Za polno življenje v svobodi je potrebno premagati skušnjavo
POSLUŠAJ ČLANEK
Danes je prva postna nedelja. Evangelij nas s treznim in zgoščenim stilom sv. Marka uvede v vzdušje tega bogoslužnega časa: »Takoj nato ga je Duh odvedel v puščavo. V puščavi je bil štirideset dni in satan ga je skušal. Bil je med zvermi in angeli so mu stregli« (Mr, 1,12-13). V Sveti deželi, zahodno od reke Jordan ter oaze Jeriha, je judejska puščava, ki se po kamnitih dolinah, z nadmorsko razliko čez tisoč metrov, razteza vse do Jeruzalema.
Potem ko je prijel od Janeza krst, je Jezus vstopil v to samoto, voden od Svetega Duha, ki je prišel nadenj, ga posvetil ter razodel kot Božjega Sina. V puščavi, kraju preizkušnje, kakor kaže izkušnja Izraelskega ljudstva, se z živo dramatičnostjo pojavi resničnost Kristusove izpraznitve, grško kenosi, ki je slekel Božjo podobo (prim. Flp 2,6-7). On, ki nima greha in ne more grešiti, se je podvrgel preizkušnji, da bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi (prim. Heb 4,15). Pustil je, da ga je skušal sovražnik Satan, ki se od vsega začetka upira Božjemu načrtu zveličati ljudi.
V čem nas lahko pouči ta dogodek? Kakor beremo v knjigi Hoja za Kristusom, »človek dokler živi, ni nikoli brez kakšne skušnjave... toda s potrpežljivostjo ter resnično ponižnostjo bomo postali močnejši od vsakega sovražnika«. S potrpežljivostjo in ponižnostjo v vsakodnevni hoji za Gospodom, se naučimo graditi naše življenje ne več zunaj njega ali kot če ga ne bi bilo, temveč v Njem in z Njim, saj je izvir resničnega življenja. Skušnjava odstraniti Boga ter spraviti v red sami sebe in svet, računajoč le na lastne moči, je od nekdaj navzoča v človeški zgodovini.
V hoji za svojim Učiteljem in Gospodom, kristjani skupaj z Njim duhovno vstopijo v štiridesetdnevno puščavo, da bi se bojevali proti duhu zla. Podoba puščave je zelo zgovorna prispodoba človeške pogojenosti. Druga Mojzesova knjiga pripoveduje izkušnjo Izraela, ki je potem, ko je izšel iz Egipta, romal štirideset let po Sinajski puščavi, preden je končno prišel v obljubljeno deželo. Med tem dolgim potovanjem so judje okušali vso moč in vztrajnost skušnjavca, ki jih je spodbujal, da bi izgubili zaupanje v Gospoda ter se vrnili nazaj. Hkrati pa so se po Mojzesovi zaslugi naučili poslušati Božji glas, ki jih je klical, naj postanejo njegovo sveto ljudstvo.
Ko premišljujemo to svetopisemsko stran, doumemo, da je za polno uresničitev življenja v svobodi potrebno premagati preizkušnjo, ki jo prinaša svoboda sama, to je skušnjavo. Samo, ko je osvobojena od suženjstva laži in greha, lahko človeška oseba, v poslušnosti vere, ki ji odpre vrata resnice, najde poln smisel svojega bivanja ter doseže mir, ljubezen in veselje.
Skoraj mimogrede se v tej kratki pripovedi nasproti temni in mračni podobi, ki si drzne skušati Gospoda, pojavijo angeli, svetle in skrivnostne podobe. Angeli so, kot pravi evangelij, 'stregli' Jezusu (Mr 1,13). So popolno nasprotje Satanu. 'Angel' pomeni 'poslani'. V vsej Stari zavezi najdemo te podobe, ki v Božjem imenu pomagajo ljudem ter jih vodijo.
Spomnimo se Tobijeve knjige, v kateri se pojavi podoba angela Rafaela, ki pomaga glavni osebi pri njegovih pripetljajih. Varujoča prisotnost Gospodovega angela spremlja Izraelsko ljudstvo tako v dobrih kot v težkih dogodkih. Na pragu Nove zaveze je Gabrijel poslan oznaniti Zahariju in Mariji vesela dogodka, ki sta na začetku našega zveličanja. Angel, katerega ime ni omenjeno, pa je obvestil Jožefa ter ga prav usmeril ravno v trenutku negotovosti. Zbor angelov je oznanil pastirjem veselo novico o rojstvu Zveličarja. Prav tako so angeli oznanili ženam radostno novico o Gospodovem vstajenju. Ob koncu časov bodo angeli spremljali Jezusa med njegovim prihodom v slavi (prim. Mt 25,31).
