Vir zajema slike: Youtube

Minuli petek je slovenski narod s strani Branimirja Štruklja in njegovih izvedel, da bomo v tej zaostreni situaciji soočeni še s stavko Konfederacije sindikatov javnega sektorja. Težava naj bi bila predlagana vladna zamrznitev minimalne plače. In čeprav je predsednik vlade zatrdil, da ”Vlada ni prejela (kaj šele sprejela) še nobenega uradnega predloga,” je odziv sindikatov kratek in jasen: “Socialnega dialoga ni več.” In začetek priprav na stavko.

Posnetek komentarja Rajka Podgorška je na voljo na koncu prispevka.

Janez Janša se bo tako po vsej verjetnosti soočil že z drugo veliko stavko ter tretjim rožljanjem sindikatov v njegovi politični karieri. Zelo zanimiva podrobnost pa je, da z izjemo prvih poosamosvojitvenih let, po naključju sindikalno nezadovoljstvo izbruhne praviloma le v času njegovega mandata.

V prvi Janševi vladi smo sredi gospodarske ekspanzije imeli znamenito Semoličevo sindikalno tacanje v plundri, ki se mu je pridružil takratni predsednik Republike dr. Danilo Türk. Posledica je bil odmik Janeza Janše od takratne ekipe mlado ekonomistov (z Jožetom P. Damijanom na čelu) ter napovedanih reform. V Janševi drugi vladi sindikati niso stavkali, so pa skupaj z opozicijo podžigali nezadovoljstvo zaradi napovedanih ukrepov oz. ZUJF-a. Sindikati takrat ZUJF-a sicer niso uspeli preprečiti, a nezadovoljstvo, ki so ga podžigali je vodilo k padcu vlade, preprečitvi prihoda t.i. ‘Trojke’ ter nujnih reform in na koncu k (pre)dragi javnofinančni sanaciji bank ter gospodarskega sistema. Sedaj v tretje sredi največje zdravstvene epidemije pa grozi velika stavka javnega sektorja, njene posledice pa bodo kaj? Tokrat morda polne mrtvašnice?

Sredi največje zdravstvene epidemije grozi velika stavka javnega sektorja, njene posledice pa bodo kaj? Tokrat morda polne mrtvašnice?

Spojeni z levico

Kruta realnost je, da sta obe udarni pesti slovenskega sindikalnega gibanja, tako sindikati privatnega gospodarskega sektorja kot tudi sindikati javnega sektorja, vedno bolj neprikrito podrejeni slovenski levi politiki. V času socializma so sindikati skrbeli za ozimnico ter kot podaljšek Partije zagotavljali ponižnost delovnega ljudstva pred njihovimi ”zastopniki”. Danes poskrbijo za prvomajski golaž ter kot podaljšek slovenske tranzicijske levice skrbijo za odvračanje pozornosti delavskih ljudskih mas od glavnih stranpoti slovenske politike.

Slovenski sindikalizem se je kmalu po pomladnem prevratu vrnil v ustaljene tirnice. Namesto v smer iskrenega boja za delavske pravice ter dostojanstvo človeka, ki ga je poosebljal France Tomšič, so zavzemanje za pošteno plačilo prevzeli preverjeni kadri.

Tudi današnje dogajanje nam, tako kot brezštevilni primeri po letu 1991, kaže, da ljudje, ki vodijo slovensko sindikalno gibanje niso neodvisni od politike, temveč z njo globoko zlizani. Dušan Semolič je bil član Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Javnosektoraški ”gromovnik” Branimir Štrukelj je član stranke Levica. Delovanja Lidije Jerkič zaenkrat še ne moremo oceniti, se pa že zelo jasno politično ekstremno in pristransko profilira npr. g. Matej Klarič, novinar glasila Delavska enotnost, ki izvira še iz leta 1942.

Prav zato se slovensko sindikalno gibanje v času samostojne Slovenije s posebnimi uspehi ne more pohvaliti. Nasprotno, njegovo delovanje sledi vzorcu, ki ga lahko preprosto opišemo in ki deluje v vseh ”letnih časih”, tudi v času zdravstvene krize.

