidarnega evropskega zavezništva za mir. Samo v to, na prostovoljni osnovi povezano evropsko skupnost spada suverena država Slovenija in v isto skupnost spada pod predsednikom Zelenskim nedvomno tudi suverena država Ukrajina!
Za ruskega agresorja Putina pa ni nobenega opravičila – ne na nebu ne na zemlji!
Za poblaznele, hudobne uničevalce otroških bolnišnic in porodnišnic ni opravičila ne pred Bogom ne pred sočlovekom!
Upajmo, da bodo to čimprej spoznali tudi vsi slovenski putinofili, ki so si sezuvali čevlje na diktatorjevem pragu ter s sklonjeno glavo od njega sprejemali priznanja, nasvete in napotila…
Največji problem Slovenije so zagotovo profesorji, ki se še vedno udinjajo levim plenilskim silam, ker jim dovoljujejo neizmerno lagodno in zabušantsko življenje. Takšnega podna od profesorjev tako v osnovnih šolah, kot na fakultetah, kot ga ima Slovenija zlepa ne najdeš ne blizu ne daleč. Še malo, pa bodo imeli profesorji več porstih kot “delovnih” dni. Ko ti zabušanti delajo, pa mladino le poneumljajo z raznimi multi-kulti LGBT+ idiotizmi, posledično pa imajo možnosti za uspeh le tisti maladi, ki so preko staršev ali tudi sami dovolj motivirani za učenje in osvajanje novih znanj. Vsa ostala množica pa se začne že v rani mladosti nažirati z instant hrano, požirati razne poživitveve sladke napitke in na koncu še cigarete, alkohol in ostala mamila. Ko se znajdejo v breizhodnem položaju, pa so zopet lahek plen pouličnih protestniških intrigantov, ki iz njih naredijo čredo zombijev, ki zna ponavljati le nekaj naučenih levičarskih parol. Če v nekaj letih ne razhajkamo Štrukljevih svizcev, bomo še naprej izgubljali najbolj nadarjene mlade, ki bodo svoj boljši jutri poiskali v tujini, doma pa nam bodo ostajali zombi intelektualci in uvoženi jugoslovenarsi politični delavci s ponarejenimi diplomami.