Angeli so torej stregli Jezusu, ki je prav gotovo višji od njih. To njegovo dostojanstvo je tu v evangeliju oznanjeno jasno, čeprav zelo nevsiljivo. Saj tudi v tem stanju izrednega uboštva in ponižnosti, ko je skušan od Satana, ostane Božji Sin, Mesija in Gospod.
Jezus razglaša, da »se je čas dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo« (Mr 1,15) ter oznanja, da se po Njem dogaja nekaj novega. Bog se je namreč na nepričakovan način obrnil na človeka ter mu tako na edinstven, konkreten način, poln ljubezni, postal bližnji. Bog se je učlovečil ter vstopil v človekov svet z namenom, da bi nase vzel greh, premagal zlo ter pripeljal človeka v svet Boga.
Toda oznanilo spremlja zahteva po odgovoru na ta tako velik dar. Jezus namreč dodaja: »Spreobrnite se in verujte evangeliju« (Mr 1,15). To je povabilo k veri v Boga ter k vsakodnevnemu spreobračanju našega življenja po njegovi volji, da tako usmerimo k dobremu vsako naše delovanje in misel. Postni čas je ugoden čas za obnovitev ter utrditev našega odnosa z Bogom po vsakodnevni molitvi, spokornih delih ter dejanjih bratske ljubezni
Goreče prosimo Sveto Marijo, da s svojim varstvom spremlja našo postno pot ter nam pomaga vtisniti v naše srce ter naše življenje besede Jezusa Kristusa, da se spreobrnemo k Njemu.
Potem ko je prijel od Janeza krst, je Jezus vstopil v to samoto, voden od Svetega Duha, ki je prišel nadenj, ga posvetil ter razodel kot Božjega Sina. V puščavi, kraju preizkušnje, kakor kaže izkušnja Izraelskega ljudstva, se z živo dramatičnostjo pojavi resničnost Kristusove izpraznitve, grško kenosi, ki je slekel Božjo podobo (prim. Flp 2,6-7). On, ki nima greha in ne more grešiti, se je podvrgel preizkušnji, da bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi (prim. Heb 4,15). Pustil je, da ga je skušal sovražnik Satan, ki se od vsega začetka upira Božjemu načrtu zveličati ljudi.
V čem nas lahko pouči ta dogodek? Kakor beremo v knjigi Hoja za Kristusom, »človek dokler živi, ni nikoli brez kakšne skušnjave... toda s potrpežljivostjo ter resnično ponižnostjo bomo postali močnejši od vsakega sovražnika«. S potrpežljivostjo in ponižnostjo v vsakodnevni hoji za Gospodom, se naučimo graditi naše življenje ne več zunaj njega ali kot če ga ne bi bilo, temveč v Njem in z Njim, saj je izvir resničnega življenja. Skušnjava odstraniti Boga ter spraviti v red sami sebe in svet, računajoč le na lastne moči, je od nekdaj navzoča v človeški zgodovini.
za polno uresničitev življenja v svobodi je potrebno premagati preizkušnjo, ki jo prinaša svoboda sama, to je skušnjavo.
Svoboda in skušnjava
V hoji za svojim Učiteljem in Gospodom, kristjani skupaj z Njim duhovno vstopijo v štiridesetdnevno puščavo, da bi se bojevali proti duhu zla. Podoba puščave je zelo zgovorna prispodoba človeške pogojenosti. Druga Mojzesova knjiga pripoveduje izkušnjo Izraela, ki je potem, ko je izšel iz Egipta, romal štirideset let po Sinajski puščavi, preden je končno prišel v obljubljeno deželo. Med tem dolgim potovanjem so judje okušali vso moč in vztrajnost skušnjavca, ki jih je spodbujal, da bi izgubili zaupanje v Gospoda ter se vrnili nazaj. Hkrati pa so se po Mojzesovi zaslugi naučili poslušati Božji glas, ki jih je klical, naj postanejo njegovo sveto ljudstvo.
Ko premišljujemo to svetopisemsko stran, doumemo, da je za polno uresničitev življenja v svobodi potrebno premagati preizkušnjo, ki jo prinaša svoboda sama, to je skušnjavo. Samo, ko je osvobojena od suženjstva laži in greha, lahko človeška oseba, v poslušnosti vere, ki ji odpre vrata resnice, najde poln smisel svojega bivanja ter doseže mir, ljubezen in veselje.
Poslanstvo angelov
Skoraj mimogrede se v tej kratki pripovedi nasproti temni in mračni podobi, ki si drzne skušati Gospoda, pojavijo angeli, svetle in skrivnostne podobe. Angeli so, kot pravi evangelij, 'stregli' Jezusu (Mr 1,13). So popolno nasprotje Satanu. 'Angel' pomeni 'poslani'. V vsej Stari zavezi najdemo te podobe, ki v Božjem imenu pomagajo ljudem ter jih vodijo.