Na eni strani so sindikati privatnega sektorja z vsem politikantstvom ter zlizanostjo z nadzornimi sveti velikih slovenskih industrijskih podjetij, ki so v bistvu soodgovorni za tajkunizacijo slovenskega gospodarstva pod ”rdečimi direktorji”, za zgodovinsko pomanjkanje tujih neposrednih investicij ter za odsotnost vsakršnih dolgoročnih ekonomsko-davčnih reform. Posledica sta tehnološko zaostajanje ter trajno nizke plače, ki že dolgo ne uspejo pokriti visokih stroškov življenja v državi, ki so posledica korupcije ter paradržavnih monopolov.

Na drugi strani so sindikati javnega sektorja, katerih udarna enota je sindikat izobraževanja, ki vsako vlado dobesedno izsiljuje z učiteljskimi plačami, kar pogosto vodi tudi k višanju plačnih apetitov množice ”fikusnih” služb. Posledica tega so velika plačna neravnovesja v državi, kjer je že dolgo ”sveti gral” številnih, varna in udobna zaposlitev v javnem sektorju, ki plačno navadno krepko presega tiste, ki svojo ”tlako” opravljajo pri privatnikih.

Slovenski sindikati s trmastim vztrajanjem pri socialistični politiki, ”vsi z minimalcem, vsi enaki, ne glede na vse”, soustvarjajo davčno zadušljivo in monopolov polno okolje, v katerem nazadnje plačno prosperirajo tisti srečneži, ki se ”nekam” prerinejo, ker nekoga ”poznajo”. Najpogosteje tisti z zvezami (in zvezdami) in najlažje na tistih področjih, kjer bolj trmasto zahtevajo vedno nove ”odpustke”, npr. v ”fevdu” pod oblastjo Branimirja Štruklja. Za reforme pa tudi po njihovo nikoli ni primeren čas.

Svetlobna leta od Skandinavskega modela

Ne čudi torej, da politikantsko vedenje sindikatov njihovo moč vedno bolj zmanjšuje. O tem pričata tako stalno zmanjševanje članstva v sindikatih privatnega sektorja kot tudi nedavni protestni izstop predsednika Učiteljskega združenja Slovenije, Matije Horvata iz Štrukljevega sindikata, kateremu so, po odzivih na družabnih omrežjih sodeč, sledili še drugi. Da, prav žalostno je, sindikat imenujemo ‘Štrukljev’, saj je talec popolnoma ozkih političnih interesov, ki z delovanjem v tri-partitnem socialnem dialogu nimajo ničesar skupnega.

Slovenska levica je Slovencem dolgo prodajala mantro o nekakšnem skandinavskem modelu. Toda pozabili so nam povedati, da so v Skandinaviji sindikati strogo apolitični. In ker se res posvečajo urejanju pogojev dela ter odnosov med delodajalci in delavci, ima interes v njih sodelovati kar najbolj širok nabor ljudi, levih in desnih, ki presega izključno samo kvalificirane delavce. Slovenski sindikati, ki kot stekli psi napadajo desni pol slovenskega političnega prostora, medtem ko finančno-politične malverzacije Alenke Bratušek, Mira Cerarja ter Marjana Šarca gredo povsem mimo, z blaginjo slovenskih ljudi že dolgo nimajo ničesar skupnega več. Prodali so se najboljšemu ponudniku; včasih je bila to Partija, sedaj so to nasledniki v obliki tranzicijskih sil.

Predragi slovenski sindikati, s svojimi zadnjimi manevri ste se povsem razkrinkali. Kako naj vam velik del slovenskega naroda sploh še verjame? Svoje mesto pri pogrnjeni mizi slovenske levice, s katere dobivate le drobtinice, očitno želite izsiliti za vsako ceno, po kateri torej tudi življenja in zdravje ljudi lahko prodate za bagatelo. To kar naj bi glede na vaše besedišče počenjali kapitalisti. Pomnimo; zgodovinsko sindikalno gibanje je nastalo s ciljem zagotovitve dostojnega življenja ter socialne in zdravstvene oskrbe širokim slojem prebivalstva. Slovensko sindikalno gibanje očitno deluje s ciljem zagotavljanja dostojne javnomnenjske podpore ter politične in ideološke oskrbe ozkemu sloju leve politične elite.

Zdravje in življenje najšibkejših pa lahko počakata. A brez skrbi, korona bo ohladila tudi vaš prvomajski golaž.

21 KOMENTARJI

  1. Stvar je preprosta gospod Podgoršek! Naj se ne zamrzne minimalna plača! Janez bo pa doživljal delirij, če bodo polne mrtvašnice! Mislim, s kakimi fopate prebivalce! Da bi bile zaradi te stavke polne mrtvašnice! Za zjokati!!!!!!!!