Spomnimo se Tobijeve knjige, v kateri se pojavi podoba angela Rafaela, ki pomaga glavni osebi pri njegovih pripetljajih. Varujoča prisotnost Gospodovega angela spremlja Izraelsko ljudstvo tako v dobrih kot v težkih dogodkih. Na pragu Nove zaveze je Gabrijel poslan oznaniti Zahariju in Mariji vesela dogodka, ki sta na začetku našega zveličanja. Angel, katerega ime ni omenjeno, pa je obvestil Jožefa ter ga prav usmeril ravno v trenutku negotovosti. Zbor angelov je oznanil pastirjem veselo novico o rojstvu Zveličarja. Prav tako so angeli oznanili ženam radostno novico o Gospodovem vstajenju. Ob koncu časov bodo angeli spremljali Jezusa med njegovim prihodom v slavi (prim. Mt 25,31).
Bog se je na nepričakovan način obrnil na človeka ter mu tako na edinstven, konkreten način, poln ljubezni, postal bližnji.
Angeli so torej stregli Jezusu, ki je prav gotovo višji od njih. To njegovo dostojanstvo je tu v evangeliju oznanjeno jasno, čeprav zelo nevsiljivo. Saj tudi v tem stanju izrednega uboštva in ponižnosti, ko je skušan od Satana, ostane Božji Sin, Mesija in Gospod.
Jezus razglaša, da »se je čas dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo« (Mr 1,15) ter oznanja, da se po Njem dogaja nekaj novega. Bog se je namreč na nepričakovan način obrnil na človeka ter mu tako na edinstven, konkreten način, poln ljubezni, postal bližnji. Bog se je učlovečil ter vstopil v človekov svet z namenom, da bi nase vzel greh, premagal zlo ter pripeljal človeka v svet Boga.
Toda oznanilo spremlja zahteva po odgovoru na ta tako velik dar. Jezus namreč dodaja: »Spreobrnite se in verujte evangeliju« (Mr 1,15). To je povabilo k veri v Boga ter k vsakodnevnemu spreobračanju našega življenja po njegovi volji, da tako usmerimo k dobremu vsako naše delovanje in misel. Postni čas je ugoden čas za obnovitev ter utrditev našega odnosa z Bogom po vsakodnevni molitvi, spokornih delih ter dejanjih bratske ljubezni
Goreče prosimo Sveto Marijo, da s svojim varstvom spremlja našo postno pot ter nam pomaga vtisniti v naše srce ter naše življenje besede Jezusa Kristusa, da se spreobrnemo k Njemu.
Duhovne misli Benedikta XVI. za 1. postno nedeljo, povzete po spletni strani http://sl.radiovaticana.va
Povezani članki
Zadnje objave
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Golob zavrnil ponudbo evropskih naprednjakov, da postane njihov spitzenkandidat
18. 3. 2024 ob 6:31
Ekskluzivno za naročnike
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Domovina 139: Laži socialista Goloba
13. 3. 2024 ob 9:00
Franc Bole: »oče urednik«, pionir in velikan katoliške medijske scene
11. 3. 2024 ob 16:11
Prihajajoči dogodki
MAR
19
Predstavitev knjige o Virgilu Ščeku
11:00 - 12:00
MAR
19
Slovesne večernice
18:00 - 19:00
MAR
19
MAR
20
MAR
21
Okronana - Ptuj
19:00 - 21:00
Video objave
Odmev tedna: Mučeniki, cvetje in komunikacija
15. 3. 2024 ob 20:37
Vroča tema o razmerah v Katoliški cerkvi: Kje je 1.480.156 katoličanov?
13. 3. 2024 ob 20:31
Odmev tedna: "svobodni" odhodi in pripravljenost strank na evropske volitve
8. 3. 2024 ob 22:07
1 komentar
AlojzZ
Slika ne odseva realnosti. Satan s svojimi padlimi angeli je na ravni sledečega:
V shodnici je bil človek, ki je imel duha nečistega demona. Z močnim glasom je zavpil: »Ej, kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pokončat? Vem, kdo si: Sveti, Božji.« Jezus pa mu je zapovedal: »Umolkni in pojdi iz njega!« Demon ga je vrgel na sredo in šel iz njega, ne da bi ga poškodoval. (Lk 4, 33-35)
Ko je prišel na drugo stran, v Gadársko deželo, sta mu iz grobov prišla nasproti dva obsedenca. Bila sta tako divja, da nihče ni mogel mimo po tisti poti. Zavpila sta in rekla: »Kaj imava s teboj, Božji Sin? Ali si nas prišel sèm pred časom mučit?« Daleč od njiju pa se je pasla velika čreda svinj. Demoni so ga prosili: »Če nas hočeš izgnati, nas pošlji v čredo svinj!« Rekel jim je: »Pojdite!« Šli so torej ven in vstopili v svinje. In glej, vsa čreda svinj je planila po bregu v jezero in v vodi poginila. (Mt 8, 28-32)
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.