    • Zaradi odnosa levih strank in tudi Štruklja pred časom, da so maske nepotrebne, imamo zdaj polne mrtvašnice. Ko zaseješ dvom v prebivalstvu, dobiš posledico. Tako, da vaš komentar je res za zjokat. Neke logike pa očitno res ne premorete. No, saj odeološko zaslepljeni ljudje logiko dajo na stran.

  2. Glavni hujskač iz doline rož prihaja na plano.
    No, potem pa se bodo čudili, zakaj je toliko mrtvih!
    Javne službe bi morali ta hip oklestiti za tretino! Ti dobro servisirani lakaji pa bodo stavkali. Posebej šolniki, ker ti pa res pregorevajo. Delovni dan od doma ali v šoli je neprimerno krajši, kot v drugih sektorjih.
    Od kar je oskrba s krompirjem nepretrgana, svinjske polovice dostopne vsakemu, se sindikalni prvaki pač poslužujejo tega, kar jim je še ostalo, saj tudi članstvo jim venomer upada. Kdo pa bo še s članarino plačeval hujskače!

    • ŠTAJERKA
      Gre se za tiste z minimalno plačo! Ko bi enkrat podporniki SDS-a z IQ okoli 50 vsaj prebrali za kaj se gre!!!! Tudi beseda šolniki je zaničljiva, ampak ni se za čuditi od koga prihaja! Nekdo pač čisti in kuha na šoli, drugi pač v tovarnah, skupne so jim pa minimalne plače!

      • Igor, Igor, res ti ni pomoči.
        Tvoj IQ je pač na višini sobne temperature.
        Sploh ne vem zakaj bi se morali pogovarjati venomer o minimalnih plačah, če pa je bilo obljubljeno iz vaših krvavordečih vrst, da bomo druga Švica.
        Razen švicanja delavcev od vaših obljub ni nič.
        V bohotnem javnem sektorju pa je bolj malo švicanja. Razen ta hip v zdravstvu, zaradi krize ne pa zaradi premalo denarja. V ta sektor lahko voziš denar s kamioni, pa bo poniknil. Problem je dobaviteljska mafija, ki pa se ne da kar tako odstaviti.

      • Igor, očitno vas izdajajo živci in vaš nivo komunikacije posledično pada. Namesto, da razkazujete svojo živčnost, odprite oči in se zavedajte, da je vprašanje minimalne plače enačba z dvema stranema in ne le eno. Če hočeš nekomu dati, moraš nekomu vzeti. Če hočeš višje minimalne plače, moraš obremeniti gospodarstvo in zdaj ni primeren čas za to.

      • g. Igor, Štrukelj nima nobene zveze z minimalno plačo. To se pogaja na nivoju celotnega javnega sektorja in še posebej gospodarstva. Šolstvo nima problemov z minimalno plačo.
        Kot drugo se pa Štrukelj težko oglaša kot pogajalec glede na to, da ima bruto plačo čez 5.000 EUR na mesec. Pa še razkriti jo ni hotel. So morali poiskati alternativne vire informacij. Naj bo tako pošten, da to javno prizna in da na vpogled. Me zanima, kdo bo potem še v njegovem sindikatu.

  3. RTV danes zelo “skrito ” objavlja JAVNO PISMO-POZIV MINISTRA ZA ZDRAVJE GANTARJA !!!!!!!!!!!!!!
    Morate samio nekje kliknit da pismo lahko vidite….
    MEDTEM PA GLAVNA NOVICA KAJ JE REKEL JURŠA !!!!!!!!!!!!

    Ne, ne , RTV ni odgovoren za 1.700 mrtvih !
    Pa še kako je odgovoren ! Če ne bi bilo take RTV in drugih MSM tudi sindikati ne bi bili taki !!
    Sploh pa , nor folk, so še vedno v sindikatu in plačujejo pokvarjencem ala štrukelj in jerkič !!
    kakšna minimalna plača neki…briga koga za to.
    Kaj bi SLo folk rad ? Da ima vsak kre*en na RTV enako plačo kot minister in da ima vsaka snažila 1.500 neto, ali kaj ?
    In da vsak z osnovno šolo deli nauke….kot nekateri pisuni tukaj.

    • RTV se kaže kot izpostava mafijskega podzemlja, zadolžena za manipuliranje s slovenskim javnim mnenjem. Sramotne laži, zavajanja in sprenevedanja te izpostave se vrstijo iz dneva v dan. O tem se lahko vsak gledalec, bralec in poslušalec mafijskih medijev sam prepriča. Vrhovi te zločinske združbe so plačani že zdaj bolje kot ministri.
      Če pa vlada JJ pade, bodo ključne kreature dobile vrtoglave nagrade – tako kot za lažnivo spletko pod imenom Patria. To jih podžiga, da jim nobena laž ni preveč ostudna, da z njo ne bi zavajali javnosti.
      Prepričani pa smo lahko, da za vsako njihovo rit v leskovem grmu raste palica in da vsak vrč hodi po vodo, dokler se ne razbije…

  4. Plače so minimalne za vse, razen za rdeče tajkune, ki imajo svobodo delati kar hočejo in jim prihajajo evrčki neregistrirano ali potom dodatka svobodnim umetnikom in “za stalno pripravljenost”. To je sistem iz socializma, zato od nas bežijo strokovnjaki v tujino in seveda tudi zdravstveni delavci in vsi, ki znajo kaj narditi in povedati, učiti, potencialni izumitelji, podjetniki…, celo politični “misijonarji”.., ha, ha!.

  5. Analize kažejo, da se vlada dobro spopada s krizo na gospodarskem proročju in da bo padec BDP manjši, kot je bilo sprva ocenjeno.
    Kriza je prizadela skoraj vse. Končno beseda kriza pomeni nekaj slabega, nekaj grozljivega, pa občutno večina ljudi krize ne občuti. To nam kažejo brezglavi protesti in protestniki, ki sami izjavljajo, da ne protestirajo zaradi pomanjkanja, ampak pred vsem zato da se znebijo Janeza Janše.
    Posebna zgodba je zdravstvo, oziroma kriza na področju epidemije.
    Na tem področju je Slovenija v samem vhu po številu obolelih in mrtvih na milijon prebivalcev.
    Vprašati se je potrebno zakaj?
    Ko primerjamo pripravljenost zdravstva na epidemijo, lahko ugotovimo, da praktično zdravstvu ne manjka nič, razen tega, da je premalo osebja, ki pa se ga ne da ustvariti. Toliko osebja je, kolikor ga je in primanjkuje ga že dalj časa.
    Potem so tukaj predlogi navodila predpisi in celo zapretene kazni.
    Vse je primerljivo z drugimo državami.
    Sledi vladno obveščanje, redne tiskovne konference. Na njih sodeluje praktično vsa slovenska elita, ki se ukvarja z zdarvljenjem in preprečevanjem epidemije. Novinarjem in javnosti so na voljo vsi relevantni podatki. Celo več, ko intenzivno spremljamo konference, se ne moremo načuditi , kakšna butasta vprašanja lahko novinarke zastavljajo strokovnjakom.
    Potem se vprašamo, ali se Slovenci res tako zelo razlikujemo od drugih narodov.
    Ali smo res tako butasti, da ne zapopademo nekaj osnovnih navodil: nošenje mask, držanje distance, izogibati se množicam, čim bolj omejiti gibanje in se izogibati množicam, ne se obiskovati, ne prirejati zabav, pa makar domačih, družinskih. To so navodila in priporočila tisoče in tisoče krat izrečena. Pa jih ne razumemo?
    Končno pa imamo opozicijo, ki je podobne nima nobena normalna država na svetu.
    Ptekrat lahko preletimo zemeljsko krglo, pa nekaj podobnega ne bomo našli na svetu.
    Od začetka epidemije, ki sovpada z začetkom vlade, se je prebudila opozicija in začela rušiti vlado. Sprva je imela vlada kar veliko podporo, zato je bila Slovenija zmagovalka prvega vala.
    Vlada je začela izgubljati podporo zaradiostre negativne propagande in stanje se je začelo slabšati in kmalu smo dosegli svetovni vrh, kjer zasedamo sedaj neslavno prvo mesto.
    Navedel sem vse možne vzroke, ki lahko vplivajo na širjenje epidemije in na to, da smo v vrhu sveta. Med vsemi vzroki izstopa opozicija in propagandna mašinerija vodilnih medijev.
    Takole na pamet, po spominu lahko rečem, da je tri četrtine vesti v vodilnih medijih namenjeno blatenju vlade, omalovaževanju ukrepov in posvečeno upornikom , ki smešijo vlado ter opoziciji, ki počne isto.
    Vse to povzroča zmedo, neti nezadovoljstvo, vzposbuja upor.
    Kako si lahko predstavljamo nenehno protestiranje prosvetarjev ob zaprtju šol?Za vsako najmanjšo zadevo potrebujejo šolniki navodila, kot da so otroci prve triade. Vsi z ravatelji vred so popolnoma nebogljeni. Ali se sprenevedajo, ali pa so nedorasli? Bojim se, da oboje. In kako lahko od takšnega kadra pričakujemo, da nam dobro izobražuje naraščaj?
    Prav gotovo ne moremo.
    Poglejmo si samo odločbo ustavnega sodišča, ki razveljavi odlok o zaprtju šol in zahteva, da ga vlada čez noč objavi? Pa saj to je norost, ki jo lahko počenjeo ustavni sodniki samo v Sloveniji? In kje so se šolali? V Sloveniji!( Dr. Jakliču se opravičujem).
    Ali bomo Slovenci dovolili, da nam popolnoma zmedena in nesposbna opozicija s svojimi mediji uniči Slovenijo?
    Toliko pameti vendar še premoremo.
    Končno pa še besedo Igorju? Neumnost je blezen ki ne boli in je sam ne občutiš. Občutijo in opazijo pa jo drugi. Če te do sedaj še nihče ni opozoril, da si bolan, ti to sporočam jaz.

  6. Sindikati javnega sektorja so neokomunisti s fašističnimi idejami. So ena največjih groženj za finančno stabilnost slovenskih financ in s tem neodvisnost Slovenije od velefinančnih lobijev. So ena največjih groženj, da Slovenci postanemo moderni sužnji Sorosa in ostalih finančnih špekulantov, ki so uničevali in uničujejo težko prigaran zaslužek pridnih delavcev in kmetov.

  7. Ko smo se kot država osamosvojili ter kot državljani osvobodili izpod enopartijske diktature, smo v novo državo in novo družbeno ureditev samoumevno prenesli nekdanje socialistične sindikate z vsemi njihovimi prostori, vodstvenimi kadri, nemajhnimi zbranimi sredstvi članstva, celo s sindikalno hranilnico – in nekdanjo socialistično sindikalno doktrino.
    In vse to je ostalo statutarno in strukturno bolj ali manj enako in nespremenjeno polna tri desetletja nove države in novega družbenega reda.
    Naši “socialistični” sindikati, ki jih poznamo kot Zvezo sodobnih sindikatov Slovenije, so bili že v prejšnji državi postavljeni “od zgoraj” in vodeni neposredno iz CK in Politbiroja partije, ključni sindikalisti so bili tja poslani kot zaupanja vredni aparatčiki od vodstva partije.
    Iz matičnega centra profesionalne sindikalne administracije (razkošnega Doma sindikatov) oz. “od strehe navzdol” so bili stari delavski sindikati vodeni in celo ustanavljani tudi poslej. Če pa so se kje pojavili sindikalni entuziasti, ki so hoteli organizirati neodvisne in neideološke sindikate “od spodaj”, iz resničnih interesov in pobud zaposlenih ter resnično neodvisnih od vseh političnih strank in interesnih lobijev, so bile materialno privilegirane organizacije starih ideološko deklariranih socialističnih sindikatov njihov prvi in najostrejši tekmec, nasprotnik in sovražnik.
    Zaradi vsega tega ni čudno, da se privilegirani “delavski” sindikati ideološke, politične, premoženjske, finančne in kadrovske kontinuitete s prejšnjim totalitarnim režimom “zbudijo” in bučno oglasijo z od zgoraj organiziranim “spontanim” stavkovnim gibanjem in drugimi oblikami sindikalnega uporništva vselej, kadar pride začasno na oblast vlada in vladajoča koalicija desne sredine, ki ogroža njihove podedovane in samoumevne ideološke, statusne, politične in premoženjske privilegije.
    In prav tako ni čudno, da večno isti sindikalni mogočneži in narcisoidni samopašneži iz varnega ljubljanskega “doma republiških sindikatov” praviloma zamujajo iskrene in zares spontane oblike sindikalne nepokorščine in neodvisne ter ideološko nekontrolirane sindikalne nemire “na terenu” (npr.: v Muri, Gorenju, IUV, itd. itn.)

